Luštno. Luštno. Luštno.
Čeprav me je zbudila luč, sem bila že v naslednjih petih minutah boljše volje, ko sem dobivala sporočila za lepše jutro. Če se je moj dan šele začenjal, se je nekje ta končal. Hecna je ta časovna razlika.
Sem bila vesela, da sem zvonenje budilke izklopila med pisanjem sporočil.
Neizmerno neverjeten občutek je, ko v roko primeš nekaj kar si sam ustvaril. Kar sem še nedolgo nazaj prestavljala v obliki pikslov in krivulj po zaslonu. In sedaj sem imela v rokah. Če je bila nedolgo nazaj samo ideja, je bila tu končna izvedba.
Super sem navdušena in vesela. Ker je izpadlo še veliko bolje, kot sem si sploh predstavljala. No, v resnici imam zelo slabo predstavo. Po pravici.
Zato me toliko bolj potem navduši izvedba in realnost.
Rokovnike imam. KONOČZASPI rokovnike. Za prihodnje leto!
Noro!
Celo zbirko le teh.
Bom še bolj podrobno razložila kakšen dan kasneje, ampak trenutno sem čisto navdušena. In to veselje sem delila z vsemi. Čeprav daleč stran.
Kako zanimivo je, ko spoznaš, kdo je tista oseba s katero želiš prvo deliti to veselje. Že takrat pri Dinozavru sem imela to izkušnjo, sedaj pa je vse skupaj deja vu. Ker sploh nisem pomislila na kakšno drugo možnost, ampak samo na to kako bi to izrazila.
Če smo med faksom postavili studio in prestavljali plakete sem ter tja, sem se popoldne znašla v Ljubljani. V samem centru. No, ne strogem delu centra. Ampak bila je Ljubljana, za razliko od mojih "trzinskih dni".
Šla sem na sestanek, da sem predala moje rokovnike in se domenila za vse podrobnosti.
Če se sprašujete kje me boste našli, bo Babushka pravi naslov. Kmalu. Kar se mojih izdelkov tiče. Pa še prav navdušena sem nad njeno lastnico.
A je samo moje komuniciranje preko Skypa in podobnih zadev vedno nemogoče in oteženo?
Čeprav me je zbudila luč, sem bila že v naslednjih petih minutah boljše volje, ko sem dobivala sporočila za lepše jutro. Če se je moj dan šele začenjal, se je nekje ta končal. Hecna je ta časovna razlika.
Sem bila vesela, da sem zvonenje budilke izklopila med pisanjem sporočil.
Neizmerno neverjeten občutek je, ko v roko primeš nekaj kar si sam ustvaril. Kar sem še nedolgo nazaj prestavljala v obliki pikslov in krivulj po zaslonu. In sedaj sem imela v rokah. Če je bila nedolgo nazaj samo ideja, je bila tu končna izvedba.
Super sem navdušena in vesela. Ker je izpadlo še veliko bolje, kot sem si sploh predstavljala. No, v resnici imam zelo slabo predstavo. Po pravici.
Zato me toliko bolj potem navduši izvedba in realnost.
Rokovnike imam. KONOČZASPI rokovnike. Za prihodnje leto!
Noro!
Celo zbirko le teh.
Bom še bolj podrobno razložila kakšen dan kasneje, ampak trenutno sem čisto navdušena. In to veselje sem delila z vsemi. Čeprav daleč stran.
Kako zanimivo je, ko spoznaš, kdo je tista oseba s katero želiš prvo deliti to veselje. Že takrat pri Dinozavru sem imela to izkušnjo, sedaj pa je vse skupaj deja vu. Ker sploh nisem pomislila na kakšno drugo možnost, ampak samo na to kako bi to izrazila.
Če smo med faksom postavili studio in prestavljali plakete sem ter tja, sem se popoldne znašla v Ljubljani. V samem centru. No, ne strogem delu centra. Ampak bila je Ljubljana, za razliko od mojih "trzinskih dni".
Šla sem na sestanek, da sem predala moje rokovnike in se domenila za vse podrobnosti.
Če se sprašujete kje me boste našli, bo Babushka pravi naslov. Kmalu. Kar se mojih izdelkov tiče. Pa še prav navdušena sem nad njeno lastnico.
A je samo moje komuniciranje preko Skypa in podobnih zadev vedno nemogoče in oteženo?
Ni komentarjev:
Objavite komentar