Dolg dan.
Tu ni kaj za reči.
Spanec je bil včeraj najboljša nagrada. Vedno pa ga zjutraj prekine nežen zvok budilke. In nov dan se začne.
Pohrustan toast, pokrit avto in sem že na poti. Dokler se ne znajdem v situaciji, kjer na parkirišču železniške tri minute pred odhodam vlaka skušam zapreti šipo. Spustila sem jo dol in nato na noben način ni hotela nazaj gor. Bila sem že malce obupana in sem klicala mati, pa se je čudežno začela premikati. To je pa bilo. Pestro dogajanje za zgodaj zjutraj.
Oddala sem knjigico. Dobila številko in nadaljevala z delom. To sploh še ni konec. Ah, kje. Pa cel projekt je bilo to ustvariti. Če sem bila včeraj še kar malček navdušena, danes ostajam otopela nad tem. Zdi se mi, da mi zmankuje energije, potrpežljivosti in volje. Rabim en 'recharge', eno polnitev.
Po drugi strani pa zadnje čase prav nič nisem navdušena, da končamo prej. Zdi se mi, kot da mi je še vedno hodilo narobe, ker sem bila v naprej dogovorjena. Kot tudi danes.
Definirala sem oblike karoserij na parkirišču skozi okno. Narisala par ducat črt in poskušala zapolnit 'odvečen čas'. Kako dobro bi bilo, ko bi ga lahko shranila in uporabila nekje drugje. Kako dobro bi to bilo. Takrat, ko bi ga primankovalo bi ga lahko aktivirala.
Ampak na koncu vse izpuhti, ko zagledam avto na koncu avtobusne in se mi nasmeh nariše na obraz. Takrat pozabim na vse skrbi. Dobesedno. Svet je lepši za trenutek, za kakšno uro in še malo. Za eno kosilo in rižoto z lignji. Za ukradenih nekaj minut.
Potem sem se morala vrniti nazaj. V bolj neprijazno realnost. Za nekaj dolgih ur korektur in muzejskih izdelkov. Dokler ni trola pripeljala do vlaka. No, z nekaj prehojenimi minutami sem ujela vlak. Uspelo je. Ampak tu še ni časa, da zadiham. V temu tednu sta še dva dneva na faksu. Potem lahko šele diham. Sedaj gremo še vedno na škrge.
Pričakal me je zamrznjen avto kot tudi cestišče naokoli. Večerno razmigavanje rok in merjenje moči. Potem pa sem imela v trenutku belo zasnežen avto še znotraj, ker je šipa še tam zamrznila.
Kaj pa če nimamo razumevanja? Za vse zamude. Za vsa čakanja. A imaš kakšno izbiro pravzaprav?
Ko te vedno prosijo za razumevanje, za vse zamude vlakov.
Pa bo šel vsak čas še dvanajsti dvanajsti dva tisoč dvanajst mimo. To je to. Dvanajst dvanajst pa nisem videla. Ampak teoretično sem pogledala takrat, ker sem potem ugotovila, da imam uro 2 minuti naprej.
Tu ni kaj za reči.
Spanec je bil včeraj najboljša nagrada. Vedno pa ga zjutraj prekine nežen zvok budilke. In nov dan se začne.
Pohrustan toast, pokrit avto in sem že na poti. Dokler se ne znajdem v situaciji, kjer na parkirišču železniške tri minute pred odhodam vlaka skušam zapreti šipo. Spustila sem jo dol in nato na noben način ni hotela nazaj gor. Bila sem že malce obupana in sem klicala mati, pa se je čudežno začela premikati. To je pa bilo. Pestro dogajanje za zgodaj zjutraj.
Oddala sem knjigico. Dobila številko in nadaljevala z delom. To sploh še ni konec. Ah, kje. Pa cel projekt je bilo to ustvariti. Če sem bila včeraj še kar malček navdušena, danes ostajam otopela nad tem. Zdi se mi, da mi zmankuje energije, potrpežljivosti in volje. Rabim en 'recharge', eno polnitev.
Po drugi strani pa zadnje čase prav nič nisem navdušena, da končamo prej. Zdi se mi, kot da mi je še vedno hodilo narobe, ker sem bila v naprej dogovorjena. Kot tudi danes.
Definirala sem oblike karoserij na parkirišču skozi okno. Narisala par ducat črt in poskušala zapolnit 'odvečen čas'. Kako dobro bi bilo, ko bi ga lahko shranila in uporabila nekje drugje. Kako dobro bi to bilo. Takrat, ko bi ga primankovalo bi ga lahko aktivirala.
Ampak na koncu vse izpuhti, ko zagledam avto na koncu avtobusne in se mi nasmeh nariše na obraz. Takrat pozabim na vse skrbi. Dobesedno. Svet je lepši za trenutek, za kakšno uro in še malo. Za eno kosilo in rižoto z lignji. Za ukradenih nekaj minut.
Potem sem se morala vrniti nazaj. V bolj neprijazno realnost. Za nekaj dolgih ur korektur in muzejskih izdelkov. Dokler ni trola pripeljala do vlaka. No, z nekaj prehojenimi minutami sem ujela vlak. Uspelo je. Ampak tu še ni časa, da zadiham. V temu tednu sta še dva dneva na faksu. Potem lahko šele diham. Sedaj gremo še vedno na škrge.
Pričakal me je zamrznjen avto kot tudi cestišče naokoli. Večerno razmigavanje rok in merjenje moči. Potem pa sem imela v trenutku belo zasnežen avto še znotraj, ker je šipa še tam zamrznila.
Kaj pa če nimamo razumevanja? Za vse zamude. Za vsa čakanja. A imaš kakšno izbiro pravzaprav?
Ko te vedno prosijo za razumevanje, za vse zamude vlakov.
Pa bo šel vsak čas še dvanajsti dvanajsti dva tisoč dvanajst mimo. To je to. Dvanajst dvanajst pa nisem videla. Ampak teoretično sem pogledala takrat, ker sem potem ugotovila, da imam uro 2 minuti naprej.
Ni komentarjev:
Objavite komentar