Naši izleti so poučni. Danes je pogovor nanesel na mošt in v naslednjem trenutku smo bili v dvomih, saj smo imeli mešane informacije - o tem, iz česa je narejen. Jaz sem trdila, da je iz jabolk, ostali pa, da je iz grozdja.
No, nekako nismo prišli zadevi do dna. Vsaj ne čisto.
Ker smo naleteli na mošt na Kostanjevem pikniku v Besnici, ampak glede na to da je imel okus po jabolkih, so se še vedno porajali dvomi.
Jaz sem še vedno za jabolka in Google je razkril, da je tega več sort.
In da smo po svoje imeli prav. Vsi.
Vodafon. Kakšen smeh se je razlegel ob tej naši šali.
Zgodba okoli - meni je pred leti v morje padel telefon. Omrežje "vodafon". In sedaj to dvoje povežimo eno z drugim v šalo in se lahko sladko smejimo. Saj dejansko sem se takrat tudi smejala, ker se mi je zdelo to popolnoma nemogoča stvar. Prav bizarno. Ampak tako sem izgubila enega od telefonov.
Drugega sem utopila v torbici, vendar je to že druga zgodba.
Včeraj sem čisto naključno in najbolj spontano končala v Topu. Še celo v VIP prostorih in to brez petk.
Strinjala sem se z idejo o Ljubljani, Topu in penini in končala na avtobusu na poti v Ljubljano. Bolj naključno pač ne bi moglo biti.
Ker so prišli iz otvoritve salona, do proslavljana. In sva pili penino iz steklenih kozarcev sredi Ljubljane in nabirali kroge in plesali s celim mestom pod nami.
Na koncu sem se znašla v Domžalah. Kako nenavadno...
Ampak je bilo presenetljivo zabavno in dobro.
Zjutraj sem imela sanje v sanjah. Ampak ne samo ene sanje v sanjah, ampak sanje v sanjah v sanjah v sanjah. Torej sem se zbudila iz prvih sanj in sem še naprej sanjala. Potem sem v teh sanjah ugotovila, da imam tattoo na roki, ki je bil nekako zasran. In potem sem se iz teh sanj zbudila in ugotovila, da imam "res" tattoo na roki, da nisem samo sanjala in je bil še vedno čudne oblike. Potem sem se zbudila in se pogovarjala z Laro, ki se je ravno zbudila. Ampak v resnici so bile tudi to sanje, ko sem se čisto za res zbudila. Ugotovila, da na roki nimam tattooja in da se sploh nisva pogovarjali.
Čudne sanje. Prav Inception scena. In nivoji.
Tolikokrat se zbuditi iz sanj človeka lahko kar malo zmede.
Ja, danes je bila prav lepo sončna in topla nedelja, ravno pravšnja za Kostanjev piknik. Vreme smo zrihtali fenomenalno, saj je dež začel šele, ko smo se že skoraj pripeljali domov.
Tista lokacija, kjer se je ponavadi nahajal, se je letos prestavila na bolj sončno stran in se je bilo tudi bolj prijetno sprehajati naokoli. Ker se spomnim, da je bilo drugače vsako leto precej mraz.
Evre smo menjali v dimeže. Pili mošt, poskusili medico in jedli kostanj. Kostanj brez okusa.
Noben ni bil, kaj preveč navdušen.
Vse po parih.
Na koncu pa se je obsedelo na travniku s pogledom na Jošt in Šmarjetno v daljavi. Dejansko sredi "otroškega igrišča", ker so okoli naju ves čas skakali otroci, se lovili in kotalili dol po hribu. Skupaj z druščino psov.
Tale blog in moje pisarije pa nekako ne ostanejo nespregledane. Včasih se nekje nekdo najde, ki deli z menoj kakšno pohvalo. Nepričakovano ponavadi.
Jaz pa se vedno znova in znova samo čudim.
No, nekako nismo prišli zadevi do dna. Vsaj ne čisto.
Ker smo naleteli na mošt na Kostanjevem pikniku v Besnici, ampak glede na to da je imel okus po jabolkih, so se še vedno porajali dvomi.
Jaz sem še vedno za jabolka in Google je razkril, da je tega več sort.
In da smo po svoje imeli prav. Vsi.
Vodafon. Kakšen smeh se je razlegel ob tej naši šali.
Zgodba okoli - meni je pred leti v morje padel telefon. Omrežje "vodafon". In sedaj to dvoje povežimo eno z drugim v šalo in se lahko sladko smejimo. Saj dejansko sem se takrat tudi smejala, ker se mi je zdelo to popolnoma nemogoča stvar. Prav bizarno. Ampak tako sem izgubila enega od telefonov.
Drugega sem utopila v torbici, vendar je to že druga zgodba.
Včeraj sem čisto naključno in najbolj spontano končala v Topu. Še celo v VIP prostorih in to brez petk.
Strinjala sem se z idejo o Ljubljani, Topu in penini in končala na avtobusu na poti v Ljubljano. Bolj naključno pač ne bi moglo biti.
Ker so prišli iz otvoritve salona, do proslavljana. In sva pili penino iz steklenih kozarcev sredi Ljubljane in nabirali kroge in plesali s celim mestom pod nami.
Na koncu sem se znašla v Domžalah. Kako nenavadno...
Ampak je bilo presenetljivo zabavno in dobro.
Zjutraj sem imela sanje v sanjah. Ampak ne samo ene sanje v sanjah, ampak sanje v sanjah v sanjah v sanjah. Torej sem se zbudila iz prvih sanj in sem še naprej sanjala. Potem sem v teh sanjah ugotovila, da imam tattoo na roki, ki je bil nekako zasran. In potem sem se iz teh sanj zbudila in ugotovila, da imam "res" tattoo na roki, da nisem samo sanjala in je bil še vedno čudne oblike. Potem sem se zbudila in se pogovarjala z Laro, ki se je ravno zbudila. Ampak v resnici so bile tudi to sanje, ko sem se čisto za res zbudila. Ugotovila, da na roki nimam tattooja in da se sploh nisva pogovarjali.
Čudne sanje. Prav Inception scena. In nivoji.
Tolikokrat se zbuditi iz sanj človeka lahko kar malo zmede.
Tista lokacija, kjer se je ponavadi nahajal, se je letos prestavila na bolj sončno stran in se je bilo tudi bolj prijetno sprehajati naokoli. Ker se spomnim, da je bilo drugače vsako leto precej mraz.
Evre smo menjali v dimeže. Pili mošt, poskusili medico in jedli kostanj. Kostanj brez okusa.
Noben ni bil, kaj preveč navdušen.
Vse po parih.
Na koncu pa se je obsedelo na travniku s pogledom na Jošt in Šmarjetno v daljavi. Dejansko sredi "otroškega igrišča", ker so okoli naju ves čas skakali otroci, se lovili in kotalili dol po hribu. Skupaj z druščino psov.
Tale blog in moje pisarije pa nekako ne ostanejo nespregledane. Včasih se nekje nekdo najde, ki deli z menoj kakšno pohvalo. Nepričakovano ponavadi.
Jaz pa se vedno znova in znova samo čudim.
Ni komentarjev:
Objavite komentar