Sobota.
Pa je že spet ta prvi november.
Tokrat sem se zopet zbudila v čudovit dan v Kranjski Gori. Nekako nisem najbolj tisti tip, ki bi z veseljem izkoriščal te sončne žarke, zato sem imela dopoldne čas urejati stvari na računalniku. Pogledati del ali dva zdravnikov, preden sem zaslišala njegovo budilko. Potem sva objeta ležala. Jaz sem ležala, on je še dremal.
Dokler ni bil skrajni čas, da da dnevu možnost in vstane. Medtem sem se napakirala in pogledala Dragiča kako straši soigralce.
Kavico ga je čakala na mizi in jaz s kovčkom in vrečo novih oblačil in oblačil za pranje. Da se odpravim domov.
In vožnja je bila čisti užitek. V kakšno veselje mi je bilo voziti skozi tiste ovinke in švigati skozi vasi ob tako prelepi kulisi za ozadje.
Vendar se je vse razblinilo, ko sem zapeljala na avtocesto. Kar stemnilo se je. In proti domu se je kazala le še megla. Tako novembrsko, vsaj za začetek.
Naštimali so me, da sem klicala mamo, če lahko psa pustimo pri njej za pol urce, da se sprehodimo čez pokopališče. Pa ni bila najbolj navdušeno slišati, samo je vseeno privolila.
Malo bolj zgodnji smo bili kot ponavadi. Začeli smo z meni osebno najbolj zanimivim priimkom, ki ga je nekoč imela prababica. Strupi. Vsako leto isto navdušenje.
Midva z bratom sva imela malo črnega humorja.
Pri križu sem dodala svečo. Za vse. Rumeno svečo med vse rdeče.
Videli smo najbolj stajliš grob, ki so ga letos malo kvarili verjetno, da ostali sorodniki, ki so ob rumenih svečah in rumenih vrtnicah dodali navadne sveče.
Saj je nekaj spomina na vse, ki jih ni več med nami, ampak po drugi strani je bolj klepet s sorodniki, ki so tam. O čisto trivialnih stvareh in številki čevljev.
Vsako leto ista zgodba, ampak kaj, ko si poznal samo nekaj izmed njih pa še to v zgodnjih otroških letih.
Ron je bil tako navdušen, da smo se vrnili in ga nismo pustili samega. In potem je bil še bolj navdušen, ko je na vrsto prišla hrana. Kosilo ob filani pečenki in francoski solati. S katero se ne razumeva, čeprav jem vse sestavine v njej, drugače, ampak le vse skupaj mi ne gre.
Še domač štrudl in bratranec na obisku. Tisti mali, ki nas nasmeje do solz s svojimi izjavami. Tudi tokrat smo bili popolnoma presenečeni in navdušeni nad njegovimi izjavami. In star je štiri.
Pogovarjali smo se o knjigi pravljic za lahko noč. Ko smo ga vprašali, če mu mama bere, da zaspi je mali rekel: "Ne deluje."
Ravno, ko smo odhajali je oče rekel: "Halo vin."
Mali pa: "Dobra šala, ejga."
Ampak s takim resnim tonom.
Proti večeru se je pripeljal do nas. Jaz pri njemu tri dni, on pri meni dva.
Seveda ni šlo brez družabnih iger, kartanja oziroma Ups Enke. In nisem blestela. Bolj mulo kuhala.
Sem zmagala samo dokler ga ni bilo. Potem je bilo samo še bojno polje in nihče ni tvoj prijatelj.
Nedelja.
Zjutraj me je zbudila svetloba, ki je prihajala skozi odgrnjeno okno. In takrat sem ugotovila, da spiva v dnevi in, da sem že čisto na robu kavča. Vem samo, da sem zaspala že, ko sta bila še pokonci in, da sem se sredi noči, verjetno bolj zjutraj, nekaj pač normalno menila, kot vsako noč, ko pride spat. Samo brat mi je to povedal zjutraj, da sem delovala že čisto budno, ko sva se nekaj pogovarjala. Jaz pa nimam več pojma o čem se je šlo. Bilo je nekje med enimi in drugimi sanjami.
Za zajtrk ni bilo ravno šefovega šmorna, ker je potegnil do opoldneva.
Tako, da smo do takrat hodili okoli dnevne, jaz sem na vsake toliko smuknila notri in se malo pocrkljala in ga pustila naprej spat.
Po kavici in svežem zraku ter zajtrku smo bili že pripravljeni na nov dan.
Sicer nismo takoj začeli borbeno, ampak bolj tako, vsak za svojim računalnikom.
Ko sta igrala, sem naredila lazanjo, vmes smo pogledali en The Big Bang Theory, ki je zopet prišel nazaj na konec tedna. Šele po kosilu je sledila borba.
In očitno so se vsi spravili name. Ker sem bila tako gladko zadnja vsako igro, da sploh ni bilo več zabavno.
Še med talenti se nismo dali. Potem smo šli še domačo. Dokler nisem tistega Top4 pogledala sama, ko so se vsi poskrili, šli spat.
Ponedeljek.
Neproduktivno delaven.
Glede na to, da je trenutno zatišje, vsaj kar se mojega dela tiče, rajši izkoriščam za druge neproduktivne stvari. Pa niti serije nisem pogledala.
Ok, lažem. Pogledala sem še zadnjih petnajst minut tiste, ki sem jo že včeraj začela.
Rekla sem, da bom likala. Ampak preden sem prišla do tega je bila ura že kar naenkrat pol treh. In potem se je še kosilo vrnilo vmes, da se je tistih nekaj majic, oziroma zadnji dve žehti, likalo celo popoldne. Z vsemi predahi.
Pred tem sem prevajala. Telovadila. Visela na vseh socialnih omrežjih, totalno asocialna, ter menjala profilne slike. Tista morska ne gre v jesen. Potem je šlo še nekaj brskanja in ustvarjanja Paypal računa, prenašanja denarja in zapravljala. Na koncu niti ne rabim kreditne kartice, da bi lahko zapravljala. Samo nekaj iznajdljivosti. In komaj čakam, da dobim naročeno.
Med likanjem sva z mami prekrivali teraso. Ker je dež napovedan.
Cela telovadba.
Potem, ko sem še zadnje majice zložila, po večerji, je bilo na vrsti družinsko mesarsko klanje. No, Upss Enka.
Ta družina je polna kvartopircev, ki te komovcajo, dobesedno. In goljufajo pri seštevanju, ker pozabijo svoj seštevek. Skratka, sami goljufivci.
Absolutni rekord. Najhitreje do 1000, v šestih rundah in vmesnim rezultatom enega seštevka 402 v roki. Pri tem tudi najmanjše število, 111 za zmagovalca.
Jaz sem čudežno zmagala eno igro in deset iger v igri sedemnajstih.
Potem pa sem bila klasično zadnja.
Torek.
Kar je pa preveč je pa preveč. Z nekim Kitajcem imamo dopisovanje preko Skypa o vseh problemih in težavah, ki nastajajo in danes je meni prevrelo, ko je rekel, naj printamo kar iz Photoshopa. Pa saj je nor!
Ko ponesrečeni butneš ob stekleničko, ki je na mizi. In vidiš v najbolj počasnem posnetku kako odleti iz mize in se raztrešči na sto koščev. In v tistem trenutku, ko se začne majati na mizi, popolnoma okameniš in veš, da jo nikakor ne boš uspel rešiti, čeprav se že naslednji trenutek opotekaš in jo loviš. Na srečo potem likalnik ni končal na moji glavi, ko sem pometala drobne koščke stekla pod mizo.
Trenuten izid. Ena stopljena plastenka. Ena razbita Flaška. Ena počena Equa steklenička in ena razbita Equa steklenička.
Ne kaže ravno meni v prid. Res ne.
Odločila sem se, da nadaljujem v ritmu ubadanja z oblačili. Tokrat sem se lotila lastne omare, ker se mi je kup, ki sem ga vztrajno nalagala, podrl in so se nekatere majčke zmečkale.
Še enkrat sem vse zložila. Spravila na obešalnike. Zmečkano zlikala in zložila nazaj.
Sedaj je omara polna. Urejena, do nadaljnjega dodajanja sveže opranih oblačil.
Enako se je zgodilo s spodnjicami, nedrčki, nogavicami in najlonkami, ki so zložene po predalih.
Se malo boljše počutim. Čeprav je miza poleg mene še vedno v razsulu.
Danes sem zmagovala. Boljše kot včeraj. Prvič sem izgubila v zadnji rundi za trideset. V drugi rundi pa mi je uspelo obdržati vodstvo po drugi polovici do konca.
Monopoly sem si kupila v Hoferju. Tako za čisto nepomembno dejstvo dneva. Ker sem šla po malico.
In dobila sem obvestilo, da je šel paket na pot in najverjetneje pride v petek.
Pa je že spet ta prvi november.
Tokrat sem se zopet zbudila v čudovit dan v Kranjski Gori. Nekako nisem najbolj tisti tip, ki bi z veseljem izkoriščal te sončne žarke, zato sem imela dopoldne čas urejati stvari na računalniku. Pogledati del ali dva zdravnikov, preden sem zaslišala njegovo budilko. Potem sva objeta ležala. Jaz sem ležala, on je še dremal.
Dokler ni bil skrajni čas, da da dnevu možnost in vstane. Medtem sem se napakirala in pogledala Dragiča kako straši soigralce.
Kavico ga je čakala na mizi in jaz s kovčkom in vrečo novih oblačil in oblačil za pranje. Da se odpravim domov.
In vožnja je bila čisti užitek. V kakšno veselje mi je bilo voziti skozi tiste ovinke in švigati skozi vasi ob tako prelepi kulisi za ozadje.
Vendar se je vse razblinilo, ko sem zapeljala na avtocesto. Kar stemnilo se je. In proti domu se je kazala le še megla. Tako novembrsko, vsaj za začetek.
Naštimali so me, da sem klicala mamo, če lahko psa pustimo pri njej za pol urce, da se sprehodimo čez pokopališče. Pa ni bila najbolj navdušeno slišati, samo je vseeno privolila.
Malo bolj zgodnji smo bili kot ponavadi. Začeli smo z meni osebno najbolj zanimivim priimkom, ki ga je nekoč imela prababica. Strupi. Vsako leto isto navdušenje.
Midva z bratom sva imela malo črnega humorja.
Pri križu sem dodala svečo. Za vse. Rumeno svečo med vse rdeče.
Videli smo najbolj stajliš grob, ki so ga letos malo kvarili verjetno, da ostali sorodniki, ki so ob rumenih svečah in rumenih vrtnicah dodali navadne sveče.
Saj je nekaj spomina na vse, ki jih ni več med nami, ampak po drugi strani je bolj klepet s sorodniki, ki so tam. O čisto trivialnih stvareh in številki čevljev.
Vsako leto ista zgodba, ampak kaj, ko si poznal samo nekaj izmed njih pa še to v zgodnjih otroških letih.
Ron je bil tako navdušen, da smo se vrnili in ga nismo pustili samega. In potem je bil še bolj navdušen, ko je na vrsto prišla hrana. Kosilo ob filani pečenki in francoski solati. S katero se ne razumeva, čeprav jem vse sestavine v njej, drugače, ampak le vse skupaj mi ne gre.
Še domač štrudl in bratranec na obisku. Tisti mali, ki nas nasmeje do solz s svojimi izjavami. Tudi tokrat smo bili popolnoma presenečeni in navdušeni nad njegovimi izjavami. In star je štiri.
Pogovarjali smo se o knjigi pravljic za lahko noč. Ko smo ga vprašali, če mu mama bere, da zaspi je mali rekel: "Ne deluje."
Ravno, ko smo odhajali je oče rekel: "Halo vin."
Mali pa: "Dobra šala, ejga."
Ampak s takim resnim tonom.
Proti večeru se je pripeljal do nas. Jaz pri njemu tri dni, on pri meni dva.
Seveda ni šlo brez družabnih iger, kartanja oziroma Ups Enke. In nisem blestela. Bolj mulo kuhala.
Sem zmagala samo dokler ga ni bilo. Potem je bilo samo še bojno polje in nihče ni tvoj prijatelj.
 |
| Klasična nedelja. |
Nedelja.
Zjutraj me je zbudila svetloba, ki je prihajala skozi odgrnjeno okno. In takrat sem ugotovila, da spiva v dnevi in, da sem že čisto na robu kavča. Vem samo, da sem zaspala že, ko sta bila še pokonci in, da sem se sredi noči, verjetno bolj zjutraj, nekaj pač normalno menila, kot vsako noč, ko pride spat. Samo brat mi je to povedal zjutraj, da sem delovala že čisto budno, ko sva se nekaj pogovarjala. Jaz pa nimam več pojma o čem se je šlo. Bilo je nekje med enimi in drugimi sanjami.
Za zajtrk ni bilo ravno šefovega šmorna, ker je potegnil do opoldneva.
Tako, da smo do takrat hodili okoli dnevne, jaz sem na vsake toliko smuknila notri in se malo pocrkljala in ga pustila naprej spat.
Po kavici in svežem zraku ter zajtrku smo bili že pripravljeni na nov dan.
Sicer nismo takoj začeli borbeno, ampak bolj tako, vsak za svojim računalnikom.
Ko sta igrala, sem naredila lazanjo, vmes smo pogledali en The Big Bang Theory, ki je zopet prišel nazaj na konec tedna. Šele po kosilu je sledila borba.
In očitno so se vsi spravili name. Ker sem bila tako gladko zadnja vsako igro, da sploh ni bilo več zabavno.
Še med talenti se nismo dali. Potem smo šli še domačo. Dokler nisem tistega Top4 pogledala sama, ko so se vsi poskrili, šli spat.
 |
| Z menoj še v jeseni. |
Ponedeljek.
Neproduktivno delaven.
Glede na to, da je trenutno zatišje, vsaj kar se mojega dela tiče, rajši izkoriščam za druge neproduktivne stvari. Pa niti serije nisem pogledala.
Ok, lažem. Pogledala sem še zadnjih petnajst minut tiste, ki sem jo že včeraj začela.
Rekla sem, da bom likala. Ampak preden sem prišla do tega je bila ura že kar naenkrat pol treh. In potem se je še kosilo vrnilo vmes, da se je tistih nekaj majic, oziroma zadnji dve žehti, likalo celo popoldne. Z vsemi predahi.
Pred tem sem prevajala. Telovadila. Visela na vseh socialnih omrežjih, totalno asocialna, ter menjala profilne slike. Tista morska ne gre v jesen. Potem je šlo še nekaj brskanja in ustvarjanja Paypal računa, prenašanja denarja in zapravljala. Na koncu niti ne rabim kreditne kartice, da bi lahko zapravljala. Samo nekaj iznajdljivosti. In komaj čakam, da dobim naročeno.
Med likanjem sva z mami prekrivali teraso. Ker je dež napovedan.
Cela telovadba.
Potem, ko sem še zadnje majice zložila, po večerji, je bilo na vrsti družinsko mesarsko klanje. No, Upss Enka.
Ta družina je polna kvartopircev, ki te komovcajo, dobesedno. In goljufajo pri seštevanju, ker pozabijo svoj seštevek. Skratka, sami goljufivci.
Absolutni rekord. Najhitreje do 1000, v šestih rundah in vmesnim rezultatom enega seštevka 402 v roki. Pri tem tudi najmanjše število, 111 za zmagovalca.
Jaz sem čudežno zmagala eno igro in deset iger v igri sedemnajstih.
Potem pa sem bila klasično zadnja.
Torek.
Kar je pa preveč je pa preveč. Z nekim Kitajcem imamo dopisovanje preko Skypa o vseh problemih in težavah, ki nastajajo in danes je meni prevrelo, ko je rekel, naj printamo kar iz Photoshopa. Pa saj je nor!
Ko ponesrečeni butneš ob stekleničko, ki je na mizi. In vidiš v najbolj počasnem posnetku kako odleti iz mize in se raztrešči na sto koščev. In v tistem trenutku, ko se začne majati na mizi, popolnoma okameniš in veš, da jo nikakor ne boš uspel rešiti, čeprav se že naslednji trenutek opotekaš in jo loviš. Na srečo potem likalnik ni končal na moji glavi, ko sem pometala drobne koščke stekla pod mizo.
Trenuten izid. Ena stopljena plastenka. Ena razbita Flaška. Ena počena Equa steklenička in ena razbita Equa steklenička.
Ne kaže ravno meni v prid. Res ne.
 |
| Ko vem, da imam največjo smolo na svetu. Ta je že tretja steklenička. |
Odločila sem se, da nadaljujem v ritmu ubadanja z oblačili. Tokrat sem se lotila lastne omare, ker se mi je kup, ki sem ga vztrajno nalagala, podrl in so se nekatere majčke zmečkale.
Še enkrat sem vse zložila. Spravila na obešalnike. Zmečkano zlikala in zložila nazaj.
Sedaj je omara polna. Urejena, do nadaljnjega dodajanja sveže opranih oblačil.
Enako se je zgodilo s spodnjicami, nedrčki, nogavicami in najlonkami, ki so zložene po predalih.
Se malo boljše počutim. Čeprav je miza poleg mene še vedno v razsulu.
Danes sem zmagovala. Boljše kot včeraj. Prvič sem izgubila v zadnji rundi za trideset. V drugi rundi pa mi je uspelo obdržati vodstvo po drugi polovici do konca.
Monopoly sem si kupila v Hoferju. Tako za čisto nepomembno dejstvo dneva. Ker sem šla po malico.
In dobila sem obvestilo, da je šel paket na pot in najverjetneje pride v petek.
Ni komentarjev:
Objavite komentar