Insanity Max

Nedelja.
Gora perila. So se nabrali stroji. Sploh, ker sem sama privlekla poln kovček oblačil potrebnih pranja pa še njegove so se tudi nabrale čez teden. Tako, da je bilo kar pestro.
Bujenje pred deseto, čeprav vem, da je šel spat nazaj šele par ur in mi v mojem napol snu razlagal o zahtevnosti Insanity Max vadbe.
Zjutraj sem skočila do Hoferja, ker je zmanjkalo hrane in prepotrebnega "svežega" zraka.
Malo sem se sprehodila. Ravno toliko, da lahko rečeš da si bil zunaj.
Pa je šel dan mimo ob gospodinjskih opravilih in raziskovanju vgradnih omar.

Gora perila, dobesedno.

Ponedeljek.
Evo, tako zelo motivirana sem ostala, da sem naredila prvi dan treninga. Tokrat Insanity Max:30. Lani sva ravno tak čas začela prvič z Insanity in sva bila do poletja v formi. Tako, da po vseh drugih programih in vajah sva ugotovila, da nama gre preprosto najbolje, če oba delava istega, ker sva drug drugemu največja motivacija. Takšna, da gre še po kolesarskem izletu narediti še trening, samo zato ker sem se jaz pohvalila da sem ga tudi naredila. Saj pravim, največja motivacija nasploh.
Na tekočem sem z Klepetom ob kavi, ki ga tako zelo obsedeno gledam. Prejšnji dan sem dobila kristalčke, ki sem si jih zaželela in bila zadnjič čisto navdušena. Vsaj moje nihalo s kameno strelo je name naredilo en viden preobrat. Tistega, ko sem bila že malo vročična, da je še dragi opazil, potem pa sem se z njim malo igrala in sem prišla nasmejana in polna energije se pokazat, da je bil kar šokiran. Jaz pa tudi malo. Tako, da sedaj bom malo preizkusila pozitivne učinke še kamnov.

Torek.
Mogoče mi primanjkuje joda, verjetno nam vsem primanjkuje joda. Saj pravim, da čisto obsedeno gledam Ob kavi in potem že kar malo sumiš, da ti vsega primanjkuje oziroma slišiš, kaj bi bilo dobro zate. Mogoče je jod skrivnost dolgega in vitalnega življenja Japoncev.
Sem kar odklikala na Misterij in malo raziskovala po spletni strani. Še prehitro najdeš kaj.
Na polno sem se lotila projekta downhill dresov, ker ima moj in njegovi kolegi tako navdušenje nad tem trenutno, pa se je še delno preneslo name. Vsaj v obliki ustvarjanja, na kolo se nekako ne spravim.

Res bo vsak čas pomlad.

Sreda.
Še malo sem nakupovala preko spleta. Tokrat so prišle na vrsto knjige. Takšne, ki upam, da bodo v pomoč pri pisanju diplome. Je kar nekaj časa trajalo, da sem jih nakopičila in razredčila seznam, ampak sem končno prišla do zadnjega spiska.
Dejansko se bolj splača naročiti iz Anglije, kot kupiti pri nas, ker so nekje za tretjino dražje. Potem pa pri nekaj knjigah to že kar nanese. Pa še poštnine nimajo. Kako, ne bi vedla.
Mogoče so pa na pol Kitajci, ki nam vse zastonj pošiljajo.
Googlam kako pripraviti gobe, ker niso ravno zame. Če bi šlo kaj narobe, bi izgledalo kot da hočem koga zastrupiti.
Še en kontakt iz Kitajske sem dobila, ko smo bili prej Kitajcih. Če si na internetu, te lahko najdejo.
Našla sem si novo serijo. Pravzaprav več le teh, ampak se mi zdi samo ena zanimiva. Hindsight. Bomo videli.

Mark Ronson feat. Bruno Mars - Uptown Funk

Ob turški obali

Sreda.
Še zadnji dan, ki nam je ostal. Jutri gremo ob nečloveških urah od hotela in domov.
Če je bil cel teden čudovit in sončen, so nas zadnji dan pozdravili oblaki in skrili sonce ter iz sebe spustili nekaj kapljic dežja.

Midve sva namesto prostega izbrali izlet do Alanye. Obmorsko mesto, malo proč, poleti verjetno zelo turistično, saj želijo od tu do tja zgraditi do prihodnjega leta 400 hotelov. A si predstavljate kakšna ogromna številka je to. Skratka kar naenkrat smo se po poti spustili v bližino morja in vseh mogočih hotelskih kompleksov. Samo kot smo izvedeli, se večinoma ne kopajo v morju, ker ni za plavanje zaradi konstantnih valov, ampak so vsi na bazenu. In bazen je čisto majčke, sprejmejo pa velike številke ljudi. Mislim, da vse skupaj izgleda kot sardele v konzervi.

Alanya je noro gosto pozidana. To je se je odlično videlo, ko smo jo opazovali z vrha polotoka, obdanega z obzidjem. Kjer so imeli včasih velike cisterne in nato zapore in smo izvedeli, da so jim omogočili možnost izpusta. S ploščadi so v morje vrgli kamen, in če je dejansko pristal v morju, so bili oproščeni, drugače je sledila smrt. In nemogoče je vreči kamen v morje, ker ga veter vedno odpihne v skale. Smo preizkušali vse mogoče, pa ni nič delovalo.

Spustili smo se do marine. Na kosilo ob reko Dim, kjer se odpre čisto novi svet, kot da si nekje na drugem koncu države, ne samo nekaj kilometrov proč od morja. Midve sva posedali, saj sva kosilo izpustili, vožnja do tja ni bila najbolj po godu. Je bolj sedlo jabolko in hruška kot pa konkretno kosilo. Pa goske sva imeli za družbo. Zanimiva pokrajina, jaz sem rekla da je kot Šobec, ker sem bila pred kratkim. Čeprav ni nič podobno, ampak samo tak občutek.

Še v jami smo bili. V topli jami, ki je zdravilna predvsem za astmatike.
Potem pa prosto. Malo je rosilo in midve sva se namenili v trgovine. Včeraj naju je Antalya razočarala, ampak sva dali danes priložnost še drugemu mestu. In pravilno sva se odločili.
Že takoj sva našli čaj, tisti, ki ga ponavadi imamo, pa še veliko cenejši kot včeraj. Pa sva bili za tri kilograme težji. Še turške kave za mojega, nisva smeli spustiti. Tukaj so bili malo manj vsiljivi in sva imeli veselje do brskanja. Pa sva šli proti avtobusu s polnimi rokami vrečk. Vsaka zase in nekaj za najdražje.

Cel teden ni bilo nobenega zamujanja, tukaj pa smo na izlet vzeli še skupino Srbov in gospo z drugega avtobusa in smo doživeli čakanje. Čeprav smo imeli pravilo z litrom rakije, za tiste, ki zamudijo več kot deset minut, smo bili na koncu bolj kot ne srečni, da sta našli. Ker avtobus je šel že skoraj na pot, ko sta dve gospe izstopili iz taksija. Srečni, da sta našli, mi pa tudi. Saj jih je pot mimo trgovin odnesla dalj in dalj od mesta srečanja in tako se človek izgubi, tako v prostoru kot v času.
Skratka še vožnja mimo vseh hotelskih kompleksov in nazaj v našega. Sedaj smo določen del poti že poznali, ker smo se tolikokrat peljali mimo.

Doživeli smo zastoj. Dvakrat. Prvič je bila kriva čreda ovac, drugič pa krave, ki so se vračale domov po "službi".
Bujenje ob dveh, zajtrk pol ure kasneje, odhod ob pol štirih in letalo ob sedmih. To nam je bilo predano.

Še zadnji zahod.

Četrtek.
Zaspala sem enkrat med deveto in deseto. Zbudila sem se tako, ko je telefon poleg glave zazvonil. In od tu sva se spakirali, oblekli in šli na zajtrk. Tako zgodnjega pa še ne. Še preden se zaveš, si že na letališču in greš skozi vse preglede in čakaš, da greš na letalo.
Mami je rekla, da na hitro izgleda kot brniško letališče, drevesa in gore v ozadju, samo večje.
Celo pot so nas spremljali oblaki, vozili smo se nad njimi, v sončku. Videla sem Ljubljano z vrha, kako prikupno majčkeno mestece je, predvsem pri tem kar sem videla v zadnjih dneh, čeprav je kar nekaj časa trajalo da smo ugotovili, da je to naša prestolnica.
In potem se prvič pristala na domačih tleh.

Čeprav je imel oče verjetno najbližje, naju je kar malo presenetilo, ko ga še ni bilo tam. Niti v trgovino se nama ni dalo. Res te kar strezni kruta realnost, po tako luštnem potovanju prideš domov. Nikjer ni pomarančnih dreves in ogromnih rastlinjakov. Vse ostalo pa izgleda precej domače.
Ni kaj, pot te kar zmuči, predvsem, ko si bil pred nekaj urami na drugem koncu sveta. Komaj dojemljivo.

Skratka jaz sem se šla klimatizirati kar v Ljubljano. Z vso zalogo turških čajev in še nekaj kave, s poceni srajcami in torbicami.
A veš tisti občutek, ko prideš domov in že gledaš kam bi šel. Čeprav vem, da čez dva meseca potujem.
Sicer sem bila tako zmedena, da sem nekaj pozabila doma, in sva morala do mene. Ups.
Saj sva se potem razvajala s kruhki pri Gorjancu. Prvič po zelo, zelo dolgem času in prvič skupaj.
Prav srečna sem, da sem si izbrala še tiste kruhke z Nutello, saj sta bila odlična sladica. Ampak lačnemu fantu pač ne moreš dopovedati, da bo imel najbrž pol porcije dovolj, ker so izredno nasitni, pa sva jih imela dovolj še za večerjo. Oziroma sva jih nekaj pustila doma, jaz sem vzela s seboj le najslajšega.

Hvala in lep pozdrav Turčija.

Petek.
Dokaj bolj na izi dan. Jaz sem začela dan tako bolj počasi, z brskanjem po spletu, čeprav nič nisem zamudila. Potem pa sem sodelovala pri poskusu kako izgleda Insanity Max. Ker je bolj luštno treninge delati v dvoje, se spodbujati in dajati moralno podporo, pa sem lani tudi cel Insanity tako zmogla. Mogoče greva letos še enkrat čez. Tega, novega in krajšega, kar mi veliko bolj paše. Predvsem, da je krajše in da imam možnost, da se lahko izognem poskokom. Se mi zdi, da name nimajo najboljšega vpliva. Rajši delam intenzivnejše z nogami na tleh.
Me kar matra, ker še vedno pogledujem menije Tedna restavracij in komaj čakam, da gremo drug teden jesti. Sicer pa ob vsem tem pride tudi urejanje fotografij in deljenje le-teh z drugimi. Fotoaparat in baterija sta zdržala cel teden, čeprav je polnilec ostal na moji domači mizi. Res pa je, da je bilo dva dni bolj malo slikanja zaradi vožnje z avtobusom in zadnji dan nič. Pa je še vedno delal, tudi na domačih tleh. Dokler ni prišel do novih zalog energije. Pokrajina je tudi na slikah čudovita, ampak doživeti v živo je bilo pa čarobno. Sploh, ker smo imeli tako prečudovito vreme. Ti, ki so šli včeraj, jih čaka deževno obdobje. Kakšno srečo moraš imeti, da naletiš ravno na ta čas, od 300 sončnih dni. Še en dan po tem popotovanju lahko rečem, da je bilo čudovito, da sem polna vtisov sveta ne tako daleč proč.
Midva pa sva imela filmski večer. Mislim, da je bil tale film kar po dolgem času. Ok, mogoče smo res zadnjič gledali Harry Potterja, ampak nisva bila samo midva. Ali pa nisva bila doma na kavču.
Lock, Stock and Two Smoking Barrels. Zanimiv film, zabaven. Res je kot en Tu pa tam, sploh, ker sem pogledala najprej našega in šele sedaj tega. Mi je bilo res kul, da sem ga gledala, ker pač ni slab. Zanimivo se tudi razplete.

Končno na kruhkih.

Sobota.
Iiii, kar peljal me je v Italijo. Očitno res nisem mogla biti dolgo doma.
Malo v Ikeo, malo po trgovinah in obvezno na mesne kroglice. Čeprav sem bila pred tem, da bi poskusila njihovega lososa, ampak ko sem prišla do njega, je izgledal tako žalostno in bledo, da je zmaga padla v prid klasičnim mesnim kroglicam. Ampak mislim, da nimam več takšnega veselja glede njih, saj sem preveč dobre hrane preizkusila. Saj, ko si lačen so odlične. Ko si sit, pa niti ne toliko, ker jih imaš še cel dan dosti.
S Turčije sem prinesla eno majčko na bolj turški način in torbico. To je bilo čisto dovolj zame.
Važno, da sem imela še Ikeo. Želela sva si ogledati par stvari, pa niso izpadle čisto tako kot bi si zamislila. Ah, te zavese v Ikei. Sva pa dobila nove vzglavnike pa skodelice pa še nekaj drobnarij. Saj še prehitro nabereš stvari. Jaz pa sem imela že pred časom malo obsedenost s svečami in podobnim, da sem privlekla cel kup stvari.
Dva filmska večera zapored. T o se že precej časa ni zgodilo. Meni je prav.
The Grand Budapest Hotel.
Zanimiv film, kaj naj rečem. Posrečen, malo nor, ampak posrečen.

Mumford & Sons - Believe

Hvala 2014!

Za zaključek nekaj utrinkov mojega čudovitega leta.
2014 hvala za vse! Da bo 2015 tako čudovito, ali pa še lepše.

Skupni trenutki.
Čeprav sem nomad, vedno več časa preživim v svojem drugem domu. Ali pa ob potepanju naokoli, po svetu. Imela sva čudovite skupne trenutke. Polno smeha, polno zabave, pa tudi tisti trenutki, ko sva bila en drugemu opora. Če nisva imela morja poleti zase, sva imela toplice. Piknik s košarico in Kranjsko goro. Pa še marsikateri drug trenutek.

Piknik košarica.

Konočzaspi.
Letos se je moja znamka KONOČZASPI še bolj razvila, dodala sem izdelke, izbrala novo trgovino in sedaj že pišem, iščem in ustvarjam nove ideje. KONOČZASPI podloge za miške so potovale v trgovinico SMILE concept store v središču Ljubljane kot tudi novi rokovniki za leto 2015.
Letos sem našla kombinacijo med živalmi, pregovori in barvnimi ploskvami. In sem navdušena nad končnimi izdelki.

Podlogice za miško!

Egipt.
Prvič sem zapustila Evropo in se odpravila čez morje na drugo celino.
V marcu sva dopustovala v Egiptu. Kaj takšnega, kar tako iz neneada. Malo sva šla v raj ob koncu zime in on na prvi wake, ki je bil v tem času že odprt. Win-win. Modro morje, peščene plaže in koktajli, ki so vključeni v all inclusive. Uživancija. Pa besede že niso potrebne, dokler se ne vrneš nazaj.

Uživancija na polno.

Pag.
Z dekleti, mojimi kolegicami s faksa, smo na kavi pred zadnjim predavanjem sklenile, da gremo na morje. Da si naredimo absolventa in se sprostimo pred vsemi izpiti, da se bo lažje učiti.
Pa smo šle. Pet deklet, en velik avto in deset minut makadama, pa se znova znajdeš v čudovitem svetu. Apartma, pod njim pa kristalno čisto morje, ki kar vabi v svoj objem. In sem dobila tisto jutranje kopanje ob prvih sončnih žarkih. Pa še ob začetku junija smo imele pravo poletje.

Kje bi rekli, da se potepam?

Teden restavracij & hrana.
Letos jeseni sem imela plan, da tega tedna ne zamudim. In sem naredila plan, rezervirala in uživala v hrani. V tem tednu sem imela priložnost poskusiti jedi v treh različnih restavracijah in sem bila zadovoljna s kulinarično izbiro.
Sem pa tudi sama kuhala, pripravljala kosila za družino in prijatelje. Tiste obilne pojedine, ki so jih vsi hvalili in so si oblizovali prste. Enkrat za rojstni dan mojega dragega, enkrat za Martinovo in še enkrat za božič. Da se je miza šibila pod dobrotami. Mislim, da prav uživam v tem.

Res fino kosilo.

Mjuzikli v Križankah.
Zaljubljena sem v mjuzikle. Mene popeljejo v popolnoma drugačen svet. Ko te noge zasrbijo in se ti ramena zibljejo, občuduješ kostumografijo in scenografijo. Tako, da nisem hotela zamuditi priložnosti, ki se je ponudila v okviru Festivala Ljubljana. Pa še tisti osemdeset procentni popust sem lahko prvič in zadnjič izkoristila. Druga vrsta na Eviti in prva na Cvetju v jeseni. In odšla sem zasanjana, z melodijami v glavi. Nisem še bila v Križankah, ampak sta bili obe predstavi vrhunskih. Polna vtisov, malenkostno bolj izpopolnjena.

Pred prestavljenim začetkom.

Morski dnevi ali dopustovanje v okolici Poreča.
Letos je bilo spet nekaj tistih morskih dni, nekaj skokov do morja in nazaj, ampak sem komaj kaj zaplavala v vodi. Uživala sem v tistem čudovitem morju na Pagu, poreškega nisem kaj dosti marala. Ampak sva kar nekaj dni preživela tam. Dvakrat po nekaj dni pri sosedih v Valkaneli. Nekaj dni s kolegi v mobilni hiški v Poreču. Še rojstni dan sem praznovala na morju. Zanimivo, da sem šla od vseh teh dni, samo dvakrat v vodo. Sem rajši uživala pod drevesi, v senci. Ob igranju namiznega nogometa in balinčkanja na mivki. Pa še žar smo zapekli kar na plaži. Luštno je bilo.
Pa še na morje se odpravljamo za novo leto.

Za menoj pa mavrica.

Insanity.
Še vedno ne vem kako sem se sploh strinjala, samo vem, da sem tisti ponedeljek, ko sva se vrnila z dopusta začela z fit testom in omagala. Ampak, ko z nekom to delaš, najdeš motivacijo, najdeš podporo in skupno jamranje o tem kako težki treningi so, pomaga. Zelo pripomore.
Tako, da sva dala skozi en cikel Insanityja. Noro. Nisem mogla verjeti sama sebi, sploh pa so vsi hodili v sobo preverjati in se čuditi svojim očem, ko sem skakala skupaj z ljudmi v mojem ekranu. Ampak je šlo mimo in po tem sem se "nagradila" še z enim DM tekom. Po poletju sva se lotila novega programa, vendar sva T25 manj zvesto delala.
Zanimiva izkušnja, ni kaj.

Končano, dva meseca Insanity.

Izleti.
Tako ali pa tako obožujem izlete. Tiste spontane, tiste v neznano, tiste s presenečenjem.
Eden takšnih je bil naš izlet do Madžarske in s postankom v Ptuju, nazaj. Polno smeha, zabave in nenadnih postankov. Končale pa smo na Čukih. Na otroškem pustovanju v Ptuju, skoraj v prvi vrsti, ko smo prepevale in plesale na vse njihove pesmi. Zanimivo, da nisem bila prvič na Čukih takrat. Trikrat sem se znašla na njihovem koncertu to leto. Dejstvo za mimogrede.
Drugi je bil na hiško. To je bila zanimiva izkušnja, ko se strinjam, da gremo v gore. V savno.
Tretji je bil izlet v neznano z novim Passatom, kot božično darilo. Če že novega avta ne morem dati pod smrečico. Da sva šla malo naokoli, na krofe in nazaj. Ampak tistega nasmeha, ki se prikaže na ustnicah ob šesti prestavi, si človek ne more izbiti iz glave.
Pa še tisti izlet do Italije, ko se nazajgrede ustavimo v dveh Ikejah.

Tudi tako se konča izlet v Ikejo.

Darilca.
Zdi se mi, da sem se to leto res poglobila v vsa darila in darilca, na katere sem mislila že mesece prej. Za mojega sem družabne igre začela načrtovati že mesece poprej. Za božična darila sem za vsakega po nekaj ugotavljanja, tuhtanja in brskanja po spominu, našla pravo stvar.
Jaz pa sem šla v gledališče. Pa še dve oblekici za rojstni dan. In na vožnjo z golf avtomobilčkom. Res odlično darilo.

Pod smrečico.

Abba - Thank You For The Music

DM tek in konec z Insanity

A je res že junij? Tako zares?
Saj sem zadnjič dala skozi zadnja predavanja, čakata me še dva izpita tekom tega mesca in potem diploma, ampak kljub temu komaj verjamem, da je šlo že pol leta mimo. Pa še številka se mi v prihodnjih dneh poveča za eno več.
Sicer bo šel pa tudi ta mesec še bolj hitro mimo kot vsi prejšnji. Verjetno zaradi tega, ker se zdi, kot da je vsakega mesca manj in ko enkrat pride december smo v naslednjem koraku že spet v juniju.
Menim, da nisem edina, kateri čas tako hitro beži.

Ker zadnji dnevi so šli mimo, ko smo bili pridni in zaključevali naročila. Tako zelo, da noben niti ni imel časa, da bi kuhal kosilo. In potem smo jedli hrenovke. In hodili po koščke čokolade, ko je zmanjkalo energije. Ob koncu dneva se je najbolj prilegel tuš in odsotnost računalnika. Presedlala sem na knjige.
Predvsem takšne, ki niso kaj dosti zanimive, ampak obvezno branje. Nekaj o likovni teoriji, nekaj o slikarskem mišljenju. Skratka, nekaj za izpit.

Pavza po 6h urah sejma.

Zgodilo se je to, da sem šla prejšnji teden v Nemčijo na strokovni izlet. Če komu kaj pove, sem šla na sejem FESPA Digital v München.
Zanimivo, da to sploh ni tako lahkotna stvar, kot bi se morda slišalo. V prvem dnevu z očetom nisva uspela pogledati celega sejma, ker sva se zadržala ne eni izmed stojnic precej dolgo in sem v naslednjem trenutku že kazala na uro, da nama zmanjkuje časa, ker naju bo avtobus čakal.
Ob koncu dneva sem bila tako vesela tiste postelje. In zanimivo smo bili nastanjeni v hotelu Motel One, ker v tej verigi že bila, ko sva šla s fantom na koncert na Dunaju.
Spoznala sem tudi kakšen napor je preklapljati med jeziki - v smislu prevajanja. Drug dan sem zato začela malo manj optimistično, ker sem imela občutek, da sploh ne bom zmogla več. Ampak nekaj sem še iz sebe spravila in v naslednjem trenutku, sva zamujala na avtobus. Ups. Ampak saj naju niso dolgo čakali, so pa na srečo še bili tam. In vožnja do doma. Pestra vožnja do doma, ko imaš na avtobusu Štajerce, ki zabavajo cel avtobus in vodiča, ki stresa šale iz rokava med strokovnim delom.

Ravnokar z domačega vrta.

Veselila sem se že cele posode domačih jagod. Tudi gozdnih med njimi. Mislim, da počasi zmagujemo boj nad polži. Sedaj so naše orožje bezgovi listi in cvetovi. In jagode so skoraj nepogrižene.
Ampak jagode so takšne, da bi se jih lahko vikalo, sijoče, dišeče in sladke. Ni jih čez domače jagode.

Prejšnjo nedeljo sem dosegala svoj cilj in zaključila z vadbo Insanity. Presenečena sama nad seboj. Iz nič na polno. Ampak šlo je iz dneva v dan in potem sta bila tudi dva mesca naokoli. Zdi se mi, kot da nekaj pa je le bilo iz tega. Lahko posežem tudi po eni številki manj.
Predvsem pa je bilo vse skupaj tudi zagon, da sem se letos zopet udeležila DM teka.

Končano, dva meseca Insanity.

In sem ga pretekla. Včeraj.
Tekli sva na 5 kilometrov in v družbi je lažje teči.
Dejansko sem šla pred tem enkrat teči, toliko da sem ugotovila, da bo šlo. No, saj je šlo. Po ravnem. V hrib smo malo hodili. Ampak saj se niti ni dalo teči, tudi če bi želel.
Ampak največje presenečenje je bilo to, da smo tekli na Rožnik. Čisto na Rožnik. Od tam pa je šlo na srečo samo še navzdol. In čeprav smo pretekli tablo z napisom 5km, je bilo še nekaj do cilja. In ko enkrat zaslišiš Čuke, veš da si tam. In samo še ciljna ravnina navzdol in veš, da si zopet presegla samo sebe.
DM tek je eno tako fino druženje. Včasih ugotoviš, da je tek čisto tako za zraven, slučajno.
Je ena velika zabava, polno energije, polno poplesavanja in prepevanja. Na štartu smo prav zvesto s Čuki prepevali in poplesavali, ko so vsako skupino pospremili na pot. Mi smo prišli na vrsto dvajset minut po uradnem štartu. Toliko žensk v modrih majčkah je bilo tam. Kul je bilo.

Ljubljana po dolgem času, z razgledom.

Oh, Ljubljana. Čudovita v sončnih dneh. Z gospodično Melisso, ki se vsako leto vrača ob tem času za dober mesec in pol ter gospodično Ireno, ki se pridno potepa po svetu, smo imele zanimivo izkušnjo na Nebotičniku. Morda ste že slišali, da naj bi imeli tam dober sladoled, in smo to dejstvo želele preveriti iz prve roke. In tu je nastala komplikacija. Ko imaš na voljo pet okusov, se zazdi, da si še bolj v dilemi kot, če bi jih imel dvajset. Skratka med njimi smo izbrale vanilijo, melono in mandelj. Prinese vanilijo, mandelj in štrudelj. Ga opomnimo, da to ravno ni naše naročilo. Torej vzame mandelj in štrudelj, jaz sem se svoje vanilije lotila. Nekako je pri tem prišlo do zmede, ker sta bila sladoleda ravno obratno razporejena in je odnesel oba. Prinese melono in pove, da nima več mandlja. Nam nič jasno in na koncu potem prinese hruško.
Na koncu se je končalo tako, da smo vse njihove okus sprobale, povzročile zmedo, a vseeno do konca zmazale sladolede, ker so bili res odlični. Izjemno izraziti okusi, ker so bili sladoledi domači.

Modre majčke na startu.

Potem je bilo veliko narejenega in pretečenih pet kilometrov in danes smo že pri koncu tedna. Saj pravim, da se stvari tako hitro obračajo naokoli.
Danes sem si dala duška in Nino Pušlar na glas in sem bila pridna zraven. Tako, da se sedaj vse sveti.

Nina Pušlar - Sva super par

Zadnjič na predavanjih, zadnji dan faksa

Tako luštno, kot sem se imela nekaj dni nazaj, mi že dolgo ni bilo.
Če so izrazi čudovito, luštno, fantastično, že čisto izrabljeni, se sploh ne sekiram. Ker drugače jih že ni za opisati.
Zame je izlet najbolj fina stvar. Res tako kulj.
Rada se grem malo potepat v najboljši družbi. Se peljem po cestah po tej čudoviti naši deželi, kjer se pokrajina menja pred očmi.
A na koncu naju je pot vodila čez mejo in to v šoping.

Ni jih še odpihnilo.

Dejansko nisem predlagala šopinga. Sem pa bila za izlet in destinacijo. Definitivno.
Krenila sva malo od Gorice naprej v Vileš.
Tja kjer imajo Ikejo in šoping center skupaj.
Po porciji mesnih kroglic in nekaj vrečah iz različnih trgovin, sva si priznala delni uspeh in se odpravila proti domu.
je pa res, da sem ugotovila, da šoping ni tako zabaven, če moram sama lutati po trgovinah. Ta možnost nekako preprosto ni zame. Rajši imam družbo iz trgovine v trgovino.

Zdi se mi, kot da se samo še pakira zadnje čase. Tako, da znam biti prav priročna in priskočit na pomoč. Z jutranjimi serijimi likanja. Med gledanjem serij.
Še malo pa bom postregla z enačbo, ki je bo definirala koliko "žeht" lahko zlikaš na eno serijo. Tu so spremenljivke kot je število srajc na "žehto" in dolžina serije.
Da se počutim koristno. Da zanimivo začnem dan.

Priden pasji pomočnik.

Pred tem se je končalo obdobje "brezdelja", ki je malo v narekovajih, saj se mi zdi, da sem bila izredno pridna in mi dela sploh ni zmanjkalo. Upam, da mi lahko kdo še prikima v potrditev na to trditev. Ker tek trojk je namenil pravo evforijo. Ampak smo zmogli vse in še več in rezultati so bili zelo dobri. Lahko prebrskate tudi album REFERENCE in si zaželite kaj novega. Čisto moj dizajn in moje delo je bila majčka za domačo ekipo Midve pa ti - tista rdeča majčka.

Hecno, cel čas sem se trudila, da stvari ne bi počela zadnji večer. In glej ga zlomka. Ura je enajst in jaz printam brošure za predstavitev v ponedeljek zjutraj.
Ampak problem je, da ne glede na to koliko sem se trudila, da bi imela že čez teden narejeno, dejansko ni nič pametnega iz mene prišlo. Vse se mi je odprlo šele samo tisti dan prej, ko sem cel dan preždela za računalnikom in klikala in predstavljala in klikala do onemoglosti.
Ironija. Oh, ta ironija.

Še zadnji teden.

Je pa bilo oddano in tipitop za ponedeljkovo predstavitev. Je res, da sem jo vmes morala še enkrat shranit, ampak od ene profesorice sem dobila pozitiven odziv, me zanima, če bo takšen tudi od tiste, ki mi potem na koncu poda oceno.
Morali smo biti ironični, sarkastični in po želji tudi kritični, ampak se je stvar precej zanimivo sešla, ko smo potem to, namesto da bi predstavili profesorici s katero smo delali, to predstavili predstavnici katedre. Ups.

Realnost je taka, da temu faksu manjka veliko, ampak smo vseeno prišli do zadnjega dneva in zadnjih predavanj. Pred nami so bile še zaključne predstavitve, ki so bile tako "na brzino" skozi, da niti ne vem, če je kdo koga poslušal. Potem pa smo bili lahko za konec še malo kritični, in smo zaključili to obdobje.

Zadnjič na predavanjih, zadnji dan faksa.

Ne, ni mi jasno, da sem danes ravnokar zaključila s faksom. Ni še prišlo za menoj.
Imam še dva izpita in diplomo.
Kaj pa potem?

Bo že, ane?

Emmelie de Forest - Rainmaker

Namakanje pirhov v teranu

Gre vse tako hitro naokoli, da je zopet tu velika noč in najbolj obilen zajtrk na sploh?
Počasi že komaj dohajam, da bodo v naslednjem izdihu tu že prvomajski prazniki.

Čeprav je velika noč dejansko drugi največji krščanski praznik, mi je še vedno nenavadno in po eni strani smešno, ko nekdo vošči vesele praznike. Ker mi ne predstavlja to nekakšnega "praznika". Saj niti ne vem, kaj mi ga.
Vse skupaj je zajtrk v nedeljo, proces barvanja pirhov, ponavadi še en zajtrk v ponedeljek in "pirhanje pred trgovino". Voščila so mi veliko bolj "samoumevna" za božično-novoletne praznike kot te pomladanske.
Aja žegnanje odpade iz praktičnih razlogov - skoraj se je zgodilo, da sem domov prinesla malo manj hrane, kot pa je šla od doma. Prvič in verjetno tudi zadnjič.

Letos sem se bolj posvetila barvanju pirhov. Po raziskovanju naravnih barvil, se mi je najbolj dopadel teranov učinek. In izkazal se je za zelo zanimivo obarvanje jajc. Sedaj se svetijo, kot bi bila posuta z bleščicami.
Postopek je bil takšen, da jih lepo skuhaš v teranu in potem ohladiš in pustiš čez noč ali vsaj nekaj ur.
Postanejo popolnoma temno vijolična, indigo in se svetijo. Malo mat efekta je, ampak ostanejo bleščeča tudi, če jih premažeš s kakšno mastjo in se lepo svetijo, ampak so morda še za odtenek temnejša.
Dejansko izgledajo kot slive.

Teranovi pirhi.

Po celem tednu sem bila prav vesela njegove družbe, da se mi je smejalo.
Čeprav smo pogledali risanko Zlatolaska do konca in nadaljevali z nedeljsko oddajo Avdića. Potem pa se zgodi, da je tudi večer mimo in potice zmanjka na krožniku.

Pridno sem zaključila prvi mesec Insanity vadbe. Sedaj me čaka teden za okrevanje in potem na polno z novim mesecem. Še vedno se vsi čudimo, ja vključno z menoj, da se je kaj takšnega nenavadnega pravzaprav zgodilo.
Ampak sem pridna in vztrajam. Dan za dnem, znova in znova.

Optimistično v vikend.

Na faks hodim še vedno klasično od ponedeljka do srede. Kjer se ne dogaja kaj preveč pretresljivega.
Dogaja se le to, da sem preveč pridna in včasih morda preveč pripravljena, ko je morda pri ostalih še vse v povojih. Ampak rajši malo prej, kot da mi diha za ovratnik zadnji dan in zadnje ure. Ne morem več tako.

Sem se pa po dolgem času spravila nekam na čaj. K eni zelo pridni gospodični, ki se je znašla v poslovnih vodah in sedaj ji z veseljem priskočim malo na pomoč. S kakšnimi grafičnimi elementi ali včasih kakšnimi rožami na zaslonu ali podlogi za miško. Čeprav, ta še pride na vrsto.
Toliko, da dobim še malenkost te družabne energije, ko je šel po svoje.

V soboto smo bili pridni in pospravili, pomili in posesali vse od tal do vrha. Vključno z avtomobili. Jaz sem se lotila predvsem tistega dela z avtomobili. Mojega malčka, ki se je že malo umazan vozil naokoli, sem očedila. Potem, ker "mi je šlo tako dobro", je bil to razlog da sem oprala še "ta velkega". Kar se izkaže, da je tako zelo praktično imeti mali avto.

Da smo bili v soboto tako pridni pa je bil razlog, da nam ni bilo potrebno opraviti sicer sobotnega dopoldanskega nakupovanja, ker je bilo to postorjeno že v petek zvečer. In očitno, ko ljudje slišijo praznik in zaprto, to pomeni, da ima vsak drugi do vrha in še malo čez napolnjen voziček. Kot, da se trgovine zapirajo za vsaj 3 dni.

Četrtek pa je en tak dan, za katerega nekako upam, da bo šel najhitreje mimo. Pa še treningi z raztezanjem me vsakič znova čisto počasi ubijajo. Tako, da malo spuščam te četrtke in jih izkoristim za kakšen film.

Oz the Great and Powerful. Zgodba o tem kako je čarovnik iz Oza pravzaprav postal čarovnik iz Oza. Še pred Dorotejo in vsem. Čeprav me še vedno zanima ta zgodba z "zlobno čarovnico", tisto zeleno. Ker sedaj se mi zdi, kot da imam nekaj različnih verzij. Mislim tistega originalnega sem gledala enkrat, ko sem bila še majhna in niti nisem več prepričana o vsej zgodbi.

Shania Twain - Man! I Feel Like A Woman

Skozi sito zabave

Moj kuža je praznoval 5 let v petek.
In kljub temu, da sem se potepala malo naokoli, sem priletela domov z mufinom in piškotki iz pasje pekarnice. Z veliko svečko v obliki petke.
Tisti mafin iz govedine je zmazal v trenutki in se še pol ure za tem oblizoval in vohal, če je kje kaj ostalo. Verjetno je bil ta dan najbolj srečen, ker mu je vsak nekaj potisnil pod gobček. Nič mu ni bilo jasno. Ampak smo bili srečni vsi.

5 praznujemo!

Saj ne da sem ironično tudi jaz zadnje čase v gibanju, ampak zdi se mi da vsi zopet vsiljujejo "zdrav" način življenja. 
Pa kreme za učvrstitev, pa proteine, pa izdelke za hujšanje, programe za hujšanje, dodatke za hujšanje, programe za oblikovanje telesa. Vse z pripisi, da je samo še dva meseca pred "poletjem", da je sedaj odličen čas za formo.
Ironično mi gre vse to že pošteno na živce, ker je povsod, nič drugega kot vsiljeno. Kako naj potem človek gleda v svet, ko samo odpre splet in mu vse skače ven iz ekrana. Ali pa na televizij, pa na radiu, pa na plakatih. Pa povsod kamor se obrneš.
Saj ne, da sva tudi midva začela z enim programom. Presneto.
Ampak res se počutim bombardirano.

How I Met Your Mother se je zaključila po dolgih devetih sezonah. Tiste prve so bile izredno zabavne in zanimive, sedaj pa smo samo še čakali, da nas "odrešijo muk" in zaključijo. In so v svojem slogu.
Že vse te epizode z "mamo" so bile rahlo bolj zanimive, predvsem tista, ko je bila njena zgodba na hitro. Sedaj v zadnjih dveh delih pa so za trenutek prišli v tisto s čimer so začeli.
Z razpletom, ki je bil nepričakovano pričakovan. Mislim, saj niti razmišljali nismo o tem, ker smo celo serijo čakali na mamo, tako da sem vsaj jaz spregledala to. Mislim, saj se mi je čudno zdelo, zakaj bi bila zgodba naslovljena "Kako sem spoznal vajino mamo", če je bilo o njej govora zgolj zadnjo sezono in nekaj omemb prej, vse skupaj se pa začne s tem kako je spoznal Robin.

Monsters University. Risanke za velike otroke. Čeprav sem te Pošasti iz omare gledala že dolgo tega, se niti ne spomnim več o čem je pravzaprav tekla zgodba. Ampak to je bilo precej neodvisno od tega naslednjega dela, ki je bil v resnici prejšnji del, saj se je zgodba prestavila malenkostno v preteklost. Oziroma v čas študentskih let najstrašnejših pošasti. Smo se kar zabavali ob gledanju.
Po tistem, ko smo se pol ure odločali, katera risanka bo prišla na vrsto. In sem imela za družbo enega enajstletnika, ki je še mene prekosil v po gledanih risankah, pa jih nisem videla malo. Še vedno jih nekaj zaostajam.

Vreme na sporedu: toča.

Veronica Mars.
Že davno je tega, ko se je končala serija in smo bili vsi v upanju, da bo še kakšno nadaljevanje. Potem je enkrat nekaj prišlo ven, nastavek za novo sezono, ki se nikoli ni zares začela, ampak počasi gre vse mimo.
Ta serija je bila res kulj. Predvsem v tistem času, ko sem jo gledala. Pa čeprav sploh nisem nek pristaš detektivskih serij z umori in podobnim. Ampak pač Veronika Mars, ki je doma iz Neptuna.
In prišel je ven film, ki je bil podprt s strani oboževalcev kar na Kickstarterju.
Po devetih letih se zgodba sicer zavrti malo drugače za trenutek, ampak se potem vrne nazaj v stare tirnice. Ker pač včasih preprosto ne moremo iz svoje kože, ne glede na to koliko se trudimo ali koliko časa mine. Pa še ljubezenski razplet sledi.

Kako pa življenje poleg filmov, risank in serij?
Gre. Tako stalno v gibanju. Sem tam, kjer me vidite in nič drugače.

Drugače pa ja. Treningi, faks, delo za faks, kuhanje, sprehajanje in nekaj v tem smislu.
Enkrat sem šla pogledat kako je kaj v centru, pa čeprav samo za dobrih dvajset minut.
Drugič pa sem šla do Cityparka, kar mi sicer ni bilo na poti, ampak sem si naredila ovinek do tja, v upanju, da nekaj najdem, pa sem dobila samo štumfke.

Po dolgem času.

Je pa zanimivo, da sem se v centru počutila, kot da vse skupaj ni več domače. Kot, da sem se popolnoma oddaljila od te Ljubljane. Tako tuja je bila. Tako drugačna.

Dandy Warhols - We Used To Be Friends

Razstava v Celici

Kaj? Je že april?
Čeprav je prvi, nimam namena stresati šal.

Vsak dan znova ugotavljam, kako hitro lahko postavim pisanje na stranski tir, ker nekako ni "ključnega življenjskega" pomena, kar padlo je s seznama prioritet. In ko se enkrat dan končuje in z njim vse obveznosti, raje izberem malo več spanca kot še dodatne pol ure pred računalnikom.
Nikoli ni samo nekaj minut, vedno se zavleče.

Sedaj, ko je teden že naokoli od napisane objave o Egiptu, se mi zdi, kot da so bile vse skupaj samo sanje. Tako kmalu iti nazaj v ritem, čisto nič ne podaljša občutka, da si bil ravnokar v drugi deželi. Hecno.
Dobro, da slike obstajajo, drugače bi že sama vase začela dvomiti in sposobnosti spomina. Ker je bilo tako fino, da se že skoraj zdi čisto nerealno.

Pa sem bila tam. Iz mesa in kosti. Doživljala okolico in dogodivščine. In bila na drugi celini. Skupaj sva bila.

Nekaj modrine.

Se je pa teden začel pestro. Tako, da sem bila popolnoma predana. Oba sva bila presenečena kako optimistično sem začela in držim obljubo. Ne samo obljube, ampak tudi moralno podporo. Nama skupaj. Vsakemu posebej in skupaj.
Če ste morda slišali za Insanity, je to tisto kar počnem. Presenetljivo.
Doma so bili vsak dan znova in znova vsi po vrsti šokirani. Prepričani so, da se mi je čisto zmešalo. Brat me je zaskrbljeno spraševal, če sem bolna.
Ne. Uredu sem. Samo poskušam se nečesa držati. Predvsem pa gre v dvoje lažje in je spodbuda vzajemna. Pa še fit bova do poletja.

Teden je šel mimo - malo na faksu, malo doma.
Vmes je šel avto na servis in nazaj. Potem sem šla za vikend na obisk in začela nov teden.

Bilo je tako, da smo malo menjali urnik.
V ponedeljek sem se vsa sveža in polna energije vrnila nazaj na faks. Kar se je tudi poznalo, ker se mi je vse skupaj "odprlo" in sem pridno delala. Saj ne, da bi mi preostalo kaj drugega.

V torek je šlo v tem ritmu naprej. Poskušalo iti v tem ritmu naprej. Tipografija, kjer je profesor slikar, ni ravno to to. Predvsem pa te prelomi revij… nisem še osvojila sistema.
Sem pa domov prišla z rožico za mamico. Ki je bila navdušena in vesela. Mogoče je materinski dan večkrat potreben.

Na tleh.

Sreda je odpadla, ker se je urnik spremenil. Pa nisem imela nobenega namena za pol ure na faks. Ker ta faks je vsak dan večji obup. Resno. Če razmišljate o Fakulteti za dizajn, vam toplo priporočam, da še enkrat pretehtate vaše možnosti. Naše izkušnje pravijo, da moraš imeti presneto veliko volje, da prebaviš vse težave in probleme, ki jih postavljajo.

Četrtek je bil pester. Avto je šel zjutraj na servis.
Popoldne, ko sem ga šla iskat pa smo imeli pestro. Zelo pestro.
Mami me je peljala po avto, oče je šel zraven, ker je šel spotoma po opravkih. Vmes smo pobrali brata, ki je imel konec šole in mu nič ni bilo jasno, ko je bil avto poln. Potem smo šli po avto. Midva z bratom domov. Mati nazaj po očeta.
Sredi križišča pred zdravstvenim domom naju oče ustavi, ko skoči pred naju. Vzame bratu telefon in naju prepriča, da morava počakati mati, da bosta menjala avto. Skratka čakava ob cesti. Kličeva enega in drugega. Mati je šla tankat, medtem ko je bil očetov telefon v avtomobilu in nič ni vedela za kakšne menjave. Skratka poslala naju je domov z namenom, da gre potem nazaj.
Stvar se je končala tako, da so oddali brata na vožnjo, pobrali očeta in šli domov. In se je vse skupaj izšlo. No, jaz sem šla potem še po brata in se je vse skupaj izšlo.
Saj pravim, da je pestro.

Petek je bil malo manj, ampak je bilo vseeno potrebno iti na faks.
Kar je malce nenavadno, saj smo imeli petke proste. Do nepričakovanih sprememb.
Seveda je bila udeležba ob tem bore neobetavna. Kompozicija je bila slaba in edina sem bila z avtomobilom. Kar se je končalo tako, da sem dobila štirinajst plakatov dimenzije, se pravi meter krat sedemdeset, v mali avto in sem jih morala v nedeljo pripeljati v Celico zaradi razstave.

V soboto sva imela skupen trening. Plakati so čakali v avtomobilu.
Bila je kar delavna sobota, saj sva imela do kosila pospravljen atrij in zlikana oblačila. Kar je pomenilo kosilo zunaj. In prav prijetno je bilo. Me veseli, da se je otvorila sezono prijetno toplih spomladanskih dni, ko lahko kosiš zunaj.

Ustvarjalno na terasi.

Vikend se je nadaljeval zelo optimistično pridno. Pa vendar z dnevom za počitek.
Jaz sem se že ob zajtrku vkampirala zunaj in sem cel dan preživela za računalnikom na svežem zraku. V družbi koze, leva in dvojčkov.
Ob koncu dneva je prišla za menoj izčrpanost od tega. Pa vendar sem vmes uspela popraviti tudi televizijo. Ker sva bila vsak po svojih opravkih.
Zame je to pomenilo, da sem morala biti ob šestih v Celici, da sem pripeljala plakate.
Prvič sem se po Metelkovi vozila z avtomobilom. Nenavadna izkušnja.

Udeležba za redne - samo Kaja prisotna. Auč.
Še sreča, da so morali izredni prinesti plakate direktno na lice mesta, drugače bi res morala sama postavljati. Pa saj nam ni bilo hudega. Smo se potem še vicu nasmejali ob kavi in čaju ter klepetu. Toliko, da smo se malo nasmejali, da smo opravljali faks in da smo ugotavljali, kakšna prihodnost nas čaka.
Potem pa sem bila zopet nazaj. In sem že malo utrujeno končala ta vikend.

Nov teden. Nov ponedeljek.
Tisti ilustraciji, ki sta me mučili celo nedeljo, sta bili uspešni. In mogoče malo nisem znala skriti navdušenja nad tem. Od srca pa se mi je odvalil ogromen kamen. Ker se je skrival en del, ki je pričakoval, da bom morala kar še enkrat od začetka. Koza, lev in dvojčka, so uspeli.
Dobro smo jedli, malo v upanju, da še enkrat zazvoni telefon.
Potem pa proti domu. Hecno je, ker sem sedaj nekaj dni doma, nekaj dni ne. Cel čas pa sem v gibanju in na poti.
Kar me je pripeljalo tudi do tega, da sem šla na otvoritev. Odložila sem delo in si rekla, da si zaslužim malo pavze in da grem v Ljubljano.
Dobila sem rožo od profesorice za mojo prizadevnost in pivo, pardon radler, od sošolk, ker sem pripeljala njihove plakate, da so lahko proslavljale zmago. Ni kaj, takšne stvari te razveselijo. In sem šla vesela nazaj domov s šopkom na sovoznikovem sedežu.

Danes?
Čista zmeda. Ta faks je poden. Skratka mene ni bilo, ker smo imeli zmedo v urniku. Sedaj niti ne vem več kaj je bilo res in kaj ne. Čudno.
Nisem za prvoaprilske šale.

Craig Armstrong - Glasgow Love Theme