Sem kot Radenska. Imam tri srca. Dva zlata. Morda tri.
To je bila čisto interna šala.
Mislim, da se v zadnjem času malo več filtriram kaj napišem in kaj obdržim zase. Se rajši zasanjam.
Bolj ko je filter zgoščen, večji nasmeh sreče se razteza na mojem obrazu.
Danes sem se samo prismejala domov. No, dvakrat. Ker enkrat sem kot veter izginila s čokolado v roki nazaj ven.
Sploh ne morem verjeti kako dobro se godi.
Lahko bi se ujela v vse te trenutke in jim ne bi pustila, da bi se kdaj končali. Samo potem ne bi bili tako sladki.
Resno ne morem biti več resna. Kdaj se je to zgodilo?
A veš tisti moment, ko se začne vrteti pesem Call Me Maybe in se jo na glas prepeva na avtocesti, ko poskuša na cestninski ustvariti nasmejanega smeškota.
Točno ta moment.
Skratka...
Danes smo se znašli v SEM-u. Slovenski etnogradski muzej. Verjetno ima najboljšo kratico. Sem.
Začeli smo nič kaj optimistično. Nekaj nejevolje. Nekaj nesporazuma. Ampak smo se vdali v usodo.
Najbolj me je pritegnila fotografsk-literarni projekt Barve Koroške, ki opisuje zgodbe različnih priseljencev v Celovec iz vsega sveta. Že sama fotografija pove veliko besed, poleg tega pa so zapisane še njihove zgodbe.
Naučila sem se tudi kako cerkveni zvon zvoni. Očitno vsi to vejo, razen mene. Za tistih vsakih petnajst minut.
Babushka je tako luškana butična trgovinica. Toliko luškanih stvari, da se ti oči svetijo. In našla sem pokerface oblekico. Nisem probala. Mogoče bi res mogla.
Kaj ti bo dežnik, če ga ne moreš odpreti.
Tako, da greš potem v čajnico na čaj. Ker sem ravno v pikčasti obleki iz Londona, ki je bila za čaj s kraljico. Ampak ker nje ni bilo na čaj, sem si našla boljšo družbo.
Za čaj ob petih. Dobesedno.
To je bila čisto interna šala.
Mislim, da se v zadnjem času malo več filtriram kaj napišem in kaj obdržim zase. Se rajši zasanjam.
Bolj ko je filter zgoščen, večji nasmeh sreče se razteza na mojem obrazu.
Danes sem se samo prismejala domov. No, dvakrat. Ker enkrat sem kot veter izginila s čokolado v roki nazaj ven.
Sploh ne morem verjeti kako dobro se godi.
Lahko bi se ujela v vse te trenutke in jim ne bi pustila, da bi se kdaj končali. Samo potem ne bi bili tako sladki.
Resno ne morem biti več resna. Kdaj se je to zgodilo?
A veš tisti moment, ko se začne vrteti pesem Call Me Maybe in se jo na glas prepeva na avtocesti, ko poskuša na cestninski ustvariti nasmejanega smeškota.
Točno ta moment.
Skratka...
Danes smo se znašli v SEM-u. Slovenski etnogradski muzej. Verjetno ima najboljšo kratico. Sem.
Začeli smo nič kaj optimistično. Nekaj nejevolje. Nekaj nesporazuma. Ampak smo se vdali v usodo.
Najbolj me je pritegnila fotografsk-literarni projekt Barve Koroške, ki opisuje zgodbe različnih priseljencev v Celovec iz vsega sveta. Že sama fotografija pove veliko besed, poleg tega pa so zapisane še njihove zgodbe.
Naučila sem se tudi kako cerkveni zvon zvoni. Očitno vsi to vejo, razen mene. Za tistih vsakih petnajst minut.
Babushka je tako luškana butična trgovinica. Toliko luškanih stvari, da se ti oči svetijo. In našla sem pokerface oblekico. Nisem probala. Mogoče bi res mogla.
Kaj ti bo dežnik, če ga ne moreš odpreti.
Tako, da greš potem v čajnico na čaj. Ker sem ravno v pikčasti obleki iz Londona, ki je bila za čaj s kraljico. Ampak ker nje ni bilo na čaj, sem si našla boljšo družbo.
Za čaj ob petih. Dobesedno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar