Za dobro jutro in dober dan me je pozdravila in pospremila mavrica. Čeprav je bilo še bolj zanimivo jutro, ko sva imela oba precej pestre sanje in je kar izbruhnilo iz naju. Res. Ampak je bila zunaj mavrica. In ko sem čakala v križišču, se je pred menoj pojavila še ena. Tako, da sem videla dve mavrici. No, če sem natančna samo dva konca ene mavrice, ampak pustimo malenkosti. Kamorkoli sem se obrnila, povsod je bila pred menoj. Dobesedno.
Peljala sem se v mavrico.
Lahko bi rekla predavanja, ampak bi lagala. Bilo je štiriurno klepetanje o nakupovanju. Dobesedno. In vizualci smo zelo zapostavljena skupina, ki se drži v ozadju in odgovarjamo samo v primeru, ko je vprašanje namenjeno samo nam. Drugače se res ne trudimo. Notranja pa kar govori in govori in govori. Brez konca in kraja. Profesor pa čisto navdušen.
Jaz pa sem cel facebook obrnila okoli in še nekaj blogov in novic pregledala vmes. Plus to, da sem si zapisala, kar se mi je zdelo zanimivo. No, spisek ni bil pretirano obsežen.
Preostal čas je šel prehitro mimo. Ko je bilo kosilo narejeno, sva s psom odpeketala in se spravila do gozda ter en krog naokoli. Srečala sva le Olija, ki se je sredi gozda ulegel na tla. In oba sta potem veselo mahala z repki, čeprav je naš nekaj javkal. Čuden pes. Čuden, ni kaj.
Potem je čas še bolj izginil in v naslednjem trenutku sem bila parkirana pred knjižnico.
Šla sem na razstavo in predavanje. Pogovor z ilustratorjem Petrom Škerlom in avtorjem Petrom Svetino. Skratka dva Petra na kupu. Vse skupaj pa je vodila pisateljica in poznavalka otroške ilustracije Tatjana Kobe Pregl. No, to je sedaj prepisano. Vse skupaj pa je bilo izredno zanimivo. No, jaz sem vse precej radovedno poslušala. Tistih pet okoli mene pa ne vem. Tako ali pa tako sem bila najmlajša oziroma skoraj najmlajša, ker so bili še trije malčki. Vsi ostali so bili že ati in mame ali pa vsaj tete in strici. Jaz pa študentka. Izvedela sem en kup stvari. Zanimivih, koristnih in malce manj lepih, pa vseeno. Res sem vesela, da sem se udeležila. Imam celo stran popisano z raznimi nasveti, ki so se vmes utrnili. In vse skupaj je naneslo na takšno situacijo, da sem se morala nazaj grede ustaviti na parkirišču, ker se mi je utrnila ena ideja in sem jo morala zapisati. V tistem trenutku. Drugače bi šla mimo.
Peljala sem se v mavrico.
 |
| Mavrici na Lavrici. |
Lahko bi rekla predavanja, ampak bi lagala. Bilo je štiriurno klepetanje o nakupovanju. Dobesedno. In vizualci smo zelo zapostavljena skupina, ki se drži v ozadju in odgovarjamo samo v primeru, ko je vprašanje namenjeno samo nam. Drugače se res ne trudimo. Notranja pa kar govori in govori in govori. Brez konca in kraja. Profesor pa čisto navdušen.
Jaz pa sem cel facebook obrnila okoli in še nekaj blogov in novic pregledala vmes. Plus to, da sem si zapisala, kar se mi je zdelo zanimivo. No, spisek ni bil pretirano obsežen.
Preostal čas je šel prehitro mimo. Ko je bilo kosilo narejeno, sva s psom odpeketala in se spravila do gozda ter en krog naokoli. Srečala sva le Olija, ki se je sredi gozda ulegel na tla. In oba sta potem veselo mahala z repki, čeprav je naš nekaj javkal. Čuden pes. Čuden, ni kaj.
Potem je čas še bolj izginil in v naslednjem trenutku sem bila parkirana pred knjižnico.
 |
| Same fine informacije. |
Šla sem na razstavo in predavanje. Pogovor z ilustratorjem Petrom Škerlom in avtorjem Petrom Svetino. Skratka dva Petra na kupu. Vse skupaj pa je vodila pisateljica in poznavalka otroške ilustracije Tatjana Kobe Pregl. No, to je sedaj prepisano. Vse skupaj pa je bilo izredno zanimivo. No, jaz sem vse precej radovedno poslušala. Tistih pet okoli mene pa ne vem. Tako ali pa tako sem bila najmlajša oziroma skoraj najmlajša, ker so bili še trije malčki. Vsi ostali so bili že ati in mame ali pa vsaj tete in strici. Jaz pa študentka. Izvedela sem en kup stvari. Zanimivih, koristnih in malce manj lepih, pa vseeno. Res sem vesela, da sem se udeležila. Imam celo stran popisano z raznimi nasveti, ki so se vmes utrnili. In vse skupaj je naneslo na takšno situacijo, da sem se morala nazaj grede ustaviti na parkirišču, ker se mi je utrnila ena ideja in sem jo morala zapisati. V tistem trenutku. Drugače bi šla mimo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar