Razbita Flaška

Kaj narediš, ko razbiješ Flaško?

Nekako ne morem verjeti, da je sedaj v kosih. Da se je razbila. Da je še vedno samo steklo in je kljub vsej svoji moči, krhka.
Tisto močno in težko steklo mi je vedno tako delovalo, kot da lahko preživi vse. Kaj, ko sem se motila. Pa mi ni prvič padla. Mislim ponavadi je imela malo bolj oblažen padec. Ampak ta je bil zanjo preveč usode. Medtem, ko sem na drugem koncu mize poskušala ujeti melanholijo zunaj je začelo kar naenkrat vse zvoniti. Telefon. Računalnik. Vse me je opozarjalo, da me nekdo kliče. In v tistem, ko sem želela najti slušalke sem tako nesrečno zbila Flaško z mize, da še sama ne vem čisto točno kako mi je vse skupaj uspelo.
Saj vsemu skupaj sploh nisem verjela in sem jo čisto avtomatsko pobrala, a potem je bila na moji mizi velika luža. Kar teklo je od neoprena.
In takrat mi je postalo jasno, da sem zdrobila svojo Flaško. Tista, ki mi je bila podeljena kot neke vrste čestitka in zahvala za sodelovanje na njihovem natečaju. Nisem zmagala, prišla sem v ožji izbor, a z vsega ven sem dobila Flaško.

Občutek imam, da ni bilo samo steklo tisto, ki se je danes strlo.
Ampak, če ne drugega se bo pretvorilo v srečo.

Žal.

Sem pa videla sneg danes. In se mu čudila. Na široko. Skupaj s sošolko. Kar nisva in nisva mogli verjeti, da sva na tleh gledali v sneg, ko sva stopili iz avtomobila pred Kolosejem. Nobeni ni šlo v račun.
Zdelo se nama je, da sva predolgo ždeli za računalniki v Trzinu. Danes še posebno produktivni. Meni se že tako meša od tega projekta, da sem danes dobila same pohvale. Potem se mi resno meša. Ampak me je posrkal. Vso resnost sem vzela zelo neresno in se začela igrati. Z belino. Z dihanjem. S tem kako so teksti postavljeni. S tem, da bodo imeli štiri fotografije na stran. In pika.
To je bila zabava današnjega dne in iz naju je privabila marsikateri trenutek smeha.

Kaj pa včeraj?
Bila sem kot ta megla, ki se sedaj že nekaj časa vleče zunaj. Tako nezainteresirana, da sem šla spat že, ko je odbila deveta.

A kdo rabi rokovnik? Čisto resno sprašujem.
Morda pa je to idealno darilo, ki ga iščete. Verjetno res.

Henry Mancini - Moon River