Kaj naj naredim?
Kaj narediš, ko pogrešaš?
Jaz se zadnjih nekaj dni ves čas trudim s tem, da imam cel čas nekaj za delati. Naredim si delo in potem ga imam kmalu preveč. En projekt pa že razmišljam o drugem, vmes pride tisti za faks nad katerim seveda obupam. Dvakrat. In potem se kar naenkrat pred menoj pojavi luknja. Trenutek, ko me zmanjka. Ko pogrešam.
Pa niti ne znam definirati tega čustva, ampak vse skupaj je samo ena velika praznina. Želja pomešana z nedosegljivostjo.
Toliko, da bi se skrila pod odejo in tam počakala dokler stvari ne bi bile boljše. Pa žal ne gre tako. Lahko samo globoko vdihnem. Se poskušam skoncentrirat in delam naprej. Samo natipkan sms ostane na zaslonu, ki se izključi, ko odložim telefon na mizo.
In vem, da še nekaj časa ne bo odgovora. Da sem cele dneve na "stand by" in, da se ponoči zbujam.
Razpeta sem med to in te moje rokovnike.
Za letno poročilo pa se lahko postavim na glavo, ker mi preprosto ne gre skupaj. Sestavljam puzzle, ampak na silo, vse koščke, ki sploh ne pašejo skupaj. In skrbi me, da potem nimam nič za pokazat in, da so vse samo prazne obljube.
Še na čaj že dolgo nisem šla. Ker se mi zdi, kot da nimam nič za dodati. Za povedati. Da ni nič novega. In potem nobenega ne pokličem.
Le veverica spleza na drevo.
Kaj narediš, ko pogrešaš?
Jaz se zadnjih nekaj dni ves čas trudim s tem, da imam cel čas nekaj za delati. Naredim si delo in potem ga imam kmalu preveč. En projekt pa že razmišljam o drugem, vmes pride tisti za faks nad katerim seveda obupam. Dvakrat. In potem se kar naenkrat pred menoj pojavi luknja. Trenutek, ko me zmanjka. Ko pogrešam.
Pa niti ne znam definirati tega čustva, ampak vse skupaj je samo ena velika praznina. Želja pomešana z nedosegljivostjo.
Toliko, da bi se skrila pod odejo in tam počakala dokler stvari ne bi bile boljše. Pa žal ne gre tako. Lahko samo globoko vdihnem. Se poskušam skoncentrirat in delam naprej. Samo natipkan sms ostane na zaslonu, ki se izključi, ko odložim telefon na mizo.
In vem, da še nekaj časa ne bo odgovora. Da sem cele dneve na "stand by" in, da se ponoči zbujam.
 |
| Nekaj o sreči. |
Razpeta sem med to in te moje rokovnike.
Za letno poročilo pa se lahko postavim na glavo, ker mi preprosto ne gre skupaj. Sestavljam puzzle, ampak na silo, vse koščke, ki sploh ne pašejo skupaj. In skrbi me, da potem nimam nič za pokazat in, da so vse samo prazne obljube.
Še na čaj že dolgo nisem šla. Ker se mi zdi, kot da nimam nič za dodati. Za povedati. Da ni nič novega. In potem nobenega ne pokličem.
Le veverica spleza na drevo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar