Sreda.
Mislim, da sem cel dan zapravila za računalnikom. Ker mi niti ni jasno kako je čas tako ekspresno stekel mimo. Kar naenkrat je bila devet zvečer, ko sem se šele zares zavedala koliko je ura. Pri tem sem prišla do ugotovitve, da ni bilo niti časa za trening. Tisto nadaljnjo uro smo izkoristili za eno družinsko kartanje ob gledanju vijoličnih žogobrcev.
Vem, da sem se trudila naložiti novejšo verzijo Adobe Muse, pa se nisva najboljše razumela s tem programom. Vem, da sem sledila pošiljki, ki je zvečer odpotovala iz Nemčije naprej. In vem, da sem imela čas za kosilo.
Četrtek.
Najprej je zvonil budilka. Slabo uro kasneje pa se je telefon zopet oglašal. Moj me je klical v jutranjih urah, čisto vesel in z novico, da gre šele spat. Da pride zvečer, ker do kosila še ne bo pokonci.
Tako dobro sva našla folijo, ki ostaja, da jo je zmanjkalo. Pa smo malo pokombinirali, ker se nam je ravno dobro sešlo. Tradicionalne majice za vsakoletni tenis, ki ga imajo. Ampak sva bila z očetom kregana, ker nisva vsega že takoj naredila, ampak ko nagaja tehnika, potem pa pozabiš. Ah, te podložni papirji.
Malica. Čez čas pa kosilo. Takšno, ki je na meniju že dva dni, ker smo malo leni, malo neizvirni, in malo ker je čisto preprosto in dobro. Nabodala in pomfri.
Vsi so šli, vsak po svoje. Midva z Ronom pa ven na sprehod. Ker je čudežno nehalo deževati ravno za tiste pol ure. Sva izkoristila priliko. Pa je bil vseeno čisto umazan po trebuščku. Naš pasji razvajenec.
Preden smo se zopet vsi zbrali doma, sem našla tiste pol urce za telovadbo. Malo sem se polenila pri T25. Čeprav oglašujejo, da je samo petkrat na teden, to ni res. Kot ni res, da je samo 25 minut, ker je potem še raztezanje. In v resnici je sedem treningov na teden.
Počasi so kapljali. Brez staršev smo šli en Monopoly, ki sem ga kupila prejšnji dan kar v Hoferju. Ko pa so se vsi nakapljali pa je bilo klasično kvartopirsko vzdušje do poznih večernih ur.
Petek.
Zbudil me je zvok telefona. Še preden sem se dodobra zavedala kaj se dogaja in se hotela oglasiti je obnemel v moji roki. Ko sem vrnila klic, je glas na drugi strani vprašal, če bom doma, da dostavijo paket.
O super!
Malo sem z enim očesom pogledovala proti cesti skozi okno, ampak ni bilo videti nobenega kombija. Samo mati in oče sta prišla na malico in me spraševala, kdaj odrinem v Ljubljano. Rekla sem, da ko dobim uro. Morala bi reči, da ko naredim plakat.
Pa je vseeno izza hrbta pokukal paket. In v njem dve lični škatlici.
Ena z uro in druga z dodatnim paščkom. O kakšno veselje.
Prav res je klasično in estetsko čudovita ura. Čisto sede na roko in se mi kar malo smeji ob pogledu nanjo.
Skozi dež sem prevozila pot do Ljubljane. Zanimivo je, da so v teh meglicah dežja, ki prši vse naokoli najbolj neopazni avtomobili nevtralnih, sivih in belih barv. Kot da jih ni. Šele, ko se jim dovolj približaš so pred teboj. To je tisto vreme, ko imaš prižgano zadnjo meglenko. Sploh, če imaš siv ali bel avto.
Ta dan sem si res zaželela, da bi imela parkirišče v garaži, ker sem komaj pretovorila vse kar sem imela s seboj, po dežnikom. Mali kovček, pikasto košarico, na vrhu pa posodo z ričetom v drugi roki pa še flaška za čaj. In obvezno torbico z vsem preostalim.
Sobota.
Dopoldne in zgodnje popoldne sva bila pridna, oba, ko sva malo počistila in zdrgnila, da sem potem lahko posvinjala kuhinjo. To je res smešno početje. Že včeraj sem vzela avto z garaže, ker sem imela pred tem pritoževanje nad dežjem in parkiriščem zunaj. Tako, da je bilo vse iz seznama nakupljeno. Problem je bil samo, da sem pozabila nekaj stvari dodati na seznam. Pa je šel naslednji dan iskat, ko sem že vse pripravljala. Dvakrat. Ups.
Torej Martinova večerja. Z gospodično vzgojiteljico sva želeli pripraviti zahvalno večerjo, ampak zakaj bi praznovali nekaj ameriškega, ko imamo pri nas Martinovo. Tako, da sem dekleta povabila na večerjo. Še vabila sem poslala naokoli. In so se vse strinjale in imele čas, pravi mali čudež.
Torej na sporedu je bil filan piščanec, pražen krompir, praženo kislo zelje in gratiniran brokoli skupaj s korenjem. Šlo je v slast.
Je pa zanimivo, da se ob vseh teh pripravah in kuhanju tako navzameš tega vonja, da sem potem pojedla bolj malo. Saj je bilo super, ampak sem se počutila res že sito.
Po dveh urah in pol kuhe.
Pravijo, da sem prava gospodinja.
Nadaljevale smo ob filmu 27 Dresses, ker smo nekako med pogovorom prišle na ta film, pa je bil že v naslednjem trenutku na televiziji. Me pa pod odejami na kavču. S sladico gospodične slaščičarke.
Ko je bilo filma konec smo se smejale kot zmešane ob vseh Youtube posnetkih, ki smo jih našle. Sploh ob tisti kruti zavrnitvi zaroke.
Res fin večer. Za ponovit.
Mislim, da sem cel dan zapravila za računalnikom. Ker mi niti ni jasno kako je čas tako ekspresno stekel mimo. Kar naenkrat je bila devet zvečer, ko sem se šele zares zavedala koliko je ura. Pri tem sem prišla do ugotovitve, da ni bilo niti časa za trening. Tisto nadaljnjo uro smo izkoristili za eno družinsko kartanje ob gledanju vijoličnih žogobrcev.
Vem, da sem se trudila naložiti novejšo verzijo Adobe Muse, pa se nisva najboljše razumela s tem programom. Vem, da sem sledila pošiljki, ki je zvečer odpotovala iz Nemčije naprej. In vem, da sem imela čas za kosilo.
 |
| Polna pospravljena omara. |
Četrtek.
Najprej je zvonil budilka. Slabo uro kasneje pa se je telefon zopet oglašal. Moj me je klical v jutranjih urah, čisto vesel in z novico, da gre šele spat. Da pride zvečer, ker do kosila še ne bo pokonci.
Tako dobro sva našla folijo, ki ostaja, da jo je zmanjkalo. Pa smo malo pokombinirali, ker se nam je ravno dobro sešlo. Tradicionalne majice za vsakoletni tenis, ki ga imajo. Ampak sva bila z očetom kregana, ker nisva vsega že takoj naredila, ampak ko nagaja tehnika, potem pa pozabiš. Ah, te podložni papirji.
Malica. Čez čas pa kosilo. Takšno, ki je na meniju že dva dni, ker smo malo leni, malo neizvirni, in malo ker je čisto preprosto in dobro. Nabodala in pomfri.
Vsi so šli, vsak po svoje. Midva z Ronom pa ven na sprehod. Ker je čudežno nehalo deževati ravno za tiste pol ure. Sva izkoristila priliko. Pa je bil vseeno čisto umazan po trebuščku. Naš pasji razvajenec.
Preden smo se zopet vsi zbrali doma, sem našla tiste pol urce za telovadbo. Malo sem se polenila pri T25. Čeprav oglašujejo, da je samo petkrat na teden, to ni res. Kot ni res, da je samo 25 minut, ker je potem še raztezanje. In v resnici je sedem treningov na teden.
Počasi so kapljali. Brez staršev smo šli en Monopoly, ki sem ga kupila prejšnji dan kar v Hoferju. Ko pa so se vsi nakapljali pa je bilo klasično kvartopirsko vzdušje do poznih večernih ur.
Petek.
Zbudil me je zvok telefona. Še preden sem se dodobra zavedala kaj se dogaja in se hotela oglasiti je obnemel v moji roki. Ko sem vrnila klic, je glas na drugi strani vprašal, če bom doma, da dostavijo paket.
O super!
Malo sem z enim očesom pogledovala proti cesti skozi okno, ampak ni bilo videti nobenega kombija. Samo mati in oče sta prišla na malico in me spraševala, kdaj odrinem v Ljubljano. Rekla sem, da ko dobim uro. Morala bi reči, da ko naredim plakat.
Pa je vseeno izza hrbta pokukal paket. In v njem dve lični škatlici.
Ena z uro in druga z dodatnim paščkom. O kakšno veselje.
Prav res je klasično in estetsko čudovita ura. Čisto sede na roko in se mi kar malo smeji ob pogledu nanjo.
Skozi dež sem prevozila pot do Ljubljane. Zanimivo je, da so v teh meglicah dežja, ki prši vse naokoli najbolj neopazni avtomobili nevtralnih, sivih in belih barv. Kot da jih ni. Šele, ko se jim dovolj približaš so pred teboj. To je tisto vreme, ko imaš prižgano zadnjo meglenko. Sploh, če imaš siv ali bel avto.
Ta dan sem si res zaželela, da bi imela parkirišče v garaži, ker sem komaj pretovorila vse kar sem imela s seboj, po dežnikom. Mali kovček, pikasto košarico, na vrhu pa posodo z ričetom v drugi roki pa še flaška za čaj. In obvezno torbico z vsem preostalim.
Sobota.
Dopoldne in zgodnje popoldne sva bila pridna, oba, ko sva malo počistila in zdrgnila, da sem potem lahko posvinjala kuhinjo. To je res smešno početje. Že včeraj sem vzela avto z garaže, ker sem imela pred tem pritoževanje nad dežjem in parkiriščem zunaj. Tako, da je bilo vse iz seznama nakupljeno. Problem je bil samo, da sem pozabila nekaj stvari dodati na seznam. Pa je šel naslednji dan iskat, ko sem že vse pripravljala. Dvakrat. Ups.
Torej Martinova večerja. Z gospodično vzgojiteljico sva želeli pripraviti zahvalno večerjo, ampak zakaj bi praznovali nekaj ameriškega, ko imamo pri nas Martinovo. Tako, da sem dekleta povabila na večerjo. Še vabila sem poslala naokoli. In so se vse strinjale in imele čas, pravi mali čudež.
Torej na sporedu je bil filan piščanec, pražen krompir, praženo kislo zelje in gratiniran brokoli skupaj s korenjem. Šlo je v slast.
Je pa zanimivo, da se ob vseh teh pripravah in kuhanju tako navzameš tega vonja, da sem potem pojedla bolj malo. Saj je bilo super, ampak sem se počutila res že sito.
Po dveh urah in pol kuhe.
 |
| Martinova pojedina. |
Pravijo, da sem prava gospodinja.
Nadaljevale smo ob filmu 27 Dresses, ker smo nekako med pogovorom prišle na ta film, pa je bil že v naslednjem trenutku na televiziji. Me pa pod odejami na kavču. S sladico gospodične slaščičarke.
Ko je bilo filma konec smo se smejale kot zmešane ob vseh Youtube posnetkih, ki smo jih našle. Sploh ob tisti kruti zavrnitvi zaroke.
Res fin večer. Za ponovit.
Ni komentarjev:
Objavite komentar