Chinese poker.
Dejansko sem že nasplošno precejšen navdušenec nad igrami s kartami. Na nek način me že od vedno spremljajo. Že v družinskih koreninah z obeh strani me obdaja, tako da je na nek način neizbežno. Remi je tako ali pa tako družinska tradicija s popolnoma splošno nerazumljivim sistemom beleženja.
Žandar je nekaj kar naju je učil ata. Poznamo osla, lažnivca, svinjo. Naučila sem se ameriški euchre. Za katerega sicer nisem več prepričana, če ga znam odigrati. Poznam poker. Skratka, nikoli ne bom imela kaj dosti proti novi igri. In tudi nisem.
Že dosti kmalu je skupaj z igro prišel sistem izražanja jeze in nezadovoljstva nad danimi kartami, kar bi lahko v ostrejši različici imenovali preklinjanje, ampak mogoče ni bilo v tako športni obliki.
Prvič sem naredila souffleje in jih je zmankalo v trenutku. Ročno sem naredila sneg in mislila, da mi bo roka odpadla. To pa je projekt.
Morda niso bili klasični. V keramičnih posodicah in tako. Ampak so bili pa dobri. Precej okusni, kar je potrdila tudi naslednja minuta, ko sem jih prinesla na mizo in jih že ni bilo več.
So še za preizkusit in za izpopolnit. Definitivno.
Ampak je bil pa dober začetni poskus. Ker izgleda, da sem naredila ravno pravšnjo stvar, ko sem ga stepla na roke.
Čisto nevede.
Pogledala sem dva filma, ki sta precej gledališka, oziroma bi se lahko odvijala v gledališču. Ali tako nekako.
Ne vem, če prav dojemam enodejnke, ampak meni se to tako zdi.
Conversations with Other Women je prvi. Pri tem filmu je precej zanimivo, da se dva posnetka istočasno vrtita. Dva zorna kota. Sedanjost in preteklost. Spomini in resničnost. Skratka zgodba je dokaj enostavna. Dva se srečata na poroki. On je nevestin brat, on njena priča. Pri tem začneta obnavljati zgodbo, ki se sprava zdi, da govori o tretjih osebah, ampak šment - tukaj je zaplet - v resnici sta to onadva sama. Stara ljubimca, zakonca, ki se srečata po vseh teh letih. Iskrica preskoči. Ugasne. Življenje se nadaljuje.
Tako preprosot.
Carnage pa je drugi film. Srečata se dve družini. Sina se stepeta. Eden udari drugega, kakorkoli. Starši se srečajo in "odraslo" pogovorijo. Zaplet se zgodi, ko drugič pridejo nazaj v stanovanje. Malo groteskno, malo pretirano. Vse skupaj se odvija v enem samem dejanju. Enem samem prostoru. Plus hodnik. In s štirimi ljudmi, ki jih je nedavni dogodek na nek način spravil skupaj. Srečal jih je na poti življenja.
Vse skupaj se razvije do te mere, da odkrijejo lastne probleme, težave in tegobe.
V obeh filmih pa srečamo znane igralce. Med drugim tudi oskarjeve nagrajence.
Še tri dni faksa za letos. Odštevam.
Dejansko sem že nasplošno precejšen navdušenec nad igrami s kartami. Na nek način me že od vedno spremljajo. Že v družinskih koreninah z obeh strani me obdaja, tako da je na nek način neizbežno. Remi je tako ali pa tako družinska tradicija s popolnoma splošno nerazumljivim sistemom beleženja.
Žandar je nekaj kar naju je učil ata. Poznamo osla, lažnivca, svinjo. Naučila sem se ameriški euchre. Za katerega sicer nisem več prepričana, če ga znam odigrati. Poznam poker. Skratka, nikoli ne bom imela kaj dosti proti novi igri. In tudi nisem.
Že dosti kmalu je skupaj z igro prišel sistem izražanja jeze in nezadovoljstva nad danimi kartami, kar bi lahko v ostrejši različici imenovali preklinjanje, ampak mogoče ni bilo v tako športni obliki.
Prvič sem naredila souffleje in jih je zmankalo v trenutku. Ročno sem naredila sneg in mislila, da mi bo roka odpadla. To pa je projekt.
Morda niso bili klasični. V keramičnih posodicah in tako. Ampak so bili pa dobri. Precej okusni, kar je potrdila tudi naslednja minuta, ko sem jih prinesla na mizo in jih že ni bilo več.
So še za preizkusit in za izpopolnit. Definitivno.
Ampak je bil pa dober začetni poskus. Ker izgleda, da sem naredila ravno pravšnjo stvar, ko sem ga stepla na roke.
Čisto nevede.
Pogledala sem dva filma, ki sta precej gledališka, oziroma bi se lahko odvijala v gledališču. Ali tako nekako.
Ne vem, če prav dojemam enodejnke, ampak meni se to tako zdi.
Conversations with Other Women je prvi. Pri tem filmu je precej zanimivo, da se dva posnetka istočasno vrtita. Dva zorna kota. Sedanjost in preteklost. Spomini in resničnost. Skratka zgodba je dokaj enostavna. Dva se srečata na poroki. On je nevestin brat, on njena priča. Pri tem začneta obnavljati zgodbo, ki se sprava zdi, da govori o tretjih osebah, ampak šment - tukaj je zaplet - v resnici sta to onadva sama. Stara ljubimca, zakonca, ki se srečata po vseh teh letih. Iskrica preskoči. Ugasne. Življenje se nadaljuje.
Tako preprosot.
Carnage pa je drugi film. Srečata se dve družini. Sina se stepeta. Eden udari drugega, kakorkoli. Starši se srečajo in "odraslo" pogovorijo. Zaplet se zgodi, ko drugič pridejo nazaj v stanovanje. Malo groteskno, malo pretirano. Vse skupaj se odvija v enem samem dejanju. Enem samem prostoru. Plus hodnik. In s štirimi ljudmi, ki jih je nedavni dogodek na nek način spravil skupaj. Srečal jih je na poti življenja.
Vse skupaj se razvije do te mere, da odkrijejo lastne probleme, težave in tegobe.
V obeh filmih pa srečamo znane igralce. Med drugim tudi oskarjeve nagrajence.
Še tri dni faksa za letos. Odštevam.
Ni komentarjev:
Objavite komentar