Sonce med pranjem avtomobila

Petek je tu. Uradno to sedaj lahko že prištevam v počitniški čas.
Mislim, da rabim sedaj kakšen dan pavze. Samo malo. Samo za odtenek, za okus.
Bojim se, da če preveč "padem ven" se bom prehitro polenila in izgubila svoj ritem. Zato mi bo kakšen dan vseeno prav prišel. Za globok vdih, za zbiranje moči in za nov začetek.

Dan pa kot vsi do sedaj. Do konca delavno zapolnjen.
Zjutraj sem še v postelji visela na računalniku. Da pridem na tekoče. Ker sem lahko potegnila spanec za malenkost, saj smo ob petkih začenjali malenkost pozneje.
Potem sem se šla pofočkat na faks. Dobesedno to, ker sem pobrala šila in kopita takoj, ko sem lahko in šla v moj počitniški čas. Vsem sem zaželela lepe praznike in izginila. No, pokazala sem projekt, dobila informativno oceno in nato izginila. Tale pridnost se mi je izpalačala, saj me vse skupaj ni stalo živcev zadnji dan in sestavljanja skupaj zadnji trenutek na faksu. Počela sem druge stvari ta čas, ko sem čakala, da se profesor prikaže in da pridem na vrsto.

Za pojest.

Ko se voziš vsak dan gor in dol, opaziš kako blazno svinjsko je vse. Ob cesti je vse črno. Avtomobili so eni bolj umazani kot drugi. Samo za vožnjo od Kranja do Trzina moram vsaj trikrat očistiti vetrobransko steklo, da imam pretežno normalno vidljivost. Sploh ne vem od kje se je vsa ta umazanija vzela v zimskem času ali pa je sedaj to tako grozno opazno in vidno.
Najbolj pa se pozna na avtomobilu. Trikrat se pelješ in se spremeni iz belega v temno sivega.
Zato je danes spet prišlo na vrsto mojo ekonomično čiščenje - dve čudežni krpici in lavor vode. To je vse kar rabim, da se avto blešči v soncu.
A veste, ko vsi pravijo, da vedno dežuje potem, ko operejo avto. No, meni se je sedaj že štirikrat zgodilo, tolikokrat sem tudi prala avto odkar ga imam, da je začelo sonce svetiti.
Danes so se čez dan nekaj vlekli oblaki naokoli, ampak ko sem jaz strašila z vedrom vode in drgnila umazanijo dol z avtomobila, se je kar naenkrat prikazalo sonce.
Mislim, da je vidno kako sem zelo srečna in zadovoljna z malčkom od avtomobila. Še sonce se prikaže, ko ga perem. Vožnja ni stresna, ampak uživam v popotovanju od točke A do točke B. Čisto zen.

Skratka moj bivši avto pa še vedno deluje. Ampak kot sem ga danes poimenovala, žal a resnično, je ena velika "drvarnca". Avto je še vedno zakon po svoje, ampak obupen in trd in nekrotljiv, tak malo svojeglav. Komaj sem speljala. In pošteno sem nasmejala samo sebe. Kako hitro sem se navadila na novo.
Že takrat, ko sem šla s takšnim Up-om samo na testno vožnjo, sem svojega komaj znala pripeljati domov. Katera razlika. Ni čudno, da sedaj uživam.

Sicer pa po pečenju kosila, sprehajanju Rona in srečevanju srcnic, še nisem rekla dnevu konec, ampak sem se spravila v knjižnico. V temi. Čeprav je šele pol šesto ura odbila.
Za inspiracijo. Za navdih. Po material za delo.
Živjo, sem Kaja in sem v zadnjem času pravi deloholik.

James Arthur - Impossible