Eno uro nazaj je bila polna luna. Toliko v vednost.
Ker današnji dan se je začel, kot vsak drug dan. Mogoče malo čudno zasnežen za oktober in sončen za ponedeljek, ampak saj pravim - navaden dan.
Dokler čisto slučajno ne pregledam avtobusnega voznega reda. Ni avtobusa. Avtobusov.
Zakaj? Ker imajo počitnice. To pa pomeni, da tisti avtobus na katerega grem ponavadi vozi le ob šolskih dneh. Super.
Čez dobrih deset minut prileti mama gor. Ravno, ko sem sredi kuhanja zajtrka. Če sem doma.
Seveda sem. Kdo pa gre zgodaj zjutraj na ponedeljkovo jutro še kam. Rekla je, da je bila nesreča na železnici. Naša relacija in to v Vižmarjih. Če sem doma in če sem v redu. To jo je skrbelo. Ker sta trčila potniški in mednarodni vlak, kar na postaji. In je bilo nekaj poškodovanih. Nihče huje ali mrtev. Na srečo.
Torej, če sem črtala avtobusni prevoz s seznama javnih prevozni sredstev do Ljubljane, sem lahko takoj za tem naredila še črto čez železniški promet. Super.
Toliko o javnem prometu. Ali ga ni. Ali pa se zaletavajo.
Kaj sem potem naredila? S avtomobila sem zmetala ves sneg in po dolgem času krenila kar z avtomobilom v prestolnico. Dobro mi je delo. Da se peljem malo dlje kot do železniške. Saj ne, da se ne bi vozila z avtomobilom, samo jaz nisem vozila avtomobila.
Da lahko prepevam. Opazujem okolico in smrtno resno sodelujem v prometu. Potem pa obupano iščem parkirišče. Samo mi gre še vedno bolje kot iskanje parkirišča v Kranju.
Ne vem kaj je na tej pokrajini med Kranjem in Škofjo Loko, ampak izgleda tako čudovito. Ta polja in gozdovi, gmajnice tu in tam so najlepši pogled ob ponedeljkovem opoldnevu.
Tako čudovito, da ne znam opisati z besedami. Da mislim, da niti fotografski objektiv ne bi znal ujeti te lepote prizora.
Polja, razprostrta naokoli. Pobeljena s snegom. Drevesa, malenkost zanežena. Sonce, ki sije na vse. Griči v ozadju in gore za menoj. Sončni žarki povzročajo, da se meglice dvigajo v nebo in se vse skupaj zavije v megličasto čarobnost. Prazna cesta, ki se vije med tem prizorom in jaz z mojim avtomobilom. Ne, res - čudovito čarobno. Prelepo.
Poleg tega pa me je še nazajgrede čakalo nekaj podobno čudovitega. Ravno sonce se je spuščalo za griče. Gore so se kopale v roza-oranžnih odtenkih za oblaki. Pokrajina je bila osvetljena malo drugače kot zjutraj, ampak v enaki stopnji lepote. Gruča srn je stala na polju na desni. Prometa je bilo nekaj več in še zadnji žarki so pronicali skozi okno avtomobila in božali moj obraz.
Ne, to opisano z besedami preprosto ne zveni tako. Doživeti je bilo še veliko, veliko lepše.
Če se je naenkrat pojavilo kar nekaj objav, je to zaradi tega, ker sem prišla do povezave v svetovni splet in objavila vse, kar sem imela že sproti pisano. V pisanju uživam. Kot zadnje čase uživam še v čem. In s kom.
Joj...
Ker današnji dan se je začel, kot vsak drug dan. Mogoče malo čudno zasnežen za oktober in sončen za ponedeljek, ampak saj pravim - navaden dan.
Dokler čisto slučajno ne pregledam avtobusnega voznega reda. Ni avtobusa. Avtobusov.
Zakaj? Ker imajo počitnice. To pa pomeni, da tisti avtobus na katerega grem ponavadi vozi le ob šolskih dneh. Super.
Čez dobrih deset minut prileti mama gor. Ravno, ko sem sredi kuhanja zajtrka. Če sem doma.
Seveda sem. Kdo pa gre zgodaj zjutraj na ponedeljkovo jutro še kam. Rekla je, da je bila nesreča na železnici. Naša relacija in to v Vižmarjih. Če sem doma in če sem v redu. To jo je skrbelo. Ker sta trčila potniški in mednarodni vlak, kar na postaji. In je bilo nekaj poškodovanih. Nihče huje ali mrtev. Na srečo.
Torej, če sem črtala avtobusni prevoz s seznama javnih prevozni sredstev do Ljubljane, sem lahko takoj za tem naredila še črto čez železniški promet. Super.
Toliko o javnem prometu. Ali ga ni. Ali pa se zaletavajo.
Kaj sem potem naredila? S avtomobila sem zmetala ves sneg in po dolgem času krenila kar z avtomobilom v prestolnico. Dobro mi je delo. Da se peljem malo dlje kot do železniške. Saj ne, da se ne bi vozila z avtomobilom, samo jaz nisem vozila avtomobila.
Da lahko prepevam. Opazujem okolico in smrtno resno sodelujem v prometu. Potem pa obupano iščem parkirišče. Samo mi gre še vedno bolje kot iskanje parkirišča v Kranju.
Ne vem kaj je na tej pokrajini med Kranjem in Škofjo Loko, ampak izgleda tako čudovito. Ta polja in gozdovi, gmajnice tu in tam so najlepši pogled ob ponedeljkovem opoldnevu.
Tako čudovito, da ne znam opisati z besedami. Da mislim, da niti fotografski objektiv ne bi znal ujeti te lepote prizora.
Polja, razprostrta naokoli. Pobeljena s snegom. Drevesa, malenkost zanežena. Sonce, ki sije na vse. Griči v ozadju in gore za menoj. Sončni žarki povzročajo, da se meglice dvigajo v nebo in se vse skupaj zavije v megličasto čarobnost. Prazna cesta, ki se vije med tem prizorom in jaz z mojim avtomobilom. Ne, res - čudovito čarobno. Prelepo.
Poleg tega pa me je še nazajgrede čakalo nekaj podobno čudovitega. Ravno sonce se je spuščalo za griče. Gore so se kopale v roza-oranžnih odtenkih za oblaki. Pokrajina je bila osvetljena malo drugače kot zjutraj, ampak v enaki stopnji lepote. Gruča srn je stala na polju na desni. Prometa je bilo nekaj več in še zadnji žarki so pronicali skozi okno avtomobila in božali moj obraz.
Ne, to opisano z besedami preprosto ne zveni tako. Doživeti je bilo še veliko, veliko lepše.
Če se je naenkrat pojavilo kar nekaj objav, je to zaradi tega, ker sem prišla do povezave v svetovni splet in objavila vse, kar sem imela že sproti pisano. V pisanju uživam. Kot zadnje čase uživam še v čem. In s kom.
Joj...
Ni komentarjev:
Objavite komentar