Če sem se včeraj potepala po centru, sem današnji dan namenila gledanju filmov. Na kavču, pod odejo z božičnimi motivi, z božičnim vzdušjem v soju lučk na smrečici.
Ja, tudi kakšen takšen dan se najde. Dan za filme.
Skratka skoraj cel mesec sem potrebovala, da sem prišla do centra Ljubljane in do lučk.
In včeraj sem bila zato še toliko bolj srečna, ko sem se sprehajala pod tisočimi in tisočimi majhnih lučk, ki so svetile nad našimi glavami.
Šli smo se družit, ob kuhančku. Ker je tak čas, ker je fino izkoristiti vse skupaj.
Dež ni bil ovira. Če je bil avtomobil na suhem in dežnika v avtomobilu, sem se jaz samo s kapuco na glavi sprehajala naokoli.
Ni me motil. V mojih očeh je bilo vse skupaj preveč čarobno in prelepo, da bi me kaj zmotilo. Kot iz tistega filma Midnight in Paris, ko je glavni junak povedal, da je Paris najlepši v dežju. Tudi Ljubljana včasih ne zaostaja za to trditvijo. Sicer odvisno kakšno vzdušje drži, ampak včerajšnja Ljubljana v dežju in lučkah, je bila res čudovita.
Saj je bilo kar dosti ljudi, ampak ni bilo tiste gneče, da se komaj premikaš in to je bil še en plus.
Sicer si nisem privoščila kuhančka, ker do njih še vedno ne gojim prevelikega navdušenja, ampak sem pa uživala v skodelici čaja.
Lučke! A lahko še enkrat ponovim?
Lučke!
Nisem posnela nobene fotografije. Samo opazovala sem svet okoli sebe in koordinatni sistem v zraku.
Tam kje je bil včasih Salon in za njim Cirkus, se je sedaj namestil nov lokal po imenu Centralna postaja. Simpatičen!
Vse skupaj deluje prav res simpatično in upam, da se vsaj to obdrži malo dlje, ker izgleda kot nekaj kjer se želiš znajti. Ali kamor želiš kdaj pa kdaj zaiti. Vključno z izdelki, ki so jih dobili v Ikei.
In sneg sem videla! Kup snega pred tem lokalom, ki smo se mu vsi čudili. Kot bi bilo nekaj, kar vidimo prvič v življenju.
Listy do M.
Tradicionalno. Vsakič znova ugotovim, kako blazno zabaven je ta film. In če me vprašate kakšen se mi zdi, vam bom v eni besedi opisala kot - simpatičen! Smejala sem se skoraj cel film. Ponavljala poljske besede, ki so zvenele smešno in sem jih mogla še enkrat izreči na glas. In še to. Film sva pogledala v enem kosu. Kar se ne zgodi vsakič.
In včerajšnji večer oziroma današnje jutro je bilo kot nalašč za ta film in to vzdušje. Na kožo pisano.
The Notebook.
Dopoldne sem začela zleknjena na kavču, zavita v preveliko toplo jopco in z računalnikom pred seboj. Beležnica. Že ne-vem-več-katerič. Nehala sem šteti, ker ne rabim več.
Rabim samo poslušati tisto pesem, ko plešeta pod semaforjem. Rabim občudovati njeno obutev in njun odnos. Rabim slišati in videti to zgodbo. Znova in znova.
The Hobbit: An Unexpected Journey.
Ko sem zaključila s prvo polovico Beležnice, sem si vmes zavrtela Hobbita. Ker so se menili, da bi šli gledati drugi del v kino. Pa moram priti na tekoče, če bi šla tudi jaz poleg gledati. In moram priznati, da me je vse skupaj veliko bolj potegnilo kot Lord of the Rings, ki sem jih nekoč nekdaj gledala. Pa mislim, da tretjega dela nisem nikoli celega gledala. Ali pa sploh gledala. No, zdi se mi da imam tako v spominu. Zdi se mi, da ga nisem gledala. Ampak ja, tale Hobbit je bil ravnopravšnji za petkovo popoldne. Sama, v temi, v soju smrečice pod toplo odejo na kavču in gledamo dogodivščine škratov in hobitov in čarovnikov. Res so čudoviti posnetki vmes.
Ja, tudi kakšen takšen dan se najde. Dan za filme.
Skratka skoraj cel mesec sem potrebovala, da sem prišla do centra Ljubljane in do lučk.
In včeraj sem bila zato še toliko bolj srečna, ko sem se sprehajala pod tisočimi in tisočimi majhnih lučk, ki so svetile nad našimi glavami.
Šli smo se družit, ob kuhančku. Ker je tak čas, ker je fino izkoristiti vse skupaj.
Dež ni bil ovira. Če je bil avtomobil na suhem in dežnika v avtomobilu, sem se jaz samo s kapuco na glavi sprehajala naokoli.
Ni me motil. V mojih očeh je bilo vse skupaj preveč čarobno in prelepo, da bi me kaj zmotilo. Kot iz tistega filma Midnight in Paris, ko je glavni junak povedal, da je Paris najlepši v dežju. Tudi Ljubljana včasih ne zaostaja za to trditvijo. Sicer odvisno kakšno vzdušje drži, ampak včerajšnja Ljubljana v dežju in lučkah, je bila res čudovita.
Saj je bilo kar dosti ljudi, ampak ni bilo tiste gneče, da se komaj premikaš in to je bil še en plus.
Sicer si nisem privoščila kuhančka, ker do njih še vedno ne gojim prevelikega navdušenja, ampak sem pa uživala v skodelici čaja.
Lučke! A lahko še enkrat ponovim?
Lučke!
Nisem posnela nobene fotografije. Samo opazovala sem svet okoli sebe in koordinatni sistem v zraku.
Tam kje je bil včasih Salon in za njim Cirkus, se je sedaj namestil nov lokal po imenu Centralna postaja. Simpatičen!
Vse skupaj deluje prav res simpatično in upam, da se vsaj to obdrži malo dlje, ker izgleda kot nekaj kjer se želiš znajti. Ali kamor želiš kdaj pa kdaj zaiti. Vključno z izdelki, ki so jih dobili v Ikei.
In sneg sem videla! Kup snega pred tem lokalom, ki smo se mu vsi čudili. Kot bi bilo nekaj, kar vidimo prvič v življenju.
 |
| Uboga božična zvezda. |
Listy do M.
Tradicionalno. Vsakič znova ugotovim, kako blazno zabaven je ta film. In če me vprašate kakšen se mi zdi, vam bom v eni besedi opisala kot - simpatičen! Smejala sem se skoraj cel film. Ponavljala poljske besede, ki so zvenele smešno in sem jih mogla še enkrat izreči na glas. In še to. Film sva pogledala v enem kosu. Kar se ne zgodi vsakič.
In včerajšnji večer oziroma današnje jutro je bilo kot nalašč za ta film in to vzdušje. Na kožo pisano.
The Notebook.
Dopoldne sem začela zleknjena na kavču, zavita v preveliko toplo jopco in z računalnikom pred seboj. Beležnica. Že ne-vem-več-katerič. Nehala sem šteti, ker ne rabim več.
Rabim samo poslušati tisto pesem, ko plešeta pod semaforjem. Rabim občudovati njeno obutev in njun odnos. Rabim slišati in videti to zgodbo. Znova in znova.
The Hobbit: An Unexpected Journey.
Ko sem zaključila s prvo polovico Beležnice, sem si vmes zavrtela Hobbita. Ker so se menili, da bi šli gledati drugi del v kino. Pa moram priti na tekoče, če bi šla tudi jaz poleg gledati. In moram priznati, da me je vse skupaj veliko bolj potegnilo kot Lord of the Rings, ki sem jih nekoč nekdaj gledala. Pa mislim, da tretjega dela nisem nikoli celega gledala. Ali pa sploh gledala. No, zdi se mi da imam tako v spominu. Zdi se mi, da ga nisem gledala. Ampak ja, tale Hobbit je bil ravnopravšnji za petkovo popoldne. Sama, v temi, v soju smrečice pod toplo odejo na kavču in gledamo dogodivščine škratov in hobitov in čarovnikov. Res so čudoviti posnetki vmes.
Ni komentarjev:
Objavite komentar