Igen. Igen. Igen.
Petek.
Pester dan. Kako pa naj ga še drugače opišem. Začel se je kar ponoči z odhodom v Budimpešto in končal z izgubljeno-najdeno hotelsko kartico.
V roku meseca, ali tu nekje, sem obiskala vse naše sosednje države. Hrvaško v Poreču. Italijo do Benetk in nazaj, Avstrijo z nakupovanjem v Celovcu in prvič nasploh Madžarsko z obiskom njihove prestolnice.
Štartali smo, ko se je po uri začel nov dan in z mojim spanjem med in skupaj s postanki prispeli do Budimpešte in prvega cilja okoli osme ure. Najdlje smo rabili skozi gost promet na drugi konec v mestu.
Kaj smo se naučili?
Ko imajo Madžari dovolj za delovni dan bodo prej veseli, da so se znebili potencialnih kupcev, kot da bi izkoristili priložnost in dali vse od sebe. Še linija najmanjšega odpora se prikaže kot preveč ilustrativen in pozitiven opis. Tukaj ni bilo niti najmanjše, tu je bilo nasploh nič. Če izpolniš kvoto za teden, kot smo se šalili, potem odkloniš kakršnokoli priložnost. Dobesedno.
Niso nam želeli in hoteli prodati nič več. Čeprav je bil poln avtobus ali pa vsaj tretjina tistih, ki bi zares nekaj kupili. Še sami bi si zrezali tiste metre, samo račune bi lahko izstavili. Pa niso bili nič kaj elastični. V petek se očitno ne dela več.
Manevriranje z avtobusom. Centimeter za centimetrom nazaj in naprej. Dobesedno. Med količki, preozkim zavojem. Trajalo je precej dolgo, je pa bilo izvedeno. No, skoraj. Saj se je šaljenje ob skorajšnjem uspehu izkazalo za prenaglega in smo obstali ob cesti z živčnim lastnikom. Povzročili smo celo atrakcijo in privabili mimoodoče ter ljudo na nekaj oken. Avtobus, ki se zatakne v ulico. V ulico na ovinek s stebrički preblizu.
Saj se ne bi čudili, če bi začeli pobirati stave, ampak o Madžarih nekako nismo niti več videli takšnega potenciala.
Spoznavali smo mestno jedro. Glavno ulico gor in dol. Bili smo v slaščičarni po imenu Gerbeaud. Vse smo dobili točno tako izgledajoče, kot je bilo na fotografijah. Okusno in izvrstno.
Mogoče sem malo "nora na palačinke". Tega se nisem zavedala, dokler nisem imela za kosilo, dvakrat, palačink. Prve so bile res dobre. Polnjene z orehovim nadevom. Z pomarančnim sestavkom, džemom ali kakorkoli je že tisto bilo, plus preliv s čokolade in okusen vanilijev sladoled.
Druge so bile takšne polnjene s sadjem in vanilijevo omako.
Prehodili smo center. Gor in dol. Pa še tržnico. Prišla sva domov z salamo Pick, ki smo ji doma vedno rekli kar "madžarska salama" ali samo "madžarska" in z vrečko začimbe sladka paprika. Jaz sem dobila še pisan etui za vizitke. Kateri je koristil, ko sva z očetom pospravljala dobljene.
Obiskali smo kitajsko četrt, kjer imajo ogromno improvizoriš pokrito tržnico. Najdeš verjetno vse. En Arabec naju je cel čas prepričeval, da bo zrihtal in našel vse, kar sva želela. Čeprav je na plano res privlekel vse kar je imel in bil ves čas še na telefonu, nisva dobila tistega, kar bi morda imel. Ampak smo bili na "my friend" sistemu.
Imela sem počitek pred večerjo in potem sem se zbudila komaj do konca večerje. Mislim prebujala sem se med tem, ko sem večerjala.
Samo še fino jem. Zelenjavne juhe s koščki kruha. Kuhan in pečen krompir in riž na prilogo. Imeli smo male krožnike in vsakega sem res malo naložila. Za okus. No, dva mala krožnika. Pa pečenko, pohan file ribe in pečena bedrčka. Za sladico pa mousse in še ene male biskvitne slaščice. In nisem imela dosti, ko sem pojedla še tri slive. Napokana na polno. Ampak, če je bilo pa fino in smo tam kar sedeli in sedeli in klepetali in se smejali. No, saj kasneje smo se prestavili. V lokal čez cesto na češko pivo. Ne, nisem se zatipkala. Vodičko smo srečali že vso veselo, ki je pila najboljše pivo. Pa smo še mi vsak svojega. Na majhni površini se nas je stlačilo, ampak res stlačilo devetnajst in smo se nasmejali do solz.
Šofer nas je nasmejal.
Sobota.
Kot ubita sem spala do jutra oziroma dokler si nisem po nesreči s komolcev prižgala glavne luči nad seboj. Stikalo sem imela poleg vzglavnika in v določenem trenutku sem se nerodno obrnila in potem mi nič ni bilo jasno.
Zajtrk. Potem pa ogledi. Napokani na avtobusu, malo čez uro odhoda smo jo krenili en krog naokoli potem pa na grajski grič.
Nisem poslušala nič kaj dosti. Sem se smukala naokoli in vse malo poslikala. Nekaj je bilo cel čas o kralju Štefanu o Matiji Korvinu oziroma kralju Matjažu in princesi Sisi.
Po potepanju in ekskurziji po grajskem griču smo imeli še en postanek za kosilo v mestu. Z očetom sva končala v madžarski restavraciji, mislim da takšni bolj turistični, pa vseeno. Jaz sem dobila tiste že prej omenjene palačinke s sadjem, oče pa je jedel neke goveje medaljone s čips krompirčkom in satarašem. Rekel je, da je bilo odlično. Jaz pa sem malenkost zavihala nos pred tipično madžarsko hrano, ker v tistem trenutku se mi je kar obrnilo, ko sem pomislila na kaj takšnega.
Proti domu smo imeli dva postanka še na madžarski strani. Eno ob Blatnem jezeru. Vreme smo imeli čudovito oba dneva in razgled je bil fin. Le škoda je vseh propadajočih hišk okoli, kjer smo se vozili. Drugi pa je bil še v nakupovalnem centru, da smo porabili še zadnje forinte. In smo jih. Sva jih. Dobesedno. Z zadnjimi sva kupila še čokoladico.
Do doma pa postanek na skoraj vsakem drugem izvozu. Tako presneto dolgo je trajalo, da smo prišli do Ljubljane. Čisto predolgo.
Z najboljšim prevozom po moj avto. Da sem mu izročila še tisto, kar sem mu prinesla z izleta in potem sem bila taksi do doma.
Nedelja.
Naspala sem se. Čeprav sem imela zjutraj en sprehod do wc-ja in nazaj spat. Potem pa delo in delo. Za jutri. Ker bo še pester dan. In sem si stvari pustila še, da jih danes malo končam. No, skoraj sem jih.
Glee je bil solzav. Mislim naredili so slovo Finnu. Slovo od Coryja. Ampak, ko to gledaš te preprosto prešine in te misli zanesejo. Potem ugotoviš, da si ne želiš biti v takšnem trenutku, ker niti sam ne veš kako odreagirati.
Petek.
Pester dan. Kako pa naj ga še drugače opišem. Začel se je kar ponoči z odhodom v Budimpešto in končal z izgubljeno-najdeno hotelsko kartico.
V roku meseca, ali tu nekje, sem obiskala vse naše sosednje države. Hrvaško v Poreču. Italijo do Benetk in nazaj, Avstrijo z nakupovanjem v Celovcu in prvič nasploh Madžarsko z obiskom njihove prestolnice.
Štartali smo, ko se je po uri začel nov dan in z mojim spanjem med in skupaj s postanki prispeli do Budimpešte in prvega cilja okoli osme ure. Najdlje smo rabili skozi gost promet na drugi konec v mestu.
Kaj smo se naučili?
Ko imajo Madžari dovolj za delovni dan bodo prej veseli, da so se znebili potencialnih kupcev, kot da bi izkoristili priložnost in dali vse od sebe. Še linija najmanjšega odpora se prikaže kot preveč ilustrativen in pozitiven opis. Tukaj ni bilo niti najmanjše, tu je bilo nasploh nič. Če izpolniš kvoto za teden, kot smo se šalili, potem odkloniš kakršnokoli priložnost. Dobesedno.
Niso nam želeli in hoteli prodati nič več. Čeprav je bil poln avtobus ali pa vsaj tretjina tistih, ki bi zares nekaj kupili. Še sami bi si zrezali tiste metre, samo račune bi lahko izstavili. Pa niso bili nič kaj elastični. V petek se očitno ne dela več.
Manevriranje z avtobusom. Centimeter za centimetrom nazaj in naprej. Dobesedno. Med količki, preozkim zavojem. Trajalo je precej dolgo, je pa bilo izvedeno. No, skoraj. Saj se je šaljenje ob skorajšnjem uspehu izkazalo za prenaglega in smo obstali ob cesti z živčnim lastnikom. Povzročili smo celo atrakcijo in privabili mimoodoče ter ljudo na nekaj oken. Avtobus, ki se zatakne v ulico. V ulico na ovinek s stebrički preblizu.
Saj se ne bi čudili, če bi začeli pobirati stave, ampak o Madžarih nekako nismo niti več videli takšnega potenciala.
Spoznavali smo mestno jedro. Glavno ulico gor in dol. Bili smo v slaščičarni po imenu Gerbeaud. Vse smo dobili točno tako izgledajoče, kot je bilo na fotografijah. Okusno in izvrstno.
Mogoče sem malo "nora na palačinke". Tega se nisem zavedala, dokler nisem imela za kosilo, dvakrat, palačink. Prve so bile res dobre. Polnjene z orehovim nadevom. Z pomarančnim sestavkom, džemom ali kakorkoli je že tisto bilo, plus preliv s čokolade in okusen vanilijev sladoled.
Druge so bile takšne polnjene s sadjem in vanilijevo omako.
Prehodili smo center. Gor in dol. Pa še tržnico. Prišla sva domov z salamo Pick, ki smo ji doma vedno rekli kar "madžarska salama" ali samo "madžarska" in z vrečko začimbe sladka paprika. Jaz sem dobila še pisan etui za vizitke. Kateri je koristil, ko sva z očetom pospravljala dobljene.
Obiskali smo kitajsko četrt, kjer imajo ogromno improvizoriš pokrito tržnico. Najdeš verjetno vse. En Arabec naju je cel čas prepričeval, da bo zrihtal in našel vse, kar sva želela. Čeprav je na plano res privlekel vse kar je imel in bil ves čas še na telefonu, nisva dobila tistega, kar bi morda imel. Ampak smo bili na "my friend" sistemu.
Imela sem počitek pred večerjo in potem sem se zbudila komaj do konca večerje. Mislim prebujala sem se med tem, ko sem večerjala.
Samo še fino jem. Zelenjavne juhe s koščki kruha. Kuhan in pečen krompir in riž na prilogo. Imeli smo male krožnike in vsakega sem res malo naložila. Za okus. No, dva mala krožnika. Pa pečenko, pohan file ribe in pečena bedrčka. Za sladico pa mousse in še ene male biskvitne slaščice. In nisem imela dosti, ko sem pojedla še tri slive. Napokana na polno. Ampak, če je bilo pa fino in smo tam kar sedeli in sedeli in klepetali in se smejali. No, saj kasneje smo se prestavili. V lokal čez cesto na češko pivo. Ne, nisem se zatipkala. Vodičko smo srečali že vso veselo, ki je pila najboljše pivo. Pa smo še mi vsak svojega. Na majhni površini se nas je stlačilo, ampak res stlačilo devetnajst in smo se nasmejali do solz.
Šofer nas je nasmejal.
Sobota.
Kot ubita sem spala do jutra oziroma dokler si nisem po nesreči s komolcev prižgala glavne luči nad seboj. Stikalo sem imela poleg vzglavnika in v določenem trenutku sem se nerodno obrnila in potem mi nič ni bilo jasno.
Zajtrk. Potem pa ogledi. Napokani na avtobusu, malo čez uro odhoda smo jo krenili en krog naokoli potem pa na grajski grič.
Nisem poslušala nič kaj dosti. Sem se smukala naokoli in vse malo poslikala. Nekaj je bilo cel čas o kralju Štefanu o Matiji Korvinu oziroma kralju Matjažu in princesi Sisi.
Po potepanju in ekskurziji po grajskem griču smo imeli še en postanek za kosilo v mestu. Z očetom sva končala v madžarski restavraciji, mislim da takšni bolj turistični, pa vseeno. Jaz sem dobila tiste že prej omenjene palačinke s sadjem, oče pa je jedel neke goveje medaljone s čips krompirčkom in satarašem. Rekel je, da je bilo odlično. Jaz pa sem malenkost zavihala nos pred tipično madžarsko hrano, ker v tistem trenutku se mi je kar obrnilo, ko sem pomislila na kaj takšnega.
Do doma pa postanek na skoraj vsakem drugem izvozu. Tako presneto dolgo je trajalo, da smo prišli do Ljubljane. Čisto predolgo.
Z najboljšim prevozom po moj avto. Da sem mu izročila še tisto, kar sem mu prinesla z izleta in potem sem bila taksi do doma.
Nedelja.
Naspala sem se. Čeprav sem imela zjutraj en sprehod do wc-ja in nazaj spat. Potem pa delo in delo. Za jutri. Ker bo še pester dan. In sem si stvari pustila še, da jih danes malo končam. No, skoraj sem jih.
Glee je bil solzav. Mislim naredili so slovo Finnu. Slovo od Coryja. Ampak, ko to gledaš te preprosto prešine in te misli zanesejo. Potem ugotoviš, da si ne želiš biti v takšnem trenutku, ker niti sam ne veš kako odreagirati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar