Še en božični večer je tu. Vedno se ob izteku leta začnemo zavedati, kako hitro leti čas mimo nas. Skoraj tako hitro, kot Božiček potuje naokoli.
Družina se zbere. Sledi večerja. Božično obarvana. V soju sveč, ki jih dopolnjuje svetloba lučk na smrečici. Tu pa se jima pridruži še običajna luč, da vidimo, kaj pravzaprav nesemo v usta.
To leto smo si postregli s postrvijo in pečenim krompirjem.
Ampak važno, da imamo biftek! Do tega vedno pridem zgolj enkrat na leto. Ali pa tam nekje. Mogoče je za to še posebej dobro.
Božička smo lovili, ko je mama prihitela po stopnicah, da ga je vidla. Takoj smo zagrabili za šalo in stekli v njeno dnevno sobo, kjer smo naleteli zgolj na odprta balkonska vrata in sledi sani ter jelenjih dlak pred garažo. Pognal se je v zrak in odšel po poti naprej.
Vsaj takšna je bila moja predstava. Lahko si dam malo duška in se poigram z domišljijo in vsemi videnimi filmi o Božičku.
Zdi se mi, da se bom lotila White Christmas filma ali pa Listy do M. Nekaj bo definitnivno na sporedu. Jutri verjetno.
Čeprav ga nismo srečali, so darilca čakala pod smrečico. Sedaj imamo avtomatsko, senzorsko stvar za milo. Kakšna tehnološka stvar.
Še šale lahko zbijam na ta račun. Kot je milo za žajfo, čeprav imamo sedaj senzorsko vodeno.
Odigrali smo tri partije remija. Skupaj z mamo. Ob božičnih pesmih in potici.
Šlo je precej dobro. Dve od treh. Zopet. Spet se hvalim.
Ta nenavadna prekinitev naše mame, nas je zmotila ravno sredi igre Catana. Med tem, ko smo se ubadali s trgovci in barbari. Da smo nadaljevali in precej izenačeno končali z zmago brata.
Tele strateške zadevščine. Mogoče rabimo sedaj še kakšen Activity, da zmotiviramo besedni zaklad, domišljijo in moč povezovanja različnih sposobnosti med seboj. Govornih, poskočnih pa tudi ustvarjalnih.
Te družabe igre so blazno kulj! Res!
Mogoče bi morala organizirati kakšen večer z družabnimi igrami. Pa še lahko bi ljudi podkupila s hrano. To bi šlo... Hm...
Morda je Božiček prehitro izginil, da bi pustil še kaj pod našo smrekco, pri nas se ponavadi oglasi Dedek mraz. Ker meni božič ni ravno nekaj, čemur bi pripisovala kakšen poseben pomen. Ker je krščanski praznik in imam mogoče marsikaj za povedati čez to. Sploh, ker se ironično praznuje rojstvo, ko pa naj bi bil Jezus rojen nekje aprila, po nekaterih navedbah. Res je na koncu krščanstvo ena sama propaganda, kakorkoli obrneš. Ki ga na koncu podpira druga največja - Coca-Cola.
Lahko pa še vedno rečem - vesel božič vsem!
Družina se zbere. Sledi večerja. Božično obarvana. V soju sveč, ki jih dopolnjuje svetloba lučk na smrečici. Tu pa se jima pridruži še običajna luč, da vidimo, kaj pravzaprav nesemo v usta.
To leto smo si postregli s postrvijo in pečenim krompirjem.
Ampak važno, da imamo biftek! Do tega vedno pridem zgolj enkrat na leto. Ali pa tam nekje. Mogoče je za to še posebej dobro.
Vsaj takšna je bila moja predstava. Lahko si dam malo duška in se poigram z domišljijo in vsemi videnimi filmi o Božičku.
Zdi se mi, da se bom lotila White Christmas filma ali pa Listy do M. Nekaj bo definitnivno na sporedu. Jutri verjetno.
Še šale lahko zbijam na ta račun. Kot je milo za žajfo, čeprav imamo sedaj senzorsko vodeno.
Odigrali smo tri partije remija. Skupaj z mamo. Ob božičnih pesmih in potici.
Šlo je precej dobro. Dve od treh. Zopet. Spet se hvalim.
Tele strateške zadevščine. Mogoče rabimo sedaj še kakšen Activity, da zmotiviramo besedni zaklad, domišljijo in moč povezovanja različnih sposobnosti med seboj. Govornih, poskočnih pa tudi ustvarjalnih.
Te družabe igre so blazno kulj! Res!
Mogoče bi morala organizirati kakšen večer z družabnimi igrami. Pa še lahko bi ljudi podkupila s hrano. To bi šlo... Hm...
Lahko pa še vedno rečem - vesel božič vsem!
Ni komentarjev:
Objavite komentar