Uradno sem začela te božično-novoletne počitnice. Sedaj imam priložnost, da malo zadiham in se prediham med vsemi projekti, ki smo jih imeli in prihodnje leto na novo začnem.
Rabim malenkost napolnit mojo zalogo energije, ki se pridno porablja.
Še zadnji dan na faksu je šel mimo. Precej hitro, pravzaprav.
Kar je dobro. Sploh, ko ti Cage skoči v obraz, ko se sprehajaš po hodniku.
Malce navihano vzdušje je vladalo. Smeh se je razlegal.
Zelo dobro znam stepsti sneg, sploh če me kaj spravi ob živce in sem malenkost jezna. Danes se je tako izkazalo, ampak ne bi pa to uvajala kot prakse. Ujezeno pecivo je nastalo, ki je bilo v kombinaciji z vanilijevim sladoledom prava poslastica.
Mandeljni, orehi, kokosovo maslo in jajca. Tako nekako so šle sestavine skupaj. In če zunaj ni kaj dosti snega več, ga je bilo pa v posodi toliko več.
Mali filmski maraton. Ker na današnji dan, pred jutrišnjim enaidvajsetim, današnjim, se blazno fino zdi, ko bi človek gledal kaj katastrofalnega. V smislu - Dan po jutrišnjem. Toliko, da te vmes malce stisne in potem prestrašeno pogledaš skozi okno, kje te čaka par metrov snega, ki ga v tem času nisi uspel opaziti. Toliko govora o tem je zadnje čase, da bi človek kar rekel - pa naj bo že konec!
Sledila pa je še Ledena doba. Prva po vrsti. Kjer sem se dejansko od srca nasmejala in se na koncu kar nisem mogla nehati.
Veveričasta zadevščina je še vedno blazno simpatična.
Okrašena smrečica stoji tudi pri nas. Postavila sva jo tako ekspresno, da še sama ne verjamem kdaj je bila pravzaprav skupaj dana. Očitno sva se s prejšno zverzirala.
Ampak je lepo videti lučke in bunkice za vzdušje v kotu.
Rabim malenkost napolnit mojo zalogo energije, ki se pridno porablja.
Še zadnji dan na faksu je šel mimo. Precej hitro, pravzaprav.
Kar je dobro. Sploh, ko ti Cage skoči v obraz, ko se sprehajaš po hodniku.
Malce navihano vzdušje je vladalo. Smeh se je razlegal.
Zelo dobro znam stepsti sneg, sploh če me kaj spravi ob živce in sem malenkost jezna. Danes se je tako izkazalo, ampak ne bi pa to uvajala kot prakse. Ujezeno pecivo je nastalo, ki je bilo v kombinaciji z vanilijevim sladoledom prava poslastica.
Mandeljni, orehi, kokosovo maslo in jajca. Tako nekako so šle sestavine skupaj. In če zunaj ni kaj dosti snega več, ga je bilo pa v posodi toliko več.
Mali filmski maraton. Ker na današnji dan, pred jutrišnjim enaidvajsetim, današnjim, se blazno fino zdi, ko bi človek gledal kaj katastrofalnega. V smislu - Dan po jutrišnjem. Toliko, da te vmes malce stisne in potem prestrašeno pogledaš skozi okno, kje te čaka par metrov snega, ki ga v tem času nisi uspel opaziti. Toliko govora o tem je zadnje čase, da bi človek kar rekel - pa naj bo že konec!
Sledila pa je še Ledena doba. Prva po vrsti. Kjer sem se dejansko od srca nasmejala in se na koncu kar nisem mogla nehati.
Veveričasta zadevščina je še vedno blazno simpatična.
Okrašena smrečica stoji tudi pri nas. Postavila sva jo tako ekspresno, da še sama ne verjamem kdaj je bila pravzaprav skupaj dana. Očitno sva se s prejšno zverzirala.
Ampak je lepo videti lučke in bunkice za vzdušje v kotu.
Kaj bo prinesel jutrišnji, današnji dan - bomo pa videli.
Ni komentarjev:
Objavite komentar