Kje sem se zgubila?
Čez vikend pravzaprav v nakupovalnih centrih, kuhanju, sprehodih, gledanju zadnje sezone Seksa v mestu in takih rečeh.
Nič kaj pretresljivo zanimivega. Malo sem komaj čakala nedeljo zvečer. Da lahko odpeljem avto na sprehod in da počakam, da se pred menoj odprejo vrata in zagledam znan obraz.
Malo sem komaj čakala ta čas in sem si želela, da bi še ta dva dneva hitro minila.
Saj sta. Nekje med sobotnim nakupovanjem in klepetom na kavici s ponovljenim v nedeljo. Predvsem tistim delom na kavici. Oziroma na cockti. Blazno sem si zaželela tega okusa. Seveda sem imela dosti mehurčkov po tistem, ko sem popila stekleničko.
Imam nov šopek nageljnov. Zopet rožnatih. Zame in za dušo.
In imela sem nedeljski večer. S polnim rokam raznoraznih dobrot in daril.
Lazanja za večerjo in paketek za pod smrečico.
In smrečica je bila že na pol postavljena. Kar me je izredno presenetilo. Stala je tam, z lučkami!
Jaz pa popolnoma navdušena nad vsem. In nad dejstvom, da je nazaj.
Dolgi dnevi. Res so bili dolgi dnevi.
Pa sem dobila darilce. Oziroma darilci.
Miška je dobila novega prijatelja. Še eno miško, ali medvedka. Skratka luškano okroglo stvarco. Iiii.
Čeprav sem bila že nad tem popolnoma navdušena sploh nisem opazila, da se na dnu vrečke skriva še ena stvari. In sedaj sem bogatejša še za eno tehnološko igračko. Eno tablico.
In zanj? Steklenička za vodo.
Na ponedeljkovo jutro sem krasila smrečico. Ob samih božičnih.
Upam, da niso vsi sosedje gledali kako sem poplesavala naokoli. Pravzaprav sem se zelo zabavala.
V treh dneh sem bila že tretjič v nakupovalnem centru. Tokrat v tistem, ki ponuja pol preveč izbire, kjer te vse skupaj impresionira. Tako pozitivno kot negativno.
Ste že kdaj zgubili vaš nakupovalni voziček? No, nama je tudi to uspelo. Sicer sva ugotovila, da je lahko prišlo do tega, da sva nekaj polic naprej peljala napačnega, ker je potem teta prišla čisto srečna, da je našla svojega, midva pa popolnoma zmedena nad situacijo. Konec dober, vse dobro, tudi najin voziček, naju je čakal tri vrste nazaj. Še vedno poln, z vsem.
In dogodivščina je nastala šele, ko sva prišla do iste ugotovitve. Kako to spravit domov? Mislim, saj v avto je šlo. Ampak potem je bila dilema s potjo med parkiriščem in stanovanjem.
Mene je čakal prazen hladilnik in kuhinja napolnjena z vrečami. Po pravici - obožujem to opravilo. Skladanja iz vreč v omare in hladilnike. Sedaj je vse super zloženo in poštimano, kot se šika.
Če je bilo v kuhinji vse poštimano, nekaj metrov stran, ni bilo. Elektronika, naprave in težave.
Današnje jutro z dopoldnevom je bilo zelo tako, lahkotno. Na izi.
Spomnim se samo, da je kar naenkrat odbilo eno in da sem bila v drugem trenutku že doma. Kjer se je peklo kosilo.
Rebrca kot iz Kremenčkovih. Darila pod smrečico in predbožični večer.
Kako ga izkoristimo? Značilno za nas - z enim družinskim kartanjem.
Čez vikend pravzaprav v nakupovalnih centrih, kuhanju, sprehodih, gledanju zadnje sezone Seksa v mestu in takih rečeh.
Nič kaj pretresljivo zanimivega. Malo sem komaj čakala nedeljo zvečer. Da lahko odpeljem avto na sprehod in da počakam, da se pred menoj odprejo vrata in zagledam znan obraz.
Malo sem komaj čakala ta čas in sem si želela, da bi še ta dva dneva hitro minila.
Saj sta. Nekje med sobotnim nakupovanjem in klepetom na kavici s ponovljenim v nedeljo. Predvsem tistim delom na kavici. Oziroma na cockti. Blazno sem si zaželela tega okusa. Seveda sem imela dosti mehurčkov po tistem, ko sem popila stekleničko.
Imam nov šopek nageljnov. Zopet rožnatih. Zame in za dušo.
In imela sem nedeljski večer. S polnim rokam raznoraznih dobrot in daril.
Lazanja za večerjo in paketek za pod smrečico.
In smrečica je bila že na pol postavljena. Kar me je izredno presenetilo. Stala je tam, z lučkami!
Jaz pa popolnoma navdušena nad vsem. In nad dejstvom, da je nazaj.
Dolgi dnevi. Res so bili dolgi dnevi.
 |
| Za malo božičnega vzdušja. |
Pa sem dobila darilce. Oziroma darilci.
Miška je dobila novega prijatelja. Še eno miško, ali medvedka. Skratka luškano okroglo stvarco. Iiii.
Čeprav sem bila že nad tem popolnoma navdušena sploh nisem opazila, da se na dnu vrečke skriva še ena stvari. In sedaj sem bogatejša še za eno tehnološko igračko. Eno tablico.
In zanj? Steklenička za vodo.
Na ponedeljkovo jutro sem krasila smrečico. Ob samih božičnih.
Upam, da niso vsi sosedje gledali kako sem poplesavala naokoli. Pravzaprav sem se zelo zabavala.
 |
| Miška z novim prijateljem. |
V treh dneh sem bila že tretjič v nakupovalnem centru. Tokrat v tistem, ki ponuja pol preveč izbire, kjer te vse skupaj impresionira. Tako pozitivno kot negativno.
Ste že kdaj zgubili vaš nakupovalni voziček? No, nama je tudi to uspelo. Sicer sva ugotovila, da je lahko prišlo do tega, da sva nekaj polic naprej peljala napačnega, ker je potem teta prišla čisto srečna, da je našla svojega, midva pa popolnoma zmedena nad situacijo. Konec dober, vse dobro, tudi najin voziček, naju je čakal tri vrste nazaj. Še vedno poln, z vsem.
In dogodivščina je nastala šele, ko sva prišla do iste ugotovitve. Kako to spravit domov? Mislim, saj v avto je šlo. Ampak potem je bila dilema s potjo med parkiriščem in stanovanjem.
Mene je čakal prazen hladilnik in kuhinja napolnjena z vrečami. Po pravici - obožujem to opravilo. Skladanja iz vreč v omare in hladilnike. Sedaj je vse super zloženo in poštimano, kot se šika.
Če je bilo v kuhinji vse poštimano, nekaj metrov stran, ni bilo. Elektronika, naprave in težave.
 |
| Tehnologija današnjih dni. |
Današnje jutro z dopoldnevom je bilo zelo tako, lahkotno. Na izi.
Spomnim se samo, da je kar naenkrat odbilo eno in da sem bila v drugem trenutku že doma. Kjer se je peklo kosilo.
Rebrca kot iz Kremenčkovih. Darila pod smrečico in predbožični večer.
Kako ga izkoristimo? Značilno za nas - z enim družinskim kartanjem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar