Indijanček parkelj

Danes sem bila na kavču v toplih nogavicah, puloverju, pod dvema dekama pa mi še vedno ni bilo kaj dosti toplo. Zeblo me je. Vse dokler zvečer nisem šla pod tuš.
Morda sem se res malo zdelala in sem potrebovala en restart. En počitek. En dan na kavču, ki vključuje ležanje. Kar mi sicer tudi ni šlo kaj dosti dobro, saj sem se ga naveličala.
Ni fino ležati in lenariti cel dan. Ni fino, če te zebe in ni fino, če se počutiš slabotno.

Zdrav človek ima 1000 želja, bolan pa samo eno!

Ta pregovor bo kar držal. Tako se spremenijo prioritete.

Skoraj sem že pozabila, da je danes oziroma jutri Miklavž. Ker mislim, da še nisem čisto pri stvari, da smo vstopili v december, vsaj ne v tem smislu, obdarovanja in praznikov. Hitro je šlo leto mimo in danes se je že načela tema v povezavi, kje bomo za novo leto.

Miklavž se je oglasil.

Najprej se je mama prikazala z čokolado in čokoladnim Miklavžem. Ker se vsako leto zabavam ob njenih pripovedih. Tudi letošnja je bila čisto posrečena. Da ga je srečala in da nič ni imel za naju, ampak da je potem ona vseeno nekaj zrihtala in kar sama prinesla. Joj, kako dobro.
Potem pa je bil še en trenutek nepozornosti, ko sem šla za nekaj minut iz dnevne in ko sem se vrnila, najprej sploh nisem opazila, ampak na mizi se je pojavila posoda z mandarinami in dvema indijančkoma v obliki parkljev. Super.

Dan Croll - From Nowhere