Do tretje popoldne se čas kar porazgubi. Pa narediš to in ono in se že obrneš naokoli, ko je potrebno kosilo pripravit in kaj pojest, preden se odpravim na pot. Z različnimi postanki.
Od doma. S postankom v Komendi, ko sva imela z bratom slalom med kokošmi, ki so se prosto po Prešernu sprehajale po cesti. Mogoče bi morala vzeti kakšno "za po pot".
Trzin. Na predavanja. Še drugič in zadnjič nam je predavala Violeta Bulc. Če komu ta ime, kaj pove. Izredno zanimiva predavanja, tu ni nič za pripomnit.
Najbolj pa me je impresionirala igra, ki smo se jo igrali. Naslov nosi "Učitelj, ki ga vidim v tebi". Človeku nasproti sebe si moral v dveh minutah razložiti, zakaj ga vidiš kot svojega učitelja. Ne glede na to ali ga poznaš ali ne.
Čeprav je v prvem trenutku grozno. Mislim, ker niti ne veš kaj reči. Ampak potem sem se prepustila svoji intuiciji in sem sestavljala zgodbe. Videla sem zgodbe. Enega sem videla kako v avtu sedi in posluša glasbo. Drugo sem videla v sprehodu v naravi. Tudi meni so morali enako povedati. Skratka v očeh sem videla zgodbe. Lahko sem prebrala. Postali so knjige. Ena mi je rekla, da sem že prerokovalka. Ena in druga stran je bila pozitivno presenečena nad rezultati.
Povedali so mi, da sem malo plašna. Da sem drugače zabavna. Zanimiva. Da občudujejo moj stil oblikovanja in ustvarjanja. Pa še en kup stvari. Zanimivo je bilo poslušati. Kakšen vtis daješ.
Imela sem postanek v Ljubljani, da sem počakal, da so me prišli iskat. Ker tu se je potem moja pot šele za res začela. Šla bom v Budimpešto. Ampak do takrat pa igrava poker. Klasično.
Ni komentarjev:
Objavite komentar