Danes sem se malo izgubila. Malo sem izgubila živce. In potem na koncu sem se ujela v čudovite trenutke, le toliko za zdražit. Ampak vzamem tudi to. Z največjim veseljem.
Dan se začne zgodaj. Še ta predavanja oziroma vaje damo skozi in potem smo pet dni prosti. Res pa je, da to ni čisto res.
Ker v resnici bi morali zaključevati s projektom s katerim smo mi dodobra zaštartali in moramo imeti naslednji teden vse priprapravljeno. Dokončano.
Zato bi morale biti v prihodnjih dneh te "počitnice" - delovne.
Zaenkrat kaže tako povprečno. Nimam najmanj narejeno. Nimam največ. Se lovim nekje na sredini in poskušam pridno delati. Kolikor se le da.
Ker vsakič, ko se lotim, preprosto zmanjka energije in koncentracije. To pripelje do ukvarjanja z nepomembnimi stvarmi in tukaj naprej pridemo po cesti do živčne vojne zadnjih trenutkov.
Tako to gre. Ker smo v začaranem krogu in ker bomo imeli na stara leta rano na želodcu.
Odkar je ta nov sistem subvencij imam s organizacijo prevozov še bolj slabe izkušnje kot sem jih imela do sedaj. Pošiljajo me od enega do drugega okenčka in noben noče razumeti, zakaj se preprosto nočem voziti samo z avtobusom. Noben noče slišati, da vlakov v obdobju dopoldneva preprosto ni.
Ker ne morem imeti zgolj ene karte za avtobus od moje postaje v bližini doma do glavne avtobusne v Ljubljani. Ker kljub direktni liniji rabiš imeti dve karti. Ko pa sem po obupanem pogledu in spraševanju čakala v vrsti že toliko časa, da je bila za menoj vrsta skozi vrata - je ugotovila, da mogoče bi se to dalo. Tu pride občutek olajšanja. Potem pa me strezne in mi pove, da moram vse skupaj naprej preklicati, ker sem karto že imela ta mesec.
Tu sem od samega razočaranja preklela vse po vrsti. Se zaprla v avto in tam sedela dobrih pet minut ali še kaj več, da sem prišla k sebi in šla samo domov.
Avtobusa sploh videti več nočem.
Pes je šel z menoj na sprehod. Da sem se nadihala svežega zraka. In pomirila. Vsaj za malenkost.
Da je šlo potem lažje naprej.
Pač to letanje od enega okenca do drugega in zavrnitve - niso zame. Ne prenašam dobro. Vedno bi šla najraje v jok po vsem. Ne maram ljudi, ki delajo za okenci. Ali tistih, ki delajo v "korist" nas. Ki imajo razne nazive doktorjev. Poskušam se izogibati vsem tem in imeti čim manj stika, ampak v tem svetu to preprosto ne gre. Preveč smo zakomplicirali celotno situacijo.
Vsaj družinski večeri z remijem so mi všeč. Če smo zadnjič menjali med dvema petima igralcema, smo danes k petemu dodali še šestega. In bilo je zelo resno na trenutke, ampak smo se vseeno precej nasmejali.
Po tem pa ostane še ena urica za naju. Dokler ni čas, da se večer konča.
Dan se začne zgodaj. Še ta predavanja oziroma vaje damo skozi in potem smo pet dni prosti. Res pa je, da to ni čisto res.
Ker v resnici bi morali zaključevati s projektom s katerim smo mi dodobra zaštartali in moramo imeti naslednji teden vse priprapravljeno. Dokončano.
Zato bi morale biti v prihodnjih dneh te "počitnice" - delovne.
Zaenkrat kaže tako povprečno. Nimam najmanj narejeno. Nimam največ. Se lovim nekje na sredini in poskušam pridno delati. Kolikor se le da.
Ker vsakič, ko se lotim, preprosto zmanjka energije in koncentracije. To pripelje do ukvarjanja z nepomembnimi stvarmi in tukaj naprej pridemo po cesti do živčne vojne zadnjih trenutkov.
Tako to gre. Ker smo v začaranem krogu in ker bomo imeli na stara leta rano na želodcu.
Odkar je ta nov sistem subvencij imam s organizacijo prevozov še bolj slabe izkušnje kot sem jih imela do sedaj. Pošiljajo me od enega do drugega okenčka in noben noče razumeti, zakaj se preprosto nočem voziti samo z avtobusom. Noben noče slišati, da vlakov v obdobju dopoldneva preprosto ni.
Ker ne morem imeti zgolj ene karte za avtobus od moje postaje v bližini doma do glavne avtobusne v Ljubljani. Ker kljub direktni liniji rabiš imeti dve karti. Ko pa sem po obupanem pogledu in spraševanju čakala v vrsti že toliko časa, da je bila za menoj vrsta skozi vrata - je ugotovila, da mogoče bi se to dalo. Tu pride občutek olajšanja. Potem pa me strezne in mi pove, da moram vse skupaj naprej preklicati, ker sem karto že imela ta mesec.
Tu sem od samega razočaranja preklela vse po vrsti. Se zaprla v avto in tam sedela dobrih pet minut ali še kaj več, da sem prišla k sebi in šla samo domov.
Avtobusa sploh videti več nočem.
Pes je šel z menoj na sprehod. Da sem se nadihala svežega zraka. In pomirila. Vsaj za malenkost.
Da je šlo potem lažje naprej.
Pač to letanje od enega okenca do drugega in zavrnitve - niso zame. Ne prenašam dobro. Vedno bi šla najraje v jok po vsem. Ne maram ljudi, ki delajo za okenci. Ali tistih, ki delajo v "korist" nas. Ki imajo razne nazive doktorjev. Poskušam se izogibati vsem tem in imeti čim manj stika, ampak v tem svetu to preprosto ne gre. Preveč smo zakomplicirali celotno situacijo.
Vsaj družinski večeri z remijem so mi všeč. Če smo zadnjič menjali med dvema petima igralcema, smo danes k petemu dodali še šestega. In bilo je zelo resno na trenutke, ampak smo se vseeno precej nasmejali.
Po tem pa ostane še ena urica za naju. Dokler ni čas, da se večer konča.
Ni komentarjev:
Objavite komentar