Morda sem se nadihala in sedaj rabim prste malo razmigati.
Zanimivo je, da me prav decembra malo zmanjka. Zdi se mi, da je bilo že lansko leto tako, da sem za nekaj časa izginila iz obličja tipkanih besed.
Bilo je kot bi potrebovala dopust sama od sebe. No, jaz sem si vzela samo nekaj časa od pisanja, drugi so šli na toplo. In sedaj dobivam same slike finih stvari.
Enajst. Dvanajst. Trinajst.
Še en izmed takšnih datumov za letos. Mislim, saj bodo še kakšni zanimivi v prihodnje.
Nedelja je bila izredno zanimiva. Ponavadi se zbujam v jutra in zgodaj izginem na faks. Tokrat mi ni bilo potrebno. No, ker je bilo nedeljsko jutro. Ampak tisti del z "ne" dela, ne velja.
Pridna sva bila, da se je kar kadilo. No, para iz likalnika se je.
Kako lahko narediš kosilo, ko imaš na voljo riž, tuno, mleko in moko? Pa še grah. Izredno nenavadne sestavine, ampak prezgodnje kosilo je bilo na presenečenje obeh zelo užitno. In končno sem ugotovila kaj je pravzaprav bešamel. Oziroma kako se naredi.
Kuhinjo sem počistila dvakrat. Ko kuham, pač naredim celo štalo, tako dobesedno, da bolje, če me ne gledate kakšne traparije počnem. Nikoli ne gre povsem gladko, vedno pa se dobro konča. Ali vsaj tako nekako.
Pomivala. Likal. Luštna kombinacija. Potem je bila cela dnevna prekrita z oblačili. In sva vse skupaj zložila. Dokler nisem videla, kako je avtomobil izginil v križišču.
Vmes sem si pogledala tisti drugi del te sage Igra Lakote. Nisem brala knjig samo prvi film sem pred kratkim gledala, ko se je vse že poleglo. En dan.
The Hunger Games: Catching Fire.
Za moj okus je malo predolg. Za malenkost. In preveč akcije, da sem se dolgočasila. Preveč dogajanja pomeni, da potem ne vem več na kaj bi se koncentrirala in se začnem posledično dolgočasit. Ironično?
Ampak zaključek je pa tak, da bi pogledala še naprej, kaj se zgodi. Mislim ni grozen, ni tako zelo odličen ali dober, ampak povprečno predolg. Tam nekje.
Všeč mi je zgodba. Mislim ta upor. Ideja o tem kako dejansko na pol že sedaj živimo na tem, samo da ni tako zelo izrazito in močno. In vse skupaj izgleda kot večina človeške zgodovine ujete v en čas. Mislim tam v osrednjem delu so ujeti v kič in barok, vse okoli pa je kot je bila tista železna zavesa v Rusiji ali to kar se tudi sedaj dogaja tam na vzhodu. Vse se vrti samo okoli informacij, ki so posredovane, televizija in šovi so spektakel in vsiljen del v življenju, obnašajo pa se kot stare civilizacije na podlagi žrtvovanja. Miks vseh obdobij, ki so že bila ali so še v teku.
Kaj, ko to ne bo več znanstvena fantastika - kaj bo to realnost?
Že cel dan se poskušam zaposliti z malenkostmi. Pa vse skupaj nima ravno želenega učinka name. Želim se zamotiti, pa samo sebe zmotim. Da sem še bolj zmedena, da sem še bolj ne skoncentrirana.
Zjutraj sem napisala par stavkov za mojo zgodbo. Nič. Vmes sem pisala tekst, tudi ta tekst. Nič. Sem gledala par epizod serije Seks v mestu. Nič. Sem oprala avto. Nič. Sem naredila kosilo. Sem spekla piškote. Sem šla s psom na sprehod. Na nobeno stvar nisem bila dosti osredotočena. Piškote sem zažgala. Klasično. No, samo zadnjo rundo, ampak je bilo dovolj, da me je čisto dotolklo.
Par globokih vdihov in izdihov. Saj bo? Mora biti.
Vsaj preostale piškotke sem si luštno spakirala v Ikejino posodo za shranjevanje. Vsaj še nageljčka imam. In lučke. Da se vsaj kotički ustnic vseeno upognejo navzgor. Za tisto drobno malenkost.
Zanimivo je, da me prav decembra malo zmanjka. Zdi se mi, da je bilo že lansko leto tako, da sem za nekaj časa izginila iz obličja tipkanih besed.
Bilo je kot bi potrebovala dopust sama od sebe. No, jaz sem si vzela samo nekaj časa od pisanja, drugi so šli na toplo. In sedaj dobivam same slike finih stvari.
Enajst. Dvanajst. Trinajst.
Še en izmed takšnih datumov za letos. Mislim, saj bodo še kakšni zanimivi v prihodnje.
 |
| Čokoladno-kapljični piškoti. |
Nedelja je bila izredno zanimiva. Ponavadi se zbujam v jutra in zgodaj izginem na faks. Tokrat mi ni bilo potrebno. No, ker je bilo nedeljsko jutro. Ampak tisti del z "ne" dela, ne velja.
Pridna sva bila, da se je kar kadilo. No, para iz likalnika se je.
Kako lahko narediš kosilo, ko imaš na voljo riž, tuno, mleko in moko? Pa še grah. Izredno nenavadne sestavine, ampak prezgodnje kosilo je bilo na presenečenje obeh zelo užitno. In končno sem ugotovila kaj je pravzaprav bešamel. Oziroma kako se naredi.
Kuhinjo sem počistila dvakrat. Ko kuham, pač naredim celo štalo, tako dobesedno, da bolje, če me ne gledate kakšne traparije počnem. Nikoli ne gre povsem gladko, vedno pa se dobro konča. Ali vsaj tako nekako.
Pomivala. Likal. Luštna kombinacija. Potem je bila cela dnevna prekrita z oblačili. In sva vse skupaj zložila. Dokler nisem videla, kako je avtomobil izginil v križišču.
Vmes sem si pogledala tisti drugi del te sage Igra Lakote. Nisem brala knjig samo prvi film sem pred kratkim gledala, ko se je vse že poleglo. En dan.
The Hunger Games: Catching Fire.
Za moj okus je malo predolg. Za malenkost. In preveč akcije, da sem se dolgočasila. Preveč dogajanja pomeni, da potem ne vem več na kaj bi se koncentrirala in se začnem posledično dolgočasit. Ironično?
Ampak zaključek je pa tak, da bi pogledala še naprej, kaj se zgodi. Mislim ni grozen, ni tako zelo odličen ali dober, ampak povprečno predolg. Tam nekje.
Všeč mi je zgodba. Mislim ta upor. Ideja o tem kako dejansko na pol že sedaj živimo na tem, samo da ni tako zelo izrazito in močno. In vse skupaj izgleda kot večina človeške zgodovine ujete v en čas. Mislim tam v osrednjem delu so ujeti v kič in barok, vse okoli pa je kot je bila tista železna zavesa v Rusiji ali to kar se tudi sedaj dogaja tam na vzhodu. Vse se vrti samo okoli informacij, ki so posredovane, televizija in šovi so spektakel in vsiljen del v življenju, obnašajo pa se kot stare civilizacije na podlagi žrtvovanja. Miks vseh obdobij, ki so že bila ali so še v teku.
Kaj, ko to ne bo več znanstvena fantastika - kaj bo to realnost?
 |
| En bo pa lep. |
Že cel dan se poskušam zaposliti z malenkostmi. Pa vse skupaj nima ravno želenega učinka name. Želim se zamotiti, pa samo sebe zmotim. Da sem še bolj zmedena, da sem še bolj ne skoncentrirana.
Zjutraj sem napisala par stavkov za mojo zgodbo. Nič. Vmes sem pisala tekst, tudi ta tekst. Nič. Sem gledala par epizod serije Seks v mestu. Nič. Sem oprala avto. Nič. Sem naredila kosilo. Sem spekla piškote. Sem šla s psom na sprehod. Na nobeno stvar nisem bila dosti osredotočena. Piškote sem zažgala. Klasično. No, samo zadnjo rundo, ampak je bilo dovolj, da me je čisto dotolklo.
Par globokih vdihov in izdihov. Saj bo? Mora biti.
Vsaj preostale piškotke sem si luštno spakirala v Ikejino posodo za shranjevanje. Vsaj še nageljčka imam. In lučke. Da se vsaj kotički ustnic vseeno upognejo navzgor. Za tisto drobno malenkost.
Ni komentarjev:
Objavite komentar