Vzponi muhe na steni

The Perks of Being a Wallflower. Kako to pravzaprav prevesti?
Včeraj smo po krajšem zabavnem, bolj za šalo kot za res, "brainstormingu" oziroma viharjenju možganov prišli do možnosti - "Vzponi muhe na steni". Ker wallflower je lahko muha na steni. Ali pa siva miš. Mogoče "vzpon sive miši". Ali pa "prednost biti siva miš". Ne. Nekje je pisalo "prednosti staplanja z ozadjem". Skratka. Knjiga še ni prevedena. Filma pa verjetno niti ne bo.

Knjiga. Všeč mi je, ker je napisano v obliki pisem. Všeč mi je zgodba, čeprav  sem zadnjič rekla, da imam dosti teh ameriški srednješolskih zadevščin. Nadležne so. In vse so iste.
Ampak, zarečen kruh je priljubljena hrana v teh zimskih dneh, pa sem posegla po njem.
Presenečena sem bila nad dejstvom, da sem čisto brez problema prebrala tole angleški knjigo, ker se mi je vedno zdelo, da se to bere tako zelo počasi. No, par let nazaj je šlo res, v zadnjem času pa ne tako zelo. Brez problema sem preklopila v glavi na angleščino in se mi je zdelo vse popolnoma logično in jasno, ker potem ko sem nekaj razmišljala nazaj je bilo kot bi jo brala v slovenščini.
Čeprav me konec še vedno malo mede. Morda jo bom čez čas še enkrat prebrala, ker mi ni čisto popolnoma jasno, kaj se je pravzaprav zgodilo.

Zgodba govori o fantu, ki se sooča z odraščanjem, nastniško tesnobo in svojimi pshiološkimi težavami, ker ga zanamujeta dve smrti bližnjih. V vsem tem najde dva prijatelja, ki sta precej zanimiva. Če enega izmed njiju ne bi upodobila Emma Watson, potem morda ne bi prišla do te zgodbe.
Skratka na koncu je precej zanimiva zgodba o fantu. O fantu, ki je "wallflower". Nekdo, ki ne iztopa. Nekdo, ki se drži v ozadju. Nekdo, ki je ujet med tem, da poskuša živeti svoje življenje, ampak obenem pa želi zbežati pred njim.

Film mi je bil presenetljivo všeč. Ker ponavadi težko sledi zgodbi iz knjige, ampak tukaj je predvsem dobro povedati, da je sam avtor knjige tudi scenarist in režiser, kar pomeni, da verjetno precej dobro pozna svojo stvaritev in kaj želi narediti iz nje.
Torej vse skupaj je tako nekako, da zgodba dobi sliko. Dobesedno.
Morda sem si nekaj malenkosti drugače predstavljala, ampak mi je bila predstavljena verzija tudi všeč.
Res, film se lepo zliva s knjigo.

Suflejčki. Čeprav so bili bolj tortice.
Mafini bodo postali kolački. In cupcakes bodo kapakolački. Tako.
Sedaj rabimo ime še za suflejčke. Se mi zdi.
Skratka najedle smo se sladkarije. In pice. In napile čaja. In se po Moji Sloveniji končno spravile gledat film. Potem pa je sledil še zadnji zadnji del iz sage Somrak, ampak smo vse tri pospale. Jaz sem se zbudila, ko sem že v drugo ujela prizor, ko se Jacob začne slačit in sem pri tem ugasnila film ter spala naprej. Zanimiv prizor, ki te pospremi nazaj v sanje. Dobro. Ni kaj.
Zjutraj pa je sledila budnica. Nenavadno živa je bila oseba na moji levi za jutranje razmere. Ampak zaspale smo pa vse tri na eni postelji. Po širini.

Domov sem prišla s celo vrečko novih oblačil. Kot bi šla po nakupih.
Luštne stvari.
Rdeč nagelj je končal v modri vazi. Ker je to postala tradicija. Ampak to leto sem malce zamudila vse skupaj. Za kakšen mesec in pol.
Zdi se mi, da je fotoaparat dobil ime. Albert Vincent. Sofisticirano. Pardon, prefinjeno.

The Samples - Could It Be Another Change