Lahko bi vedela, da če čez celo Ljubljano v torbi "trogam" odejo in čaj, se lahko zgodi, da je to premalo spontano in da vse skupaj pade v vodo. Ja, no.
Pač lep sončen dan. Toplo. Tivoli je bil čudovit v jesenskih barvah. Sonce je grelo vse.
A ni to popoln dan za piknik? Je! Saj pravim.
Vendar se ni izšlo po pričakovanjih, se je pa izšlo še veliko bolje.
Saj nimam tako grozno velikih pričakovanj, ampak očitno je problem, da se pojavijo zgolj za trenutek ali dva, je to že dovolj, da iz te moke ne bo kruha.
Kaj naredim jaz, ko se stvari ne izidejo tako, kot sem mislila? Grem v Špar in kupim vse potrebno za peko mafinov...
Tudi jaz se sprašujem kje je logika v tem, ampak včasih plan B pride na vrsto. Namesto, da bi kuhala mulo, sem pekla mafine. Boljša izbira.
Da se vrnem na začetek te zgodbe. Skratka faks v petek popoldne. Zunaj je bilo tako fletno, da sem se z največjim veseljem sprehajala naokoli.
Zašla sem tudi na dva od treh najljubših kotičkov v Ljubljani.
Najprej me je pot zanesla v Konzorcij. Po inspiracijo. In napast oči na lepih, zanimivih naslovnicah. Tam se nekako vedno odločim, da bi oblikovala knjižne naslovnice. Vedno me premami. Ampak kdo ve kako bo življenje nanseslo. Skratka lahko bi začela pisati seznam stvar, ki bi jih imela na knjižni polici. Samo zato, da bi jih lahko občudovala. Saj to.
No, drugi ta kotiček pa je seveda Tivoli. Predvsem ob sončnih dnevih.
Nekaj časa sem presedela na Jakopičevem sprehajališču, kjer je fotografska razstava. National Geographic in to. Potem pa sem opazovala dve veverici. Kako zabavna bitja.
Muzej novejše zgodovine. To nas je čakalo na to petkovo popoldne.
Razstava GOTO 1982. Razstava o računalniški kulturi na Slovenskem. Pravzaprav zanimiva. Računalniki so skoraj vedno zanimiva tema. Sploh, ko si ogleduješ njihov razvoj in pristaneš na igranju tetrisa.
Potem pa smo imeli še Slovence v XX. stoletju. Videla sem vse tolarje. Gledali smo vizualno zanimivo ampak ob enem grozno projekcijo o 2. svetovni vojni na slovenskem ozemlju. Sploh si nočem predstavljati, kaj so preživljali v tistem času.
Nekako vredno ogleda. Prvo. Drugo delno - odvisno v kolikšni meri vas zanima to obdobje.
Torej po tem sem šla skozi sončne žarke nazaj domov. In se na poti odločila, da ni za obupat. Samo ura se je malo prestavila.
Po pijači v novem lokalu poleg Rondoja, je po kuhinji pridišal znani vonj po mafinih. In še predno sem vzela drugo rundo ven iz pečice je že nekdo čakal pred vrati.
In tisto o Mohamedu in gori - torej, če ne bo piknika v Tivoliju, bo pa potem piknik v sobi.
Čaj. Dekca razprostrta čez tla v sobi in sveže pečeni mafini. Vsaj zadnjega ne moraš dobiti kar tako.
Skratka od tu naprej besede sploh niso več potrebne.
Ko se ob pol dveh zjutraj učiš švedsko. In si od vse lekcije zapomniš samo "pussar" in "kramar". Le kaj je vplivalo na vse. In smeh se je razlegal po sobi. Najin.
Verjetno si bom zapomnila nekaj takšnega: "Jag kysser min pojkvän."
Ravno pravšnja lekcija za danes.
Pač lep sončen dan. Toplo. Tivoli je bil čudovit v jesenskih barvah. Sonce je grelo vse.
A ni to popoln dan za piknik? Je! Saj pravim.
Vendar se ni izšlo po pričakovanjih, se je pa izšlo še veliko bolje.
Saj nimam tako grozno velikih pričakovanj, ampak očitno je problem, da se pojavijo zgolj za trenutek ali dva, je to že dovolj, da iz te moke ne bo kruha.
Kaj naredim jaz, ko se stvari ne izidejo tako, kot sem mislila? Grem v Špar in kupim vse potrebno za peko mafinov...
Tudi jaz se sprašujem kje je logika v tem, ampak včasih plan B pride na vrsto. Namesto, da bi kuhala mulo, sem pekla mafine. Boljša izbira.
Da se vrnem na začetek te zgodbe. Skratka faks v petek popoldne. Zunaj je bilo tako fletno, da sem se z največjim veseljem sprehajala naokoli.
Zašla sem tudi na dva od treh najljubših kotičkov v Ljubljani.
Najprej me je pot zanesla v Konzorcij. Po inspiracijo. In napast oči na lepih, zanimivih naslovnicah. Tam se nekako vedno odločim, da bi oblikovala knjižne naslovnice. Vedno me premami. Ampak kdo ve kako bo življenje nanseslo. Skratka lahko bi začela pisati seznam stvar, ki bi jih imela na knjižni polici. Samo zato, da bi jih lahko občudovala. Saj to.
No, drugi ta kotiček pa je seveda Tivoli. Predvsem ob sončnih dnevih.
Nekaj časa sem presedela na Jakopičevem sprehajališču, kjer je fotografska razstava. National Geographic in to. Potem pa sem opazovala dve veverici. Kako zabavna bitja.
Muzej novejše zgodovine. To nas je čakalo na to petkovo popoldne.
Razstava GOTO 1982. Razstava o računalniški kulturi na Slovenskem. Pravzaprav zanimiva. Računalniki so skoraj vedno zanimiva tema. Sploh, ko si ogleduješ njihov razvoj in pristaneš na igranju tetrisa.
Potem pa smo imeli še Slovence v XX. stoletju. Videla sem vse tolarje. Gledali smo vizualno zanimivo ampak ob enem grozno projekcijo o 2. svetovni vojni na slovenskem ozemlju. Sploh si nočem predstavljati, kaj so preživljali v tistem času.
Nekako vredno ogleda. Prvo. Drugo delno - odvisno v kolikšni meri vas zanima to obdobje.
Po pijači v novem lokalu poleg Rondoja, je po kuhinji pridišal znani vonj po mafinih. In še predno sem vzela drugo rundo ven iz pečice je že nekdo čakal pred vrati.
In tisto o Mohamedu in gori - torej, če ne bo piknika v Tivoliju, bo pa potem piknik v sobi.
Čaj. Dekca razprostrta čez tla v sobi in sveže pečeni mafini. Vsaj zadnjega ne moraš dobiti kar tako.
Skratka od tu naprej besede sploh niso več potrebne.
Ko se ob pol dveh zjutraj učiš švedsko. In si od vse lekcije zapomniš samo "pussar" in "kramar". Le kaj je vplivalo na vse. In smeh se je razlegal po sobi. Najin.
Verjetno si bom zapomnila nekaj takšnega: "Jag kysser min pojkvän."
Ravno pravšnja lekcija za danes.
Ni komentarjev:
Objavite komentar