Toliko dogodkov, da sem pozabila omenit, da sem bila še v gledališču včeraj. Prevozila sem 120 kilometrov. Preživela sem nekaj ur na faksu. Zamenjala sem naročilo. Odločila sem se, da grem na testno vožnjo. Odločila sem se, da grem na obisk. Da grem do doma in nazaj. In na koncu sem se odločila še, da grem gledat predstavo. Še mati so šli z menoj.
Zaprta vrata v izvedbi Šentjakobskega gledališča. Ta drama se mi je še iz šolskih dni vtisnila v spomin. Tisto, da smo pekel mi sami in ljudje okoli nas. Tisto o odnosih med ljudmi. Tisto o tem, da smo na koncu še vedno "rajši" ujeti. Ker že ne znamo drugače. In da obstajamo toliko časa, kolikor se ljudje spominjajo oziroma pogovarjajo o nas. Potem smo prazni. Pozabljeni. Sami.
Na Bazenu ob soju sveč.
Ugotovila sem, da zjutraj proti Trzinu "po stari cesti" sploh ni toliko prometa. Mislim brez težav sem do faksa prišla v dobrih petintridesetih minutah. Ignoriram mail o parkiranju pred faksom. Resno! Moj je šel direktno v spam.
Te štiri ure so bile danes popolnoma nekoristne. Mislim imeli smo isti predmet kot včeraj in težko je narediti kaj produktivnega iz danes na jutri, če se celo popoldne voziš gor in dol po avtocestah. Res. Mislim tisto, kar je bilo potrebno sem sicer naredila že včeraj v preostanku časa do enih, potem pa ni šlo več naprej. Danes pa sploh ni šlo nikamor med samimi predavanju. Res nikamor.
Kakšen dan pavze in bo potem spet dobro.
Sicer pa sem pogledala vse nove epizode serij, ki so bile danes na vrsti. Nekje vmes. Spekla sem štrudelj in za kosilo smo jedli kar hrenovke v testu. Z Ronom sva odhitela en krog in tu je bil že večer. Mislim, da se bom z največjim veseljem zabubila pod odejo in prebrala še kakšno stran iz knjige. Vse pa bo ponovno prišlo na vrsto za jutri. Za danes - zaključim.
Zaprta vrata v izvedbi Šentjakobskega gledališča. Ta drama se mi je še iz šolskih dni vtisnila v spomin. Tisto, da smo pekel mi sami in ljudje okoli nas. Tisto o odnosih med ljudmi. Tisto o tem, da smo na koncu še vedno "rajši" ujeti. Ker že ne znamo drugače. In da obstajamo toliko časa, kolikor se ljudje spominjajo oziroma pogovarjajo o nas. Potem smo prazni. Pozabljeni. Sami.
Na Bazenu ob soju sveč.
 |
| Zaprta vrata. |
Ugotovila sem, da zjutraj proti Trzinu "po stari cesti" sploh ni toliko prometa. Mislim brez težav sem do faksa prišla v dobrih petintridesetih minutah. Ignoriram mail o parkiranju pred faksom. Resno! Moj je šel direktno v spam.
Te štiri ure so bile danes popolnoma nekoristne. Mislim imeli smo isti predmet kot včeraj in težko je narediti kaj produktivnega iz danes na jutri, če se celo popoldne voziš gor in dol po avtocestah. Res. Mislim tisto, kar je bilo potrebno sem sicer naredila že včeraj v preostanku časa do enih, potem pa ni šlo več naprej. Danes pa sploh ni šlo nikamor med samimi predavanju. Res nikamor.
Kakšen dan pavze in bo potem spet dobro.
Sicer pa sem pogledala vse nove epizode serij, ki so bile danes na vrsti. Nekje vmes. Spekla sem štrudelj in za kosilo smo jedli kar hrenovke v testu. Z Ronom sva odhitela en krog in tu je bil že večer. Mislim, da se bom z največjim veseljem zabubila pod odejo in prebrala še kakšno stran iz knjige. Vse pa bo ponovno prišlo na vrsto za jutri. Za danes - zaključim.
Ni komentarjev:
Objavite komentar