Čisto fino. Čisto navdušena. In še vse superlative lahko dodam poleg.
Bila sem na koncertu Imagine Dragons na Dunaju.
Če me kdo vpraša kdaj sem kakšno stvar naredila prvič, bo moj odgovor - včeraj.
Prvič sem bila na Dunaju. Prvič sem nov avto peljala na daljši izlet oziroma v tujino. Prvič sva šla skupaj na koncert in prvič sem bila v tujini na koncertu. Same luštne stvari. Ena za drugo. Ena skupaj z drugo.
Uživala sem. V vseh trenutkih, različnih pogledih in drobnih malenkostih. Tako blazno se mi je smejalo oziroma nasmihalo cel čas, da me je na trenutke kar malo postrani pogledal.
Dopoldne je bil štart. Vklopljena navigacija. Midva navdušena. S CD-jem, ki je vseboval vse njihove pesmi. Smer: Dunaj.
Mislim, da sem se prvič vozila po tistih cestah. Čeprav mogoče obstaja možnost, da smo šli takrat v Gradec, pa sedaj nisem več tako zelo prepričana. Točno opredeljen spomin mi zelo peša. Skratka vzemimo, da sem se prvič vozila po tistih cestah in sem sama vozila po avstrijskih avtocestah, ker do Celovca tega nimam. Tri in štiripasovnice so zanimiva stvar, ampak obenem zahtevajo še več koncentracije, ker moraš spremljati še ostala dva pasova in ne samo tistega na levi, kot običajno. Ampak sem jih takoj osvojila in so delovale precej domače. Potem pa se je pred Dunajem nabralo še več prometa in vse je naenkrat postalo pestro. Hvala za navigacijo in hvala za natančne podatke katerega pasu se držati. Ker verjetno, ne skoraj stoprocentno bi se nekje izgubila. Pa se k sreči nisva.
Je kdo že kdaj vozil vzvratno v klanec v ovinek? No, jaz sem to dodala na seznam cestnoprometnih izkušenj.
Skratka končno destinacijo sva zagledala že s cesto. No, jaz sem takoj prepoznala logo hotela oziroma motela, ki je bil ogromen na veliki stavbi.
Avtomobilčič sva pospravila v garažno hišo midva pa sva se namenila iskat vhod. Niti ni tako zelo enostavno kot na prvi pogled zgleda. Samo z napačne strani sva se tega lotila, potem naju je čakal tam pred ogromno smreko in iz mojih ust je bilo slišati le en zvok: "Lučke!"
V preddverju so imeli konja-luč. Vse je izgledalo blazno fino, tako moderno in kako bi se izrazili - dizajnersko. Vzorci zavitih rastlinskih struktur, tisti tapetni v črni barvi v kombinaciji s turkizno. Tisto, ki je v resnici včasih že modra. Luštno.
Vse skupaj je bilo ob nakupovalnem centru in med čakanjem, ker se jim je sesul sistem, sva naredila en krog naokoli. Zadnje čase imam malo odpor do oblačil. Vsakič, ko gledam vsa ta oblačila se spomnim na svojo prepolno omaro in potem me vse mine.
Tripadvisor aplikacija in tablica ne gresta skupaj. Malo naju je zavedla. No, precej.
Našla sva super restavracijo, samo ne v praksi. Ker tiste restavracije pač ni bilo tam, kjer bi jo človek pričakoval po videnem na zemljevidu. Še naslov je narobe izpisalo. Sem morala sedaj iti preverit in potem ugotoviš, da je eno uro hoje od tistega mesta, kjer jo je drugače napisalo. Auč.
Skratka po tistem, ko pregledaš vse ulice naokoli sva našla eno, ki je izgledala kar optimistično pa tudi ljudje v njej so bili videti zadovoljni. Izkazalo se je, da je bila turška restavracija. Ampak hrana je bila super. Res.
Ali ste že bili v takšni restavraciji, kjer sicer strežejo kebabu podobne stvari in potem ste čisto fensi postreženi z vinom. Mislim, da sva bila oba prijetno presenečena nad postrežbo, ker na prvi pogled ni izgledalo tako. Videz pač včasih vara.
Skratka izplačalo se je vse to iskanje. Mislim, da je nosila tak naslov kot je priimek Supermana. Kent. Pa še dobri dve ulici stran od prizorišča sva bila. Priročno.
Skratka že, ko sva se med lovom za hrano sprehodila mimo te Stadthalle, se je tam kar trlo ljudi. Čakajočih v vrsti, nama nič jasno.
Skratka, ko sva prišla nazaj vrsta ni bila kaj dosti manjša. Da bi se prepričala, če se lotevava prave vrste nama je eden s precej razočaranim obrazom zatrdil, da bo to to. No, in v trenutku, ko se udava v usodo, začne varnostnik mahat, da so odprli še drugo vhod in kar naenkrat sva bila ob pravem času na pravem mestu in po hitrem postopku notri. Ljudi povsod polno. Če ne čakaš v eni vrsti, boš sigurno v drugi. Tako to gre.
Špricer v roki, na odru pa predskupina. Obrnila sem internet, da sem ugotovila kdo je bil pred njimi. Dan Croll. Fino. Jaz sem se blazno zabavala. Čeprav je včeraj zvenelo še veliko bolje, kot posnetek na youtubu. Fino vzdušje se je ustvarilo.
Z Round and Round so se prikazali. Kar nisem mogla verjeti, da sem se dejansko znašla na njihovem koncertu. Mislim že to kakšna zgodba stoji za poslušanjem njihove glasbe. Naključja ali zgolj potrdilo usode. No, ob takšni priložnosti se je res že spodobilo, da greva na njihov koncerti in tudi to se je zgodilo! Noro!
Čisto sem uživala. Poplesavala. Slikala. Snemala. Prepevala. Se zabavala. Ni kaj.
Kratko in sladko je bilo. Grozno prehitro je bilo mimo in v daljavi se je še slišala pesem Nothing Left to Say, ko sva nasmejana zapuščala dvorano.
Kaj naj drugega izrazim kot golo navdušenje? Blazno sem bila navdušena nad to pesmijo Round and Round. Potem tisti trenutek, ko je govoril o prijatelju Taylorju in njegovim bojem z rakom in kako so se ob pesmi 30 Lives počasi prižgale luči na mobitelih ali vžigalniki. In dvorana je bila v lučkah. Predvsem tiste na tribuni so bile čudovite za videti. Impresionirali so me prav tako tisti veliki baloni-žoge, ki so se spravili v zrak. Enkrat pri pesmi Underdog.
Bila sem na koncertu Imagine Dragons na Dunaju.
Če me kdo vpraša kdaj sem kakšno stvar naredila prvič, bo moj odgovor - včeraj.
Prvič sem bila na Dunaju. Prvič sem nov avto peljala na daljši izlet oziroma v tujino. Prvič sva šla skupaj na koncert in prvič sem bila v tujini na koncertu. Same luštne stvari. Ena za drugo. Ena skupaj z drugo.
Uživala sem. V vseh trenutkih, različnih pogledih in drobnih malenkostih. Tako blazno se mi je smejalo oziroma nasmihalo cel čas, da me je na trenutke kar malo postrani pogledal.
 |
| Čisto navdušena. |
Dopoldne je bil štart. Vklopljena navigacija. Midva navdušena. S CD-jem, ki je vseboval vse njihove pesmi. Smer: Dunaj.
Mislim, da sem se prvič vozila po tistih cestah. Čeprav mogoče obstaja možnost, da smo šli takrat v Gradec, pa sedaj nisem več tako zelo prepričana. Točno opredeljen spomin mi zelo peša. Skratka vzemimo, da sem se prvič vozila po tistih cestah in sem sama vozila po avstrijskih avtocestah, ker do Celovca tega nimam. Tri in štiripasovnice so zanimiva stvar, ampak obenem zahtevajo še več koncentracije, ker moraš spremljati še ostala dva pasova in ne samo tistega na levi, kot običajno. Ampak sem jih takoj osvojila in so delovale precej domače. Potem pa se je pred Dunajem nabralo še več prometa in vse je naenkrat postalo pestro. Hvala za navigacijo in hvala za natančne podatke katerega pasu se držati. Ker verjetno, ne skoraj stoprocentno bi se nekje izgubila. Pa se k sreči nisva.
Je kdo že kdaj vozil vzvratno v klanec v ovinek? No, jaz sem to dodala na seznam cestnoprometnih izkušenj.
Skratka končno destinacijo sva zagledala že s cesto. No, jaz sem takoj prepoznala logo hotela oziroma motela, ki je bil ogromen na veliki stavbi.
Avtomobilčič sva pospravila v garažno hišo midva pa sva se namenila iskat vhod. Niti ni tako zelo enostavno kot na prvi pogled zgleda. Samo z napačne strani sva se tega lotila, potem naju je čakal tam pred ogromno smreko in iz mojih ust je bilo slišati le en zvok: "Lučke!"
V preddverju so imeli konja-luč. Vse je izgledalo blazno fino, tako moderno in kako bi se izrazili - dizajnersko. Vzorci zavitih rastlinskih struktur, tisti tapetni v črni barvi v kombinaciji s turkizno. Tisto, ki je v resnici včasih že modra. Luštno.
Vse skupaj je bilo ob nakupovalnem centru in med čakanjem, ker se jim je sesul sistem, sva naredila en krog naokoli. Zadnje čase imam malo odpor do oblačil. Vsakič, ko gledam vsa ta oblačila se spomnim na svojo prepolno omaro in potem me vse mine.
 |
| Konj, ki se pretvarja, da je luč. |
Tripadvisor aplikacija in tablica ne gresta skupaj. Malo naju je zavedla. No, precej.
Našla sva super restavracijo, samo ne v praksi. Ker tiste restavracije pač ni bilo tam, kjer bi jo človek pričakoval po videnem na zemljevidu. Še naslov je narobe izpisalo. Sem morala sedaj iti preverit in potem ugotoviš, da je eno uro hoje od tistega mesta, kjer jo je drugače napisalo. Auč.
Skratka po tistem, ko pregledaš vse ulice naokoli sva našla eno, ki je izgledala kar optimistično pa tudi ljudje v njej so bili videti zadovoljni. Izkazalo se je, da je bila turška restavracija. Ampak hrana je bila super. Res.
Ali ste že bili v takšni restavraciji, kjer sicer strežejo kebabu podobne stvari in potem ste čisto fensi postreženi z vinom. Mislim, da sva bila oba prijetno presenečena nad postrežbo, ker na prvi pogled ni izgledalo tako. Videz pač včasih vara.
Skratka izplačalo se je vse to iskanje. Mislim, da je nosila tak naslov kot je priimek Supermana. Kent. Pa še dobri dve ulici stran od prizorišča sva bila. Priročno.
Skratka že, ko sva se med lovom za hrano sprehodila mimo te Stadthalle, se je tam kar trlo ljudi. Čakajočih v vrsti, nama nič jasno.
Skratka, ko sva prišla nazaj vrsta ni bila kaj dosti manjša. Da bi se prepričala, če se lotevava prave vrste nama je eden s precej razočaranim obrazom zatrdil, da bo to to. No, in v trenutku, ko se udava v usodo, začne varnostnik mahat, da so odprli še drugo vhod in kar naenkrat sva bila ob pravem času na pravem mestu in po hitrem postopku notri. Ljudi povsod polno. Če ne čakaš v eni vrsti, boš sigurno v drugi. Tako to gre.
Špricer v roki, na odru pa predskupina. Obrnila sem internet, da sem ugotovila kdo je bil pred njimi. Dan Croll. Fino. Jaz sem se blazno zabavala. Čeprav je včeraj zvenelo še veliko bolje, kot posnetek na youtubu. Fino vzdušje se je ustvarilo.
Z Round and Round so se prikazali. Kar nisem mogla verjeti, da sem se dejansko znašla na njihovem koncertu. Mislim že to kakšna zgodba stoji za poslušanjem njihove glasbe. Naključja ali zgolj potrdilo usode. No, ob takšni priložnosti se je res že spodobilo, da greva na njihov koncerti in tudi to se je zgodilo! Noro!
Čisto sem uživala. Poplesavala. Slikala. Snemala. Prepevala. Se zabavala. Ni kaj.
Kratko in sladko je bilo. Grozno prehitro je bilo mimo in v daljavi se je še slišala pesem Nothing Left to Say, ko sva nasmejana zapuščala dvorano.
Kaj naj drugega izrazim kot golo navdušenje? Blazno sem bila navdušena nad to pesmijo Round and Round. Potem tisti trenutek, ko je govoril o prijatelju Taylorju in njegovim bojem z rakom in kako so se ob pesmi 30 Lives počasi prižgale luči na mobitelih ali vžigalniki. In dvorana je bila v lučkah. Predvsem tiste na tribuni so bile čudovite za videti. Impresionirali so me prav tako tisti veliki baloni-žoge, ki so se spravili v zrak. Enkrat pri pesmi Underdog.
Kaj smo še slišali? Amsterdam po začetku, Tiptoe, Hear Me, Cha-Ching, Rocks , It's Time, Demons, On Top of the World in Radioactive pred zadnjo za konec. Vmes pa še tiste, ki sem jih omenila. In ne nisem si zapomnila vrstnega reda. Mi je Google priskočil na pomoč, res pa je da imam za večino posnetke. Kratke izseke iz pesmi.
Meni se je vtisnil v spomin, naredil vtis. Navdušena sem.
 |
| Potepat se grem. |
Padla sem v posteljo in zaspala v trenutku. Dobesedno.
Samo zjutraj sem se zbudila in počutje ni bilo zelo zabavno. Ne vem kaj točno je bilo krivo, ampak nekako se še najbolj nagibam k virozi, mačka sem črtala, saj se je že pojavljala pri nas doma . Jaz sem se ji sicer dokaj uspešno izogibala. Ker je trenutno stanje sedaj zvečer podobno tistemu zjutraj. Vedno bolj "švoh" postajam. Čez dan sem se držala, sem se morala in želela. Nisem si hotela pokvariti dneva ali tako. In sem si zadala, da bo vse v redu, da bo tista voda iz tuša vse negativno sprala. Ampak je delovalo. Do tuširanja doma.
Mogoče moram pa samo še enkrat pod tuš.
Ne vem zakaj se je to moralo pripetiti, ker sem se želela še malo potepati po Dunaju. Pa ni bilo priložnosti. Me je počutje izdalo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar