Koliko različnih seznamov lahko pregledaš na IMDB-ju preden ugotoviš, da ni nobene pametne serije pri kateri bi se oba strinjala in jo začela gledati. Na koncu sva se bolj kot ne odločila za Orange Is the New Black. Ki je ob tem, ko prej pogledaš še How I Met Your Mother - mali "reunion", to se prava mala obletnica, Ameriške pite.
O seriji? Nimam nobenega pretiranega navdušenja. Mogoče bi morala še kakšen del ali dva pogledati. Tale uvodni del ni bil prida prepričljiv.
A sem že omenila, da boste lahko zopet gledali Dinozavra!
Za vse, ki ste zamudili premierno predstavo in bi si radi ogledali moje gledališko besedilo v realni obliki - se vidimo čez dober mesec v Kranju. Označite si na koledar soboto, 23. novembra ob 18.00 ali ob 19.00 ali nedeljo, 24. novembra ob 11.00. Lahko tudi vse tri, po želji. Ampak vabljeni! Vsi!
Čudno je priti v prazno stanovanje. Čudno je, ko se vrata ne odprejo in te nihče z nasmehom ne pozdravi. Saj sem se hitro namestila in zavzela kuhinjo. Popolnoma. Z nakupovalno vrečko sem prišla tja in pripravila večerjo. Tortilje. Spet ja. Pa palačinke za sladico. Same zavite stvari. Vino z zanimivo nalepko oziroma napisom. Morala sem ga vzeti.
Luštno.
Zjutraj sem bila v Ljubljani. Na predavanjih v Kinu Šiška. Tisto Od ia writerja do pariškega teatra – predavanja 6. Brumna.
Bila sem na prvih predavanjih. Člana letošnje žirije za letošnji grafični bienale sta predavala o svojih podvigih. En je urejal revije, druga je izdelovala grafične podobe za različna gledališča po Franciji. Zanimiva se mi je zdela predvsem ta druga Anette Lenz. Način kako se je lotila in lotevala različnih projektov, iz kakšnih zornih kotov je gledala in kako je vkomponirala podobe mesta v podobe gledališča. V brošure in plakate in podobo.
Znašla sem se pred starim vijoličnim faksom. Čisto podzavestno. In sem se sprehodila naokoli. Po stari Ljubljani oziroma po centru, ki ga že nekaj časa nisem videla. Luštno se je bilo sprehajati. Potem v takšnih trenutkih spoštuješ te malenkosti. Tudi s sirovo štručko, ki jo poješ na Kongresnem trgu in opazuješ kako ljudje hitijo mimo ali pa zgolj posedijo naokoli.
Že sem imela beležko v roki, ker se mi je utrnila ideja. Potem pa so samo še zvonili telefoni.
Kavica in čaj pod skalco. Vračamo se nazaj in poslušamo kako zvoni šolski zvonec v Križankah. Vsako leto je bolj daleč in daleč stran to, ko smo hodili tja. Zdi se mi, da se ne bi več vrnila nazaj v te čase. Saj je bilo čisto fino, saj je bilo luštno, ni nam bilo hudega. Ampak vsako leto bolj se oddaljuje od mene in jaz od tega. Tako, da pravzaprav se ne bi vrnila.
Dobila sem veliko od vsega, ampak sprejemam in sedaj grem naprej.
Tako se mi je zazdelo. Tako sem začutila.
O seriji? Nimam nobenega pretiranega navdušenja. Mogoče bi morala še kakšen del ali dva pogledati. Tale uvodni del ni bil prida prepričljiv.
A sem že omenila, da boste lahko zopet gledali Dinozavra!
Za vse, ki ste zamudili premierno predstavo in bi si radi ogledali moje gledališko besedilo v realni obliki - se vidimo čez dober mesec v Kranju. Označite si na koledar soboto, 23. novembra ob 18.00 ali ob 19.00 ali nedeljo, 24. novembra ob 11.00. Lahko tudi vse tri, po želji. Ampak vabljeni! Vsi!
 |
| Čudovita Ljubljana. |
Čudno je priti v prazno stanovanje. Čudno je, ko se vrata ne odprejo in te nihče z nasmehom ne pozdravi. Saj sem se hitro namestila in zavzela kuhinjo. Popolnoma. Z nakupovalno vrečko sem prišla tja in pripravila večerjo. Tortilje. Spet ja. Pa palačinke za sladico. Same zavite stvari. Vino z zanimivo nalepko oziroma napisom. Morala sem ga vzeti.
Luštno.
Zjutraj sem bila v Ljubljani. Na predavanjih v Kinu Šiška. Tisto Od ia writerja do pariškega teatra – predavanja 6. Brumna.
Bila sem na prvih predavanjih. Člana letošnje žirije za letošnji grafični bienale sta predavala o svojih podvigih. En je urejal revije, druga je izdelovala grafične podobe za različna gledališča po Franciji. Zanimiva se mi je zdela predvsem ta druga Anette Lenz. Način kako se je lotila in lotevala različnih projektov, iz kakšnih zornih kotov je gledala in kako je vkomponirala podobe mesta v podobe gledališča. V brošure in plakate in podobo.
Znašla sem se pred starim vijoličnim faksom. Čisto podzavestno. In sem se sprehodila naokoli. Po stari Ljubljani oziroma po centru, ki ga že nekaj časa nisem videla. Luštno se je bilo sprehajati. Potem v takšnih trenutkih spoštuješ te malenkosti. Tudi s sirovo štručko, ki jo poješ na Kongresnem trgu in opazuješ kako ljudje hitijo mimo ali pa zgolj posedijo naokoli.
Že sem imela beležko v roki, ker se mi je utrnila ideja. Potem pa so samo še zvonili telefoni.
Kavica in čaj pod skalco. Vračamo se nazaj in poslušamo kako zvoni šolski zvonec v Križankah. Vsako leto je bolj daleč in daleč stran to, ko smo hodili tja. Zdi se mi, da se ne bi več vrnila nazaj v te čase. Saj je bilo čisto fino, saj je bilo luštno, ni nam bilo hudega. Ampak vsako leto bolj se oddaljuje od mene in jaz od tega. Tako, da pravzaprav se ne bi vrnila.
Dobila sem veliko od vsega, ampak sprejemam in sedaj grem naprej.
Tako se mi je zazdelo. Tako sem začutila.
Ni komentarjev:
Objavite komentar