Ponedeljek.
Danes sem se vživela v vlogo dostavljavca in paket z miškami nesla v center. V trgovinico SMILE concept store. No, sedaj so tam na voljo podloge za miško!
Malo sem se časovno in orientacijsko uštela, ker vedno pozabim, da parkirišče ni kar tako pred teboj, ko se pripelješ tja, ampak se moraš voziti gor in dol in obračati, da najdeš kaj. Ura pa že toliko, da sem bila dogovorjena.
Ampak sem se potem sprijaznila z dejstvom, da nimam veliko časa in da bom pač morala parkirišče iskati tudi za zapornico. Pa še tam ni bilo takoj parkirišča. In sem šla v stari del. Sicer sem bila prepričana, da naj bi ta trgovinica bila na drugem koncu kot se je na koncu izkazalo da je. Ups.
Ampak sem oddala paketek in šla nazaj. Nekako nisem bila razpoložena za tisto pohajkovanje po mestu in sem šla lepo nazaj.
Po vseh tistih vzorcih, ki sva jih izbirala za kuhinjo, sva končno prišla do sklepa katerega bi. In je poslal naprej.
A ni najboljše, ko nekomu nekaj na hitro sphotošopaš skupaj in ugotovi, da je to ravno tisto, kar si je želel, ampak ni znal opisati ali pa si ni znal predstavljati kako bi v resnici izgledalo, izpadlo.
To ti pričara mali nasmeh.
Potem sem se zagrela za ustvarjanje na računalniku. Malo iskala lučke in tako.
Vkampirala sem se pod odejo in pred televizijo in malo podremala. Se najdejo kakšne zanimive oddaje.
Torek.
Tole ni bil moj dan, vsaj ne moj začetek dneva, dopldne.
Zbudil me je najprej en telefon, nato še drugi.
Kar me je pregnalo iz postelje in sem bila budna.
Sprehodila sem se do Hoferja. Po dežju. Samo mi je bilo v tistem trenutku že popolnoma vseeno. Prehajala sem v fazo, ko pozitivna energija počasi polzi iz tebe.
Super pa je, da imajo sedaj tudi v Hoferju sveže pečene žemljice in kruh. Tista sončnična pogača me je zamikala, ki je v resnici ržen kruh. Saj je dobro dela. No, recimo.
Kaj naj počnem?
Počasi mi je bilo že bedno. Saj ponavadi je luštno, ko imam dopoldneve zase, da kaj pregledam in postorim, ampak ko se ti dopoldnevi prevešajo v popoldneve in ga nikakor ne spravim s postelje… saj pride čas, ko je čas, da se odpravim pogledat še domače. Pa Rona.
Sem spakirala, mu prislonila poljub na lice in zaželela lep dan in odšla. No, skoraj tako. Skoraj.
Me je bil pa Ron čisto vesel. Res. Ko sem se usedla na kavč, je kar skočil name in me polupčkal. Potem pa se je kar prislonil zraven in se crklaj. Oh, ta moja luštna mala črna marcina. Kako je simpatičen.
Malo manj je bil, ko sva šla na sprehod in mi je skoraj skočil pred kombi. Na srečo sem povodec precej močno držala, da sem ga povlekla nazaj. Saj za 40 kilskega psa rabiš kar dosti moči. Sploh, če se veselo upira. Ne samo pred kombi, še enkrat je hotel skočiti na cesto pred avtomobilom, pa že tako naju bi eno ulico nazaj skoraj povozil avto, ki je pridivjal z ulice, sploh ni pogledal v najino smer in odbrzel naprej.
Doma smo imeli potem debato, da se ravno na tistem koncu mora dogajati nekaj čudnega, ker so se že vsi srečali s tem, da se je tam ustavil ali skočil na cesto. Jaz sem imela ravno to smolo, da je bil takrat promet precej gost.
Ampak na srečo ni bilo nič, trkam na les. Samo malo prestrašena sprehajalka.
Smo šli pa jest. Cela družina na dva bona. Midve z mami sva si porazdelili pico, ker je to za naju ravno prav hrane, oče je sicer vztrajal pri tortiliji, medtem ko je brat vztrajal pri makaronih. Tako, da je bilo za njiju tudi dovolj hrane. Smo si pa bratsko razdelili juho in sladico. Vsak nekaj žlic, dokler ni zmanjkalo.
Fanta sva dostavili domov, midve pa sva se spravili naprej v šoping.
Klasično sva pozabili kupončke doma in naredili še en ovinek, ampak se je splačalo. Saj sva koristili enkrat petnajst procentov in drugič petindvajset na izdelek. Jaz pa nisem mogla mimo tega, da si ne bi kupila pekača. Če pa res izgledajo simpatično tisti, ki jih imajo pri Tušu. Pa še keramični so. Plus in plus.
Nadaljevali sva v ritmu.
Vsaj pri Enki je šlo dobro. Zmaga.
Slab začetek, dober konec.
Sreda.
Trening me je dokončno potolkel. Po petnajstih minutah sem lahko samo še pol ure ležala čisto na miru. Gama je pretiravanje.
Kljub omejitvi prostora za telovadbo sem poskusila z gamo. Vendar se ni konča dobro. Preveč vsega. Preveč naenkrat.
Po dolgem času med knjižnimi policami polnimi knjig. No, skoraj. Dvakrat sem se sprehodila gor in dol po stopnicah čez celo knjižnico. Ker ne znam brati nalepk, da je samo za izposojo v čitalnico. In ravno tisto od obeh sem vzela. Pravi talent. Kdor nima v glavi ima pa v nogah. Očitno.
Ampak sem nosila tak kup knjig, da sem komaj videla čez sebe.
Doma so me izselili. Skoraj čisto za res.
Ko sem včeraj prišla domov sem doživela mali šok. Dnevno sobo so izpraznili, delno in v sobo. Dostop do omar in spodnjih hlač, nemogoč.
Še vedno imam vse kar v kovčku.
Vsaj prenosnik imam, da sem se potem jaz naselila na naš razpadajoči kavč z vsemi beležkami in blokci.
Četrtek.
Delavno.
Skuhala sem puding. Takšne, ki so izginjali iz miinute v minuto. Malo malin ali gozdnih sadežev pa je to recept za uspeh.
Sva pa imela zasledovalca na sprehodu. Mami se je pretihotapila za naju, kar sem opazila, ko sem se želela umakniti. Pa je stala tam in prislonila prst na ustnice.
Šli smo v Big Bang in gledali televizije. Te premami 30% in že tuhtaš možnosti in, če bo šlo v omaro. Kako ogromne so postale in koliko nekih funkcij in povezav ponujajo. Impresivno.
Lidl. Hofer in ozimnica.
Ups enka. Enkrat izgubila za trideset, drugič zmagala s prednostjo in trinajstimi zmagami od petindvajsetih iger. To pa je nekaj. In sedem zaporednih. Sedaj držim rekord.
Danes sem se vživela v vlogo dostavljavca in paket z miškami nesla v center. V trgovinico SMILE concept store. No, sedaj so tam na voljo podloge za miško!
Malo sem se časovno in orientacijsko uštela, ker vedno pozabim, da parkirišče ni kar tako pred teboj, ko se pripelješ tja, ampak se moraš voziti gor in dol in obračati, da najdeš kaj. Ura pa že toliko, da sem bila dogovorjena.
Ampak sem se potem sprijaznila z dejstvom, da nimam veliko časa in da bom pač morala parkirišče iskati tudi za zapornico. Pa še tam ni bilo takoj parkirišča. In sem šla v stari del. Sicer sem bila prepričana, da naj bi ta trgovinica bila na drugem koncu kot se je na koncu izkazalo da je. Ups.
Ampak sem oddala paketek in šla nazaj. Nekako nisem bila razpoložena za tisto pohajkovanje po mestu in sem šla lepo nazaj.
Po vseh tistih vzorcih, ki sva jih izbirala za kuhinjo, sva končno prišla do sklepa katerega bi. In je poslal naprej.
A ni najboljše, ko nekomu nekaj na hitro sphotošopaš skupaj in ugotovi, da je to ravno tisto, kar si je želel, ampak ni znal opisati ali pa si ni znal predstavljati kako bi v resnici izgledalo, izpadlo.
To ti pričara mali nasmeh.
Potem sem se zagrela za ustvarjanje na računalniku. Malo iskala lučke in tako.
Vkampirala sem se pod odejo in pred televizijo in malo podremala. Se najdejo kakšne zanimive oddaje.
 |
| Uganeš kam odpotuje? |
Torek.
Tole ni bil moj dan, vsaj ne moj začetek dneva, dopldne.
Zbudil me je najprej en telefon, nato še drugi.
Kar me je pregnalo iz postelje in sem bila budna.
Sprehodila sem se do Hoferja. Po dežju. Samo mi je bilo v tistem trenutku že popolnoma vseeno. Prehajala sem v fazo, ko pozitivna energija počasi polzi iz tebe.
Super pa je, da imajo sedaj tudi v Hoferju sveže pečene žemljice in kruh. Tista sončnična pogača me je zamikala, ki je v resnici ržen kruh. Saj je dobro dela. No, recimo.
Kaj naj počnem?
Počasi mi je bilo že bedno. Saj ponavadi je luštno, ko imam dopoldneve zase, da kaj pregledam in postorim, ampak ko se ti dopoldnevi prevešajo v popoldneve in ga nikakor ne spravim s postelje… saj pride čas, ko je čas, da se odpravim pogledat še domače. Pa Rona.
Sem spakirala, mu prislonila poljub na lice in zaželela lep dan in odšla. No, skoraj tako. Skoraj.
Me je bil pa Ron čisto vesel. Res. Ko sem se usedla na kavč, je kar skočil name in me polupčkal. Potem pa se je kar prislonil zraven in se crklaj. Oh, ta moja luštna mala črna marcina. Kako je simpatičen.
Malo manj je bil, ko sva šla na sprehod in mi je skoraj skočil pred kombi. Na srečo sem povodec precej močno držala, da sem ga povlekla nazaj. Saj za 40 kilskega psa rabiš kar dosti moči. Sploh, če se veselo upira. Ne samo pred kombi, še enkrat je hotel skočiti na cesto pred avtomobilom, pa že tako naju bi eno ulico nazaj skoraj povozil avto, ki je pridivjal z ulice, sploh ni pogledal v najino smer in odbrzel naprej.
Doma smo imeli potem debato, da se ravno na tistem koncu mora dogajati nekaj čudnega, ker so se že vsi srečali s tem, da se je tam ustavil ali skočil na cesto. Jaz sem imela ravno to smolo, da je bil takrat promet precej gost.
Ampak na srečo ni bilo nič, trkam na les. Samo malo prestrašena sprehajalka.
Smo šli pa jest. Cela družina na dva bona. Midve z mami sva si porazdelili pico, ker je to za naju ravno prav hrane, oče je sicer vztrajal pri tortiliji, medtem ko je brat vztrajal pri makaronih. Tako, da je bilo za njiju tudi dovolj hrane. Smo si pa bratsko razdelili juho in sladico. Vsak nekaj žlic, dokler ni zmanjkalo.
Fanta sva dostavili domov, midve pa sva se spravili naprej v šoping.
Klasično sva pozabili kupončke doma in naredili še en ovinek, ampak se je splačalo. Saj sva koristili enkrat petnajst procentov in drugič petindvajset na izdelek. Jaz pa nisem mogla mimo tega, da si ne bi kupila pekača. Če pa res izgledajo simpatično tisti, ki jih imajo pri Tušu. Pa še keramični so. Plus in plus.
Nadaljevali sva v ritmu.
Vsaj pri Enki je šlo dobro. Zmaga.
Slab začetek, dober konec.
 |
| Podlogice za miško! |
Sreda.
Trening me je dokončno potolkel. Po petnajstih minutah sem lahko samo še pol ure ležala čisto na miru. Gama je pretiravanje.
Kljub omejitvi prostora za telovadbo sem poskusila z gamo. Vendar se ni konča dobro. Preveč vsega. Preveč naenkrat.
Po dolgem času med knjižnimi policami polnimi knjig. No, skoraj. Dvakrat sem se sprehodila gor in dol po stopnicah čez celo knjižnico. Ker ne znam brati nalepk, da je samo za izposojo v čitalnico. In ravno tisto od obeh sem vzela. Pravi talent. Kdor nima v glavi ima pa v nogah. Očitno.
Ampak sem nosila tak kup knjig, da sem komaj videla čez sebe.
Doma so me izselili. Skoraj čisto za res.
Ko sem včeraj prišla domov sem doživela mali šok. Dnevno sobo so izpraznili, delno in v sobo. Dostop do omar in spodnjih hlač, nemogoč.
Še vedno imam vse kar v kovčku.
Vsaj prenosnik imam, da sem se potem jaz naselila na naš razpadajoči kavč z vsemi beležkami in blokci.
 |
| To je ta igra. |
Četrtek.
Delavno.
Skuhala sem puding. Takšne, ki so izginjali iz miinute v minuto. Malo malin ali gozdnih sadežev pa je to recept za uspeh.
Sva pa imela zasledovalca na sprehodu. Mami se je pretihotapila za naju, kar sem opazila, ko sem se želela umakniti. Pa je stala tam in prislonila prst na ustnice.
Šli smo v Big Bang in gledali televizije. Te premami 30% in že tuhtaš možnosti in, če bo šlo v omaro. Kako ogromne so postale in koliko nekih funkcij in povezav ponujajo. Impresivno.
Lidl. Hofer in ozimnica.
Ups enka. Enkrat izgubila za trideset, drugič zmagala s prednostjo in trinajstimi zmagami od petindvajsetih iger. To pa je nekaj. In sedem zaporednih. Sedaj držim rekord.
Ni komentarjev:
Objavite komentar