Četudi zjutraj ni predavanj na faksu, me to sploh ne ovira, da bi spala do poznega dopoldneva. Dano priložnost raje izkoristim za obisk predavanj v okviru Creative Mornings Ljubljana, ki so se odvijala v POP UP domu.
Torej sem bila tokrat ob devetih zjutraj v Ljubljani. Na Tobačni. To pa je razlika. Od preostalih dni.
Ana Osredkar. Service Jam.
Mislim, da kljub vsemu še vedno nisem čisto osvojila kaj pravzaprav počenejo.
Katja Nared. Pepermint.
O blogu in o "naredi si sam" projektih.
Marko Drpić. Tiporenesansa.
O nastanku Tiporenesanse, ta zgodba za tem je tako ali pa tako blazno zanimiva kot je zanimivo njega poslušati s kakšnim navdušenjem to vedno znova in znova pripoveduje. Prav zanimivo.
Peter Licen. Lushna.
Mislim, da je bila presenečenje predavanj. Slišala sem že za te luštne lesene šotorčke na Bledu in za izraz "glamping" - glamurozno kampiranje, vendar je zanimivo zgodba za vsem tem čisto drugačna. Čisto nasprotje. Kar je izredno zanimivo, kako se stvari odvijejo v življenju.
No, pred predavanji in po njih sem klepetala tudi s Pepermintovo Katjo, ki se je cel čas spraševala kako, da se je strinjala s takšnim projektom. Ampak je šlo tudi to mimo in smo poslušali, da je celo življenje en tak "naredi si sam" projekt. Hihi.
Njo je vedno fino srečati in malo poklepetati. Ampak sva potem šli vsaka svojim dogodivščinam in projektom na proti.
Jaz sem sklenila, da ta čudovit dan ni namenjen mojemu potepanju po Ljubljani in sem avto odpeljala v smeri doma. Ker sem samo, da sem stopila skozi vrata, pograbila povodec, psa in fotoaparat in sva šla v gozd. Zaužiti lepoto dneva. Lepoto ivja, ki se je na drevesih svetilo in tudi topilo v decembrskem soncu, ki smo ga videli po desetih dneh.
Čudovit dan!
Poslikala sem vse okoli sebe. Vse sončne žarke, ki so pronicali skozi veje dreves naokoli. Še gručo srn sva našla. Ki se je plašno tekla naokoli. Ponavadi se ustavijo in strmijo vame. Dokler ne vidijo psa ob meni. Ampak tokrat niso videli psa ob meni, ker se je potikal nekaj metrov za menoj za eno sledjo. Pa so se vseeno plašile in samo eno fino fotografijo sem si želela posneti.
Skratka proti večeru pa sem se morala spravit še v Trzin. Zadnje čase postanem kar malo čudna, ko enkrat pade noč. Prav nič se mi ne da. Komaj čakam, da je ura toliko, da se gre spat in da se začne nov dan. Tele dolge zimske noči, me to leto delajo popolnoma neproduktivno. Je tako kot, da ne vem kaj bi sama s seboj.
In tako sem se počutila tudi na faksu. Pa še čakali in čakali smo. In sem se res naveličala vsega skupaj.
Po znani poti proti domu.
Torej sem bila tokrat ob devetih zjutraj v Ljubljani. Na Tobačni. To pa je razlika. Od preostalih dni.
Ana Osredkar. Service Jam.
Mislim, da kljub vsemu še vedno nisem čisto osvojila kaj pravzaprav počenejo.
Katja Nared. Pepermint.
O blogu in o "naredi si sam" projektih.
Marko Drpić. Tiporenesansa.
O nastanku Tiporenesanse, ta zgodba za tem je tako ali pa tako blazno zanimiva kot je zanimivo njega poslušati s kakšnim navdušenjem to vedno znova in znova pripoveduje. Prav zanimivo.
Peter Licen. Lushna.
Mislim, da je bila presenečenje predavanj. Slišala sem že za te luštne lesene šotorčke na Bledu in za izraz "glamping" - glamurozno kampiranje, vendar je zanimivo zgodba za vsem tem čisto drugačna. Čisto nasprotje. Kar je izredno zanimivo, kako se stvari odvijejo v življenju.
No, pred predavanji in po njih sem klepetala tudi s Pepermintovo Katjo, ki se je cel čas spraševala kako, da se je strinjala s takšnim projektom. Ampak je šlo tudi to mimo in smo poslušali, da je celo življenje en tak "naredi si sam" projekt. Hihi.
Njo je vedno fino srečati in malo poklepetati. Ampak sva potem šli vsaka svojim dogodivščinam in projektom na proti.
Jaz sem sklenila, da ta čudovit dan ni namenjen mojemu potepanju po Ljubljani in sem avto odpeljala v smeri doma. Ker sem samo, da sem stopila skozi vrata, pograbila povodec, psa in fotoaparat in sva šla v gozd. Zaužiti lepoto dneva. Lepoto ivja, ki se je na drevesih svetilo in tudi topilo v decembrskem soncu, ki smo ga videli po desetih dneh.
Čudovit dan!
Poslikala sem vse okoli sebe. Vse sončne žarke, ki so pronicali skozi veje dreves naokoli. Še gručo srn sva našla. Ki se je plašno tekla naokoli. Ponavadi se ustavijo in strmijo vame. Dokler ne vidijo psa ob meni. Ampak tokrat niso videli psa ob meni, ker se je potikal nekaj metrov za menoj za eno sledjo. Pa so se vseeno plašile in samo eno fino fotografijo sem si želela posneti.
Skratka proti večeru pa sem se morala spravit še v Trzin. Zadnje čase postanem kar malo čudna, ko enkrat pade noč. Prav nič se mi ne da. Komaj čakam, da je ura toliko, da se gre spat in da se začne nov dan. Tele dolge zimske noči, me to leto delajo popolnoma neproduktivno. Je tako kot, da ne vem kaj bi sama s seboj.
In tako sem se počutila tudi na faksu. Pa še čakali in čakali smo. In sem se res naveličala vsega skupaj.
Po znani poti proti domu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar