Obsedel me je december in njegovo vzdušje.
Z največjim veseljem sem si cel dan vrtela božične pesmi. Radio Center jih je predvajal. Cel dan! Mislim tisto, ko si na internetu lahko zbereš kakšno zvrst bi poslušal in tako so se pri meni oziroma pri nas doma vrtele cel dan. Pa še noben se ni pritoževal, vsi smo preprosto sprejeli vzdušje.
Sončni dnevi so prav čudoviti. Kot tudi ta nedelja.
Vzela sem fotoaparat na sprehod in bila je prava odločitev. Poziral mi je pes. Pozirala mi je druščina srnic, no malo manj uspešno, pa vseeno. Mislim, da sem jih opazovala čisto pri miru kar nekaj dobrih minut. Ron pa z menoj.
Opazovala sva kako so naju gledale. Čisto na miru, prikovane na mesto. Naštela sem jih okoli deset. Ali dvanajst. Saj ne vem točno. Tistih belih rit je bilo ogromno.
Potem pa sem šla naokoli gozda na drugo stran, da bi jih presenetila in bližje slikala. Načrt je bil veliko boljši v teoriji kot je dejansko bil v praksi. Seveda so me takoj zagledale in se umaknile par metrov.
Kako si lahko v gozdu sploh tiho, če se pod teboj cel čas lomijo tako veje, kot šumi listje.
Mogoče me je prejšnja naloga veliko bolj pritegnila. Ti dve sedaj, nisem čisto prepričana kako gre.
To v nedeljo popoldne sploh ne.
So me rajši prepričali v partijo remija, preden sem se spravila v Ljubljano. Da prinesem večerjo, da se malo pocrkljam, da skupaj gledava veleslalom.
Facebook stran KONOČZASPI je tudi štartala.
Z največjim veseljem sem si cel dan vrtela božične pesmi. Radio Center jih je predvajal. Cel dan! Mislim tisto, ko si na internetu lahko zbereš kakšno zvrst bi poslušal in tako so se pri meni oziroma pri nas doma vrtele cel dan. Pa še noben se ni pritoževal, vsi smo preprosto sprejeli vzdušje.
Sončni dnevi so prav čudoviti. Kot tudi ta nedelja.
Vzela sem fotoaparat na sprehod in bila je prava odločitev. Poziral mi je pes. Pozirala mi je druščina srnic, no malo manj uspešno, pa vseeno. Mislim, da sem jih opazovala čisto pri miru kar nekaj dobrih minut. Ron pa z menoj.
Opazovala sva kako so naju gledale. Čisto na miru, prikovane na mesto. Naštela sem jih okoli deset. Ali dvanajst. Saj ne vem točno. Tistih belih rit je bilo ogromno.
Potem pa sem šla naokoli gozda na drugo stran, da bi jih presenetila in bližje slikala. Načrt je bil veliko boljši v teoriji kot je dejansko bil v praksi. Seveda so me takoj zagledale in se umaknile par metrov.
Kako si lahko v gozdu sploh tiho, če se pod teboj cel čas lomijo tako veje, kot šumi listje.
Mogoče me je prejšnja naloga veliko bolj pritegnila. Ti dve sedaj, nisem čisto prepričana kako gre.
To v nedeljo popoldne sploh ne.
So me rajši prepričali v partijo remija, preden sem se spravila v Ljubljano. Da prinesem večerjo, da se malo pocrkljam, da skupaj gledava veleslalom.
Facebook stran KONOČZASPI je tudi štartala.
Ni komentarjev:
Objavite komentar