Torki gredo bolje od rok kot ponedeljki. Vsaj tisto malo malenkost.
Čeprav mi že sedaj primankuje idej in vse kreative, ki jo bi potrebovala za normalno delo, upam, da se bo sčasoma vsaj kje našla. Ker je šele drugi teden jaz sem pa obupala nad vsem povezanim s faksom. Ker si želim, da bi bila trenutno zadnja stvar, ki bi se mi podila po glavi. Ni dober štart.
Imam premalo idej in premalo zagnanosti. Primankuje mi. Zdi se mi, kot da sem obtičala in se ne gre več zagnati. Resno. Že sedaj...
Zakaj?
Natovorjena kot mula sem se spet sprehajala čez Ljubljano. Še malo pa mi bo vse skupaj začelo prav najedati. Pa še vedno nimam mesečne.
Ker vrste so vsak dan takšne, da toliko potrplenja pa nimam. Saj sem navajena čakanja. Ampak, ne bo šlo. Mogoče se do drugega mesca sprazni. Mogoče?
Ker, ko misliš, da bo vsak dan nekaj manj gneče, se pošteno ušteješ, ko se prikažeš pred avtobusno postajo ali na Bavarcu.
Serije so se vrnile nazaj. In moje risanje poleg.
Ker sem potrebovala eno serijo in pol, mogoče dve, da sem počečkala eno stran skicirke.
Zamudila nisem čisto nič, ker sploh ni več zanimivo nič. Samo gledam, da vidim kako se bo razpletlo. Ampak kaj, ko se še bolj zapleta.
Pri vseh teh prostorih po spletu, sem zbirko dopolnila še Posterousom. Ampak ta gre zgolj v povezavi s študijskimi zadevami in mojo skicirko.
Tumblr. Twitter. Pinterest. Flickr. Pa seveda Blogger. Sedaj še Posterous.
No, sedaj naj pa poskušam slediti sama sebi in ujeti vse dogajanje. Da Facebooka sploh ne umenjam. In poslušanja Radia 1, ker skrivajo avto. Joj.
Ni čudno, da mi nič ne gre.
Skratka. Sem pa bila na kosilu. La Storia in tako. Proti vsem obiskom restavracije, je bil ta daleč najbolj čuden. Ampak dobro, je šlo že mimo.
Kosilo s sošolkama iz srednješolskih dni. Haha. To se sedaj sliši, kot da smo najmanj 10 let nazaj končali s srednjo šolo oziroma gimnazijo, pa ta podatek sploh ni takšen. Ampak potrebno je takole zbujati napačen občutek.
Ampak je po tem sledil še bolj prijeten del dneva, ki bi lahko trajal v neskončnost.
Dvojina. Ljubljana. Zlata ladijca. In čas, ki je mineval prehitro.
Ko bi se vsaj malo ustavil.
Čeprav mi že sedaj primankuje idej in vse kreative, ki jo bi potrebovala za normalno delo, upam, da se bo sčasoma vsaj kje našla. Ker je šele drugi teden jaz sem pa obupala nad vsem povezanim s faksom. Ker si želim, da bi bila trenutno zadnja stvar, ki bi se mi podila po glavi. Ni dober štart.
Imam premalo idej in premalo zagnanosti. Primankuje mi. Zdi se mi, kot da sem obtičala in se ne gre več zagnati. Resno. Že sedaj...
Zakaj?
Natovorjena kot mula sem se spet sprehajala čez Ljubljano. Še malo pa mi bo vse skupaj začelo prav najedati. Pa še vedno nimam mesečne.
Ker vrste so vsak dan takšne, da toliko potrplenja pa nimam. Saj sem navajena čakanja. Ampak, ne bo šlo. Mogoče se do drugega mesca sprazni. Mogoče?
Ker, ko misliš, da bo vsak dan nekaj manj gneče, se pošteno ušteješ, ko se prikažeš pred avtobusno postajo ali na Bavarcu.
 |
Follow your heart.
|
Serije so se vrnile nazaj. In moje risanje poleg.
Ker sem potrebovala eno serijo in pol, mogoče dve, da sem počečkala eno stran skicirke.
Zamudila nisem čisto nič, ker sploh ni več zanimivo nič. Samo gledam, da vidim kako se bo razpletlo. Ampak kaj, ko se še bolj zapleta.
Pri vseh teh prostorih po spletu, sem zbirko dopolnila še Posterousom. Ampak ta gre zgolj v povezavi s študijskimi zadevami in mojo skicirko.
Tumblr. Twitter. Pinterest. Flickr. Pa seveda Blogger. Sedaj še Posterous.
No, sedaj naj pa poskušam slediti sama sebi in ujeti vse dogajanje. Da Facebooka sploh ne umenjam. In poslušanja Radia 1, ker skrivajo avto. Joj.
Ni čudno, da mi nič ne gre.
Skratka. Sem pa bila na kosilu. La Storia in tako. Proti vsem obiskom restavracije, je bil ta daleč najbolj čuden. Ampak dobro, je šlo že mimo.
Kosilo s sošolkama iz srednješolskih dni. Haha. To se sedaj sliši, kot da smo najmanj 10 let nazaj končali s srednjo šolo oziroma gimnazijo, pa ta podatek sploh ni takšen. Ampak potrebno je takole zbujati napačen občutek.
Ampak je po tem sledil še bolj prijeten del dneva, ki bi lahko trajal v neskončnost.
Dvojina. Ljubljana. Zlata ladijca. In čas, ki je mineval prehitro.
Ko bi se vsaj malo ustavil.
Ni komentarjev:
Objavite komentar