Četrtek ni bil kaj dosti prida. Če gledam s stališča zainteresiranega bralca. Moje dogajanje je bilo omejeno na meje računalnika in moje zmožnosti. Pet odprtih programov in ogromno preklikanih momentov. Saj pravim, živ dolgčas. Na kvadrat.
Zato se sploh nisem spuščala v pisanje. Sem si pa ta petek naredila toliko bolj zanimiv.
Že od zjutraj naprej. Res zjutraj. No, ne toliko, ampak zame je bilo zjutraj. Tisto, ko še vidiš osem in nekaj zraven na uri.
Skratka bila sem taksi z dostavo. Oddajala sem papirje in pisala emšo, ki sem se ga naučila na pamet. Poleg svojega, seveda. En kup odločb in sprememb in podobnih stvari. Nekaj bo.
Potem sem bila doma toliko, da sem pojedla zajtrk in v naslednjem trenutku sva že imela že pasjo družbo z našim kosmatincem. Pa smo šli en krog. Tako hitro čas mineva, da je mesec takoj naokoli in potem morava nadoknadit vse kar se je dogajalo in zgodilo.
Ko potegneš črto, ugotoviš, da nekaj pa se je zgodilo v preteklem mesecu. Nekaj finih stvari.
Očitno sem ob petkih dostava. Tokrat me je pot zanesla do Gamelj. Po vseh ovinkih sva se vozila z malčkov v družbi navigacije. Zabavna reč. Mislim na splošno imam z navigacijo bolj kot ne slabe izkušnje. Se mi je že uspelo izgubiti s pomočjo nje, parkrat. Nenavadno, ne?
Ampak tokrat se razumeva malo boljše. Ker je zanimivejša. Presenečena sem nad vsemi možnostmi, ki jih ponuja.
Skratka eno škatlo sem odpeljala in drugo pripeljala. Pa še prostoročno telefoniranje me zabava. Uživam v vožnji. Res.
Vmes sem imela čas oprati avto. Postavila sem se skoraj na sredo ulice prala avto. Bolj kot ne sem se vsega skupaj lotila s čudežno krpico. Napad nad vse mušice, ki so naredile samomor!
Saj nisem bila dolgo doma. Kmalu sem bila že na poti. Najprej na pošti. Kjer sem bila presenečena, ko je ženska pred mano želela "Mojci", dobila pa dve nagrobni sveči. Kdo nagrobno sveče poimenuje Mojca? Kdo?
Potem pa sem se zopet obrnila proti Ljubljani. Za podporo. Za družbo. Za crklanje.
Zjutraj, ko sem odtavala do kuhinje, sem skozi okno videla reflektorje. Ko sem se bolj približala, sem videla da nekaj snemajo. Spet. Očitno je to nov slovenski holivud. Ker kasneje so se premaknili dol po ulici. Sklepam, da bo spet kakšna reklama. Nazadnje, ko sem videla, da snemajo nekaj, sem potem enkrat ugotovila, da je bil nekaj sekundni posnetek neke reklame.
Gor in dol se vozim. In samo še o tem potem govorim. Joj.
Čudovit sončen dan se je zunaj sestavil. In ob takšnih trenutkih je čudovito opazovati okolico. Še posebej, če se potem sprehodiš skozi njo. Ob vseh sončnih žarkih, ki pronicajo skozi jesenske barve listov. In na vsake toliko se jih cel kup vsuje nate in ustvari čudovit trenutek.
Kako sem končala pri tem, da sem pokosila vrt, ne vem. Vem samo, da je bilo grozno vroče. Lani smo imeli sneg enkrat tak čas. Vsaj lanski maraton. Ampak je fino. Okoli skakati v kratkih rokavih ob koncu oktobra. Saj vem, v naslednjem trenutku bomo v bundi.
Družinsko obarvana sobota z večerom družabnih igre. Tipično.
Malo sangrije in mama je danes obvladala stvar.
Ko noč zaspi pika si. Kmalu.
Zato se sploh nisem spuščala v pisanje. Sem si pa ta petek naredila toliko bolj zanimiv.
Že od zjutraj naprej. Res zjutraj. No, ne toliko, ampak zame je bilo zjutraj. Tisto, ko še vidiš osem in nekaj zraven na uri.
Skratka bila sem taksi z dostavo. Oddajala sem papirje in pisala emšo, ki sem se ga naučila na pamet. Poleg svojega, seveda. En kup odločb in sprememb in podobnih stvari. Nekaj bo.
Potem sem bila doma toliko, da sem pojedla zajtrk in v naslednjem trenutku sva že imela že pasjo družbo z našim kosmatincem. Pa smo šli en krog. Tako hitro čas mineva, da je mesec takoj naokoli in potem morava nadoknadit vse kar se je dogajalo in zgodilo.
Ko potegneš črto, ugotoviš, da nekaj pa se je zgodilo v preteklem mesecu. Nekaj finih stvari.
 |
| Lepi, lepi v sončku. |
Očitno sem ob petkih dostava. Tokrat me je pot zanesla do Gamelj. Po vseh ovinkih sva se vozila z malčkov v družbi navigacije. Zabavna reč. Mislim na splošno imam z navigacijo bolj kot ne slabe izkušnje. Se mi je že uspelo izgubiti s pomočjo nje, parkrat. Nenavadno, ne?
Ampak tokrat se razumeva malo boljše. Ker je zanimivejša. Presenečena sem nad vsemi možnostmi, ki jih ponuja.
Skratka eno škatlo sem odpeljala in drugo pripeljala. Pa še prostoročno telefoniranje me zabava. Uživam v vožnji. Res.
Vmes sem imela čas oprati avto. Postavila sem se skoraj na sredo ulice prala avto. Bolj kot ne sem se vsega skupaj lotila s čudežno krpico. Napad nad vse mušice, ki so naredile samomor!
Saj nisem bila dolgo doma. Kmalu sem bila že na poti. Najprej na pošti. Kjer sem bila presenečena, ko je ženska pred mano želela "Mojci", dobila pa dve nagrobni sveči. Kdo nagrobno sveče poimenuje Mojca? Kdo?
Potem pa sem se zopet obrnila proti Ljubljani. Za podporo. Za družbo. Za crklanje.
Zjutraj, ko sem odtavala do kuhinje, sem skozi okno videla reflektorje. Ko sem se bolj približala, sem videla da nekaj snemajo. Spet. Očitno je to nov slovenski holivud. Ker kasneje so se premaknili dol po ulici. Sklepam, da bo spet kakšna reklama. Nazadnje, ko sem videla, da snemajo nekaj, sem potem enkrat ugotovila, da je bil nekaj sekundni posnetek neke reklame.
Gor in dol se vozim. In samo še o tem potem govorim. Joj.
Čudovit sončen dan se je zunaj sestavil. In ob takšnih trenutkih je čudovito opazovati okolico. Še posebej, če se potem sprehodiš skozi njo. Ob vseh sončnih žarkih, ki pronicajo skozi jesenske barve listov. In na vsake toliko se jih cel kup vsuje nate in ustvari čudovit trenutek.
 |
| Neki se snema. |
Kako sem končala pri tem, da sem pokosila vrt, ne vem. Vem samo, da je bilo grozno vroče. Lani smo imeli sneg enkrat tak čas. Vsaj lanski maraton. Ampak je fino. Okoli skakati v kratkih rokavih ob koncu oktobra. Saj vem, v naslednjem trenutku bomo v bundi.
Družinsko obarvana sobota z večerom družabnih igre. Tipično.
Malo sangrije in mama je danes obvladala stvar.
Ko noč zaspi pika si. Kmalu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar