Kar nekaj mojih "prvič" se je odvijalo v smeri Bleda.
Prvič sem avto peljala malo dlje kot do prvega ovinka, ko sem naredila izpit. Na Bled.
Zmenek. Na Bledu.
Izlet s sošolkami in novim avtomobilom. Na Bled.
Zanimiva destinacija, ki se prepleta z mojim življenjem. Pa se do sedaj nisem niti zavedala.
Same lepe stvari se dogajajo na Bledu.
Zjutraj sem se kljub objemu in crklanju, iz katerega se najraje ne bi izvila, spravila na pot proti Trzinu. Tokrat z novim prijateljem. Joj. Še vedno ne morem verjeti kako grozno prikupno prisrčen je. Mala luštna stvarca.
Skratka odlično se znajde na takšnih poteh. In še boljše ga je spravit v parkirišče. Pred faksom. Čeprav "naj ne bi smela". Ignoriram. Ko jaz pridem, je še večinoma prosto. Kaj naj.
Skratka. Grem v pravo smer, kar se naloge tiče. Očitno se skriva nek potencial ampak počasi z rednimi korekturami bom pa nekam prišla. Mar ne?
Še vedno ustvarjamo tisto za kar nas je navdihnil film La vita è bella.
Celotna predavanja smo se pregovarjale o tem kam gremo. O tem kdaj gremo. O tem kdo gremo. Skratka...
Vse možnosti smo pretehtali. Različne ideje in različna mnenja so bila na planu. A na koncu je bila odločitev takšna, da gremo. In da gremo na Bled. Na kremšnito. Na izlet. Da se imamo fino.
Skratka po končanih predavanjih smo se štiri dekleta napokala v mali avtomobilčič in se odpeljale proti Gorenjski.
Sonček nas je spremljal kot tudi smeh in fino nam je bilo. Smejale smo se nerazumevanju stavka, ki smo si ga poskušali zapomniti zaradi lastnega veselja. Verjetno je napisano narobe.
"Dj šorde u takvin pa takvin u boršo."
Nekaj o denarju, denarnici in torbici.
Pica za kosilo. Ker se je lakota razširila in ker si "lačen ful drugačen".
Vedno pa se najde še prostor za kremšnito. Za tisto šmonovo. Mislim, da imam poseben žepek za takšne stvari, ker sem jo z največjim veseljem zmazala.
Ko mi niso vse pospale v avtu, smo se zabavale z izgledom navigacijskega programa in s prikazom potovalnega računalnika. Zvesto smo spremljale porabo, ko se je povprečna spustila pod štiri in pol. Na koncu mi je kazalo štiri in tri. Čisto noro!
Mati so se drli in razburjali med "fuzbalom". Nenavadno. Komentator je rekel: "Kakšna drama!"
Mati pa so pripomnili: "Kaj drama, to je tragedija..."
Prvič sem avto peljala malo dlje kot do prvega ovinka, ko sem naredila izpit. Na Bled.
Zmenek. Na Bledu.
Izlet s sošolkami in novim avtomobilom. Na Bled.
Zanimiva destinacija, ki se prepleta z mojim življenjem. Pa se do sedaj nisem niti zavedala.
Same lepe stvari se dogajajo na Bledu.
 |
| Izlet na morje? |
Zjutraj sem se kljub objemu in crklanju, iz katerega se najraje ne bi izvila, spravila na pot proti Trzinu. Tokrat z novim prijateljem. Joj. Še vedno ne morem verjeti kako grozno prikupno prisrčen je. Mala luštna stvarca.
Skratka odlično se znajde na takšnih poteh. In še boljše ga je spravit v parkirišče. Pred faksom. Čeprav "naj ne bi smela". Ignoriram. Ko jaz pridem, je še večinoma prosto. Kaj naj.
Skratka. Grem v pravo smer, kar se naloge tiče. Očitno se skriva nek potencial ampak počasi z rednimi korekturami bom pa nekam prišla. Mar ne?
Še vedno ustvarjamo tisto za kar nas je navdihnil film La vita è bella.
Celotna predavanja smo se pregovarjale o tem kam gremo. O tem kdaj gremo. O tem kdo gremo. Skratka...
Vse možnosti smo pretehtali. Različne ideje in različna mnenja so bila na planu. A na koncu je bila odločitev takšna, da gremo. In da gremo na Bled. Na kremšnito. Na izlet. Da se imamo fino.
Skratka po končanih predavanjih smo se štiri dekleta napokala v mali avtomobilčič in se odpeljale proti Gorenjski.
Sonček nas je spremljal kot tudi smeh in fino nam je bilo. Smejale smo se nerazumevanju stavka, ki smo si ga poskušali zapomniti zaradi lastnega veselja. Verjetno je napisano narobe.
"Dj šorde u takvin pa takvin u boršo."
Nekaj o denarju, denarnici in torbici.
Pica za kosilo. Ker se je lakota razširila in ker si "lačen ful drugačen".
Vedno pa se najde še prostor za kremšnito. Za tisto šmonovo. Mislim, da imam poseben žepek za takšne stvari, ker sem jo z največjim veseljem zmazala.
Ko mi niso vse pospale v avtu, smo se zabavale z izgledom navigacijskega programa in s prikazom potovalnega računalnika. Zvesto smo spremljale porabo, ko se je povprečna spustila pod štiri in pol. Na koncu mi je kazalo štiri in tri. Čisto noro!
Mati so se drli in razburjali med "fuzbalom". Nenavadno. Komentator je rekel: "Kakšna drama!"
Mati pa so pripomnili: "Kaj drama, to je tragedija..."
Ni komentarjev:
Objavite komentar