Kaj je bila danes prva stvar, ki sem jo naredila. No, poleg jutranje rutine.
Šla sem v knjižnico. Že zjutraj. V soboto. Na otroški oddelek.
In ja, imajo igralni kotiček in tudi otroci in nadležni starši so bili tam, ki so jih hoteli na vsak način umiriti, ampak so bili na koncu še hujši od otrok.
Iskala sem pravljice, zgodbe in pripovedke. Nekaj o luni. Nekaj o soncu. Nekaj o teh nebesnih telesih.
Skratka doma sem si pripravila spisek in tam sem sabo brskala. Med književnostjo do 8 let.
Iz knjižnice sem odšla s polnim naročjem pravljic. Ter eno zgodbo o Hektroju. Ker je ravno črn labradorec.
Mogoče bi se morala več gibati na tem oddelku in preživeti z vsemi ilustracijami.
Včeraj sem bila tako zelo močno navdušena in impresionirana nad lučkami, ki so postavljene okoli Kongresnega trga, da sem kar pozabla na njih. Saj veliko stvari uide iz glave, ko sem zamotena.
Skratka toliko navdušenja nad osvetljavo se ne nabere vsak dan. Ker so prisrčne. In manjše. In razporejene da izgledajo kot nekakšne zvezdice v bližnjih višavah.
Poleg tega sem ugotovila, da ni več redarske zasedbe na parkirišču NUK2, ampak je postavljena zapornica. Ja, zadnje čase se ne gibam več v teh krogih.
Še en dan prej sem izvedela najbolj zabavno stvar, ki sem jo sprejela z največjim navdušenjem na svetu. Na Radiu 1 se bo pojavila nova stara nagradna pustolovščina - iskanje avtomobilov po Sloveniji. Navdušena sem. Ampak, ne vem, če mi bo čas dopuščal. Ga bom mogla izbrskati. Ker zadnje dni sem pa res polno zasedena.
Danes sem uživala v sončnem dnevu. Listnatemu dežju in sprehodu v dvoje. Plus pes.
Mislim, da še nikoli nisem opazila ali pa zaznala, da bi listje tako konstantno padalo iz dreves, da bi vse skupaj izgledalo tako kot da dežuje listje. Ampak se je zanimivo to pojavljalo nekaj metrov pred nami in potem za nami. Nikjer drugje. Samo premikalo se je prenosorazmerno z našo hitrostjo. Naključje?
Skratka uživam v dnevih. V družbi. In v trenutkih.
Šla sem v knjižnico. Že zjutraj. V soboto. Na otroški oddelek.
In ja, imajo igralni kotiček in tudi otroci in nadležni starši so bili tam, ki so jih hoteli na vsak način umiriti, ampak so bili na koncu še hujši od otrok.
Iskala sem pravljice, zgodbe in pripovedke. Nekaj o luni. Nekaj o soncu. Nekaj o teh nebesnih telesih.
Skratka doma sem si pripravila spisek in tam sem sabo brskala. Med književnostjo do 8 let.
Iz knjižnice sem odšla s polnim naročjem pravljic. Ter eno zgodbo o Hektroju. Ker je ravno črn labradorec.
Mogoče bi se morala več gibati na tem oddelku in preživeti z vsemi ilustracijami.
Včeraj sem bila tako zelo močno navdušena in impresionirana nad lučkami, ki so postavljene okoli Kongresnega trga, da sem kar pozabla na njih. Saj veliko stvari uide iz glave, ko sem zamotena.
Skratka toliko navdušenja nad osvetljavo se ne nabere vsak dan. Ker so prisrčne. In manjše. In razporejene da izgledajo kot nekakšne zvezdice v bližnjih višavah.
Poleg tega sem ugotovila, da ni več redarske zasedbe na parkirišču NUK2, ampak je postavljena zapornica. Ja, zadnje čase se ne gibam več v teh krogih.
Še en dan prej sem izvedela najbolj zabavno stvar, ki sem jo sprejela z največjim navdušenjem na svetu. Na Radiu 1 se bo pojavila nova stara nagradna pustolovščina - iskanje avtomobilov po Sloveniji. Navdušena sem. Ampak, ne vem, če mi bo čas dopuščal. Ga bom mogla izbrskati. Ker zadnje dni sem pa res polno zasedena.
Danes sem uživala v sončnem dnevu. Listnatemu dežju in sprehodu v dvoje. Plus pes.
Mislim, da še nikoli nisem opazila ali pa zaznala, da bi listje tako konstantno padalo iz dreves, da bi vse skupaj izgledalo tako kot da dežuje listje. Ampak se je zanimivo to pojavljalo nekaj metrov pred nami in potem za nami. Nikjer drugje. Samo premikalo se je prenosorazmerno z našo hitrostjo. Naključje?
Skratka uživam v dnevih. V družbi. In v trenutkih.
Ni komentarjev:
Objavite komentar