Lučke! Lučke! Lučke!
Navdušena sem. Nad čarobnostjo. Predvsem nad čarobnostjo v moji glavi. Se mi zdi.
Danes je dogajalo na polno.
Najprej je pol Slovenije streslo. Oziroma je streslo Kamnik, čutili pa so vsi okoli.
Sama nisem, ker sem spala kot top ob tisti uri. Zbudila sem se šele uro kasneje.
Nato sem brez problemov in gneče dobila mesečno za ta mesec. Končno se je nehalo s komplikacijami. Jej.
Verjetno so bili vsi malo presenečeni nad mojo "nestrpnostjo" ob rezanju z olfo. Papercut smo se šli pri ilustraciji. In ker vse ne poteka kot bi hotel, se strga, kar ni treba potem se uporabi kakšna beseda, ki jo ne bi pričakovali od mene. Ups.
Moji živci in potrplenje pa so bili na preizkušnji. Precejšni, ker ponavadi imam potrplenje.
Danes je povrh vsega še Ta veseli dan kulture, ker ravno praznujemo Prešernov rojstni dan. Kar je pomenilo, da so muzeji in galerije zastonj, kar je za izkoristit.
Še enkrat sem bila na bienalu ilustracije.
Bile smo v Jakopičevi galeriji na razstavi z zanimivim imenom. Drobci neizrečenih misli.
Precej zanimive stvari se grejo ljudje. Inštalacije. Performance in tako naprej. Vse kar se ne da z besedami izpovedati. No, lahko da se da.
Tretji pa je bil na vrsti Mestni muzej z Več glav več ve.
Prvo mi je najljubša razstava, ki se pojavi na vsake dve leti. Vedno grem z veseljem pogledat, kaj se riše in kako se riše. Ker videti originale ilustracij je preprosto neprecenljivo. Da se potem na dobrih nekaj centimetrov približaš delu in strmiš v poteze, ki jih je avtor naredil.
Zapisala sem si nekaj imen. Bila sem impresionirana nad projektom, ki so ga izvedli za slepe in slabovidne. Sodelovali sta tudi dve moji sošolki iz srednje šole. Skratka precej zanimiv koncept, kako slepim "pokazati" male hrošče, žuželke. Kjer je pomemben dotik.
Drugo je bilo zanimivo videti. Že zaradi samega naslova. Nekaj zamisli je bilo precej presnetljivih.
Jedla sem ocvrt sir v kombinaciji z rižem. Nenavadan, ampak presenetljivo dobro kombinacija. Sploh ne bi pričakovala.
Sprehajala sem se med stojnicami. Ampak je bila moja pozornost vse drugje. Kuhano vino sem izpustila.
Slišali so se glasovi protestnikov v ozadju. Slonele smo na desnem kraku Tromostovja. Čakale smo, da se prižgejo lučke. In kar naenkrat se je še preostali del Ljubljane razsvetliv.
Tako. Sedaj lahko začnemo tale lučkast december.
Za res.
Spontane fotografije, ko se je fotoaparat sam sprožil, ker sem ga nerodno prijela.
V dvojini sva naredila še en krog. Dokler nisva nabirala kilometrov. Se znašla pred mojim zamrznjenim avtomobilom.
Navdušena sem. Nad čarobnostjo. Predvsem nad čarobnostjo v moji glavi. Se mi zdi.
Danes je dogajalo na polno.
Najprej je pol Slovenije streslo. Oziroma je streslo Kamnik, čutili pa so vsi okoli.
Sama nisem, ker sem spala kot top ob tisti uri. Zbudila sem se šele uro kasneje.
Nato sem brez problemov in gneče dobila mesečno za ta mesec. Končno se je nehalo s komplikacijami. Jej.
Verjetno so bili vsi malo presenečeni nad mojo "nestrpnostjo" ob rezanju z olfo. Papercut smo se šli pri ilustraciji. In ker vse ne poteka kot bi hotel, se strga, kar ni treba potem se uporabi kakšna beseda, ki jo ne bi pričakovali od mene. Ups.
Moji živci in potrplenje pa so bili na preizkušnji. Precejšni, ker ponavadi imam potrplenje.
Danes je povrh vsega še Ta veseli dan kulture, ker ravno praznujemo Prešernov rojstni dan. Kar je pomenilo, da so muzeji in galerije zastonj, kar je za izkoristit.
Še enkrat sem bila na bienalu ilustracije.
Bile smo v Jakopičevi galeriji na razstavi z zanimivim imenom. Drobci neizrečenih misli.
Precej zanimive stvari se grejo ljudje. Inštalacije. Performance in tako naprej. Vse kar se ne da z besedami izpovedati. No, lahko da se da.
Tretji pa je bil na vrsti Mestni muzej z Več glav več ve.
Prvo mi je najljubša razstava, ki se pojavi na vsake dve leti. Vedno grem z veseljem pogledat, kaj se riše in kako se riše. Ker videti originale ilustracij je preprosto neprecenljivo. Da se potem na dobrih nekaj centimetrov približaš delu in strmiš v poteze, ki jih je avtor naredil.
Zapisala sem si nekaj imen. Bila sem impresionirana nad projektom, ki so ga izvedli za slepe in slabovidne. Sodelovali sta tudi dve moji sošolki iz srednje šole. Skratka precej zanimiv koncept, kako slepim "pokazati" male hrošče, žuželke. Kjer je pomemben dotik.
Drugo je bilo zanimivo videti. Že zaradi samega naslova. Nekaj zamisli je bilo precej presnetljivih.
Jedla sem ocvrt sir v kombinaciji z rižem. Nenavadan, ampak presenetljivo dobro kombinacija. Sploh ne bi pričakovala.
Sprehajala sem se med stojnicami. Ampak je bila moja pozornost vse drugje. Kuhano vino sem izpustila.
Slišali so se glasovi protestnikov v ozadju. Slonele smo na desnem kraku Tromostovja. Čakale smo, da se prižgejo lučke. In kar naenkrat se je še preostali del Ljubljane razsvetliv.
Tako. Sedaj lahko začnemo tale lučkast december.
Za res.
Spontane fotografije, ko se je fotoaparat sam sprožil, ker sem ga nerodno prijela.
V dvojini sva naredila še en krog. Dokler nisva nabirala kilometrov. Se znašla pred mojim zamrznjenim avtomobilom.
Ni komentarjev:
Objavite komentar