Sreda.
Še zadnji dan, ki nam je ostal. Jutri gremo ob nečloveških urah od hotela in domov.
Če je bil cel teden čudovit in sončen, so nas zadnji dan pozdravili oblaki in skrili sonce ter iz sebe spustili nekaj kapljic dežja.
Midve sva namesto prostega izbrali izlet do Alanye. Obmorsko mesto, malo proč, poleti verjetno zelo turistično, saj želijo od tu do tja zgraditi do prihodnjega leta 400 hotelov. A si predstavljate kakšna ogromna številka je to. Skratka kar naenkrat smo se po poti spustili v bližino morja in vseh mogočih hotelskih kompleksov. Samo kot smo izvedeli, se večinoma ne kopajo v morju, ker ni za plavanje zaradi konstantnih valov, ampak so vsi na bazenu. In bazen je čisto majčke, sprejmejo pa velike številke ljudi. Mislim, da vse skupaj izgleda kot sardele v konzervi.
Alanya je noro gosto pozidana. To je se je odlično videlo, ko smo jo opazovali z vrha polotoka, obdanega z obzidjem. Kjer so imeli včasih velike cisterne in nato zapore in smo izvedeli, da so jim omogočili možnost izpusta. S ploščadi so v morje vrgli kamen, in če je dejansko pristal v morju, so bili oproščeni, drugače je sledila smrt. In nemogoče je vreči kamen v morje, ker ga veter vedno odpihne v skale. Smo preizkušali vse mogoče, pa ni nič delovalo.
Spustili smo se do marine. Na kosilo ob reko Dim, kjer se odpre čisto novi svet, kot da si nekje na drugem koncu države, ne samo nekaj kilometrov proč od morja. Midve sva posedali, saj sva kosilo izpustili, vožnja do tja ni bila najbolj po godu. Je bolj sedlo jabolko in hruška kot pa konkretno kosilo. Pa goske sva imeli za družbo. Zanimiva pokrajina, jaz sem rekla da je kot Šobec, ker sem bila pred kratkim. Čeprav ni nič podobno, ampak samo tak občutek.
Še v jami smo bili. V topli jami, ki je zdravilna predvsem za astmatike.
Potem pa prosto. Malo je rosilo in midve sva se namenili v trgovine. Včeraj naju je Antalya razočarala, ampak sva dali danes priložnost še drugemu mestu. In pravilno sva se odločili.
Že takoj sva našli čaj, tisti, ki ga ponavadi imamo, pa še veliko cenejši kot včeraj. Pa sva bili za tri kilograme težji. Še turške kave za mojega, nisva smeli spustiti. Tukaj so bili malo manj vsiljivi in sva imeli veselje do brskanja. Pa sva šli proti avtobusu s polnimi rokami vrečk. Vsaka zase in nekaj za najdražje.
Cel teden ni bilo nobenega zamujanja, tukaj pa smo na izlet vzeli še skupino Srbov in gospo z drugega avtobusa in smo doživeli čakanje. Čeprav smo imeli pravilo z litrom rakije, za tiste, ki zamudijo več kot deset minut, smo bili na koncu bolj kot ne srečni, da sta našli. Ker avtobus je šel že skoraj na pot, ko sta dve gospe izstopili iz taksija. Srečni, da sta našli, mi pa tudi. Saj jih je pot mimo trgovin odnesla dalj in dalj od mesta srečanja in tako se človek izgubi, tako v prostoru kot v času.
Skratka še vožnja mimo vseh hotelskih kompleksov in nazaj v našega. Sedaj smo določen del poti že poznali, ker smo se tolikokrat peljali mimo.
Doživeli smo zastoj. Dvakrat. Prvič je bila kriva čreda ovac, drugič pa krave, ki so se vračale domov po "službi".
Bujenje ob dveh, zajtrk pol ure kasneje, odhod ob pol štirih in letalo ob sedmih. To nam je bilo predano.
Četrtek.
Zaspala sem enkrat med deveto in deseto. Zbudila sem se tako, ko je telefon poleg glave zazvonil. In od tu sva se spakirali, oblekli in šli na zajtrk. Tako zgodnjega pa še ne. Še preden se zaveš, si že na letališču in greš skozi vse preglede in čakaš, da greš na letalo.
Mami je rekla, da na hitro izgleda kot brniško letališče, drevesa in gore v ozadju, samo večje.
Celo pot so nas spremljali oblaki, vozili smo se nad njimi, v sončku. Videla sem Ljubljano z vrha, kako prikupno majčkeno mestece je, predvsem pri tem kar sem videla v zadnjih dneh, čeprav je kar nekaj časa trajalo da smo ugotovili, da je to naša prestolnica.
In potem se prvič pristala na domačih tleh.
Čeprav je imel oče verjetno najbližje, naju je kar malo presenetilo, ko ga še ni bilo tam. Niti v trgovino se nama ni dalo. Res te kar strezni kruta realnost, po tako luštnem potovanju prideš domov. Nikjer ni pomarančnih dreves in ogromnih rastlinjakov. Vse ostalo pa izgleda precej domače.
Ni kaj, pot te kar zmuči, predvsem, ko si bil pred nekaj urami na drugem koncu sveta. Komaj dojemljivo.
Skratka jaz sem se šla klimatizirati kar v Ljubljano. Z vso zalogo turških čajev in še nekaj kave, s poceni srajcami in torbicami.
A veš tisti občutek, ko prideš domov in že gledaš kam bi šel. Čeprav vem, da čez dva meseca potujem.
Sicer sem bila tako zmedena, da sem nekaj pozabila doma, in sva morala do mene. Ups.
Saj sva se potem razvajala s kruhki pri Gorjancu. Prvič po zelo, zelo dolgem času in prvič skupaj.
Prav srečna sem, da sem si izbrala še tiste kruhke z Nutello, saj sta bila odlična sladica. Ampak lačnemu fantu pač ne moreš dopovedati, da bo imel najbrž pol porcije dovolj, ker so izredno nasitni, pa sva jih imela dovolj še za večerjo. Oziroma sva jih nekaj pustila doma, jaz sem vzela s seboj le najslajšega.
Petek.
Dokaj bolj na izi dan. Jaz sem začela dan tako bolj počasi, z brskanjem po spletu, čeprav nič nisem zamudila. Potem pa sem sodelovala pri poskusu kako izgleda Insanity Max. Ker je bolj luštno treninge delati v dvoje, se spodbujati in dajati moralno podporo, pa sem lani tudi cel Insanity tako zmogla. Mogoče greva letos še enkrat čez. Tega, novega in krajšega, kar mi veliko bolj paše. Predvsem, da je krajše in da imam možnost, da se lahko izognem poskokom. Se mi zdi, da name nimajo najboljšega vpliva. Rajši delam intenzivnejše z nogami na tleh.
Me kar matra, ker še vedno pogledujem menije Tedna restavracij in komaj čakam, da gremo drug teden jesti. Sicer pa ob vsem tem pride tudi urejanje fotografij in deljenje le-teh z drugimi. Fotoaparat in baterija sta zdržala cel teden, čeprav je polnilec ostal na moji domači mizi. Res pa je, da je bilo dva dni bolj malo slikanja zaradi vožnje z avtobusom in zadnji dan nič. Pa je še vedno delal, tudi na domačih tleh. Dokler ni prišel do novih zalog energije. Pokrajina je tudi na slikah čudovita, ampak doživeti v živo je bilo pa čarobno. Sploh, ker smo imeli tako prečudovito vreme. Ti, ki so šli včeraj, jih čaka deževno obdobje. Kakšno srečo moraš imeti, da naletiš ravno na ta čas, od 300 sončnih dni. Še en dan po tem popotovanju lahko rečem, da je bilo čudovito, da sem polna vtisov sveta ne tako daleč proč.
Midva pa sva imela filmski večer. Mislim, da je bil tale film kar po dolgem času. Ok, mogoče smo res zadnjič gledali Harry Potterja, ampak nisva bila samo midva. Ali pa nisva bila doma na kavču.
Lock, Stock and Two Smoking Barrels. Zanimiv film, zabaven. Res je kot en Tu pa tam, sploh, ker sem pogledala najprej našega in šele sedaj tega. Mi je bilo res kul, da sem ga gledala, ker pač ni slab. Zanimivo se tudi razplete.
Sobota.
Iiii, kar peljal me je v Italijo. Očitno res nisem mogla biti dolgo doma.
Malo v Ikeo, malo po trgovinah in obvezno na mesne kroglice. Čeprav sem bila pred tem, da bi poskusila njihovega lososa, ampak ko sem prišla do njega, je izgledal tako žalostno in bledo, da je zmaga padla v prid klasičnim mesnim kroglicam. Ampak mislim, da nimam več takšnega veselja glede njih, saj sem preveč dobre hrane preizkusila. Saj, ko si lačen so odlične. Ko si sit, pa niti ne toliko, ker jih imaš še cel dan dosti.
S Turčije sem prinesla eno majčko na bolj turški način in torbico. To je bilo čisto dovolj zame.
Važno, da sem imela še Ikeo. Želela sva si ogledati par stvari, pa niso izpadle čisto tako kot bi si zamislila. Ah, te zavese v Ikei. Sva pa dobila nove vzglavnike pa skodelice pa še nekaj drobnarij. Saj še prehitro nabereš stvari. Jaz pa sem imela že pred časom malo obsedenost s svečami in podobnim, da sem privlekla cel kup stvari.
Dva filmska večera zapored. T o se že precej časa ni zgodilo. Meni je prav.
The Grand Budapest Hotel.
Zanimiv film, kaj naj rečem. Posrečen, malo nor, ampak posrečen.
Še zadnji dan, ki nam je ostal. Jutri gremo ob nečloveških urah od hotela in domov.
Če je bil cel teden čudovit in sončen, so nas zadnji dan pozdravili oblaki in skrili sonce ter iz sebe spustili nekaj kapljic dežja.
Midve sva namesto prostega izbrali izlet do Alanye. Obmorsko mesto, malo proč, poleti verjetno zelo turistično, saj želijo od tu do tja zgraditi do prihodnjega leta 400 hotelov. A si predstavljate kakšna ogromna številka je to. Skratka kar naenkrat smo se po poti spustili v bližino morja in vseh mogočih hotelskih kompleksov. Samo kot smo izvedeli, se večinoma ne kopajo v morju, ker ni za plavanje zaradi konstantnih valov, ampak so vsi na bazenu. In bazen je čisto majčke, sprejmejo pa velike številke ljudi. Mislim, da vse skupaj izgleda kot sardele v konzervi.
Alanya je noro gosto pozidana. To je se je odlično videlo, ko smo jo opazovali z vrha polotoka, obdanega z obzidjem. Kjer so imeli včasih velike cisterne in nato zapore in smo izvedeli, da so jim omogočili možnost izpusta. S ploščadi so v morje vrgli kamen, in če je dejansko pristal v morju, so bili oproščeni, drugače je sledila smrt. In nemogoče je vreči kamen v morje, ker ga veter vedno odpihne v skale. Smo preizkušali vse mogoče, pa ni nič delovalo.
Spustili smo se do marine. Na kosilo ob reko Dim, kjer se odpre čisto novi svet, kot da si nekje na drugem koncu države, ne samo nekaj kilometrov proč od morja. Midve sva posedali, saj sva kosilo izpustili, vožnja do tja ni bila najbolj po godu. Je bolj sedlo jabolko in hruška kot pa konkretno kosilo. Pa goske sva imeli za družbo. Zanimiva pokrajina, jaz sem rekla da je kot Šobec, ker sem bila pred kratkim. Čeprav ni nič podobno, ampak samo tak občutek.
Še v jami smo bili. V topli jami, ki je zdravilna predvsem za astmatike.
Potem pa prosto. Malo je rosilo in midve sva se namenili v trgovine. Včeraj naju je Antalya razočarala, ampak sva dali danes priložnost še drugemu mestu. In pravilno sva se odločili.
Že takoj sva našli čaj, tisti, ki ga ponavadi imamo, pa še veliko cenejši kot včeraj. Pa sva bili za tri kilograme težji. Še turške kave za mojega, nisva smeli spustiti. Tukaj so bili malo manj vsiljivi in sva imeli veselje do brskanja. Pa sva šli proti avtobusu s polnimi rokami vrečk. Vsaka zase in nekaj za najdražje.
Cel teden ni bilo nobenega zamujanja, tukaj pa smo na izlet vzeli še skupino Srbov in gospo z drugega avtobusa in smo doživeli čakanje. Čeprav smo imeli pravilo z litrom rakije, za tiste, ki zamudijo več kot deset minut, smo bili na koncu bolj kot ne srečni, da sta našli. Ker avtobus je šel že skoraj na pot, ko sta dve gospe izstopili iz taksija. Srečni, da sta našli, mi pa tudi. Saj jih je pot mimo trgovin odnesla dalj in dalj od mesta srečanja in tako se človek izgubi, tako v prostoru kot v času.
Skratka še vožnja mimo vseh hotelskih kompleksov in nazaj v našega. Sedaj smo določen del poti že poznali, ker smo se tolikokrat peljali mimo.
Doživeli smo zastoj. Dvakrat. Prvič je bila kriva čreda ovac, drugič pa krave, ki so se vračale domov po "službi".
Bujenje ob dveh, zajtrk pol ure kasneje, odhod ob pol štirih in letalo ob sedmih. To nam je bilo predano.
 |
Četrtek.
Zaspala sem enkrat med deveto in deseto. Zbudila sem se tako, ko je telefon poleg glave zazvonil. In od tu sva se spakirali, oblekli in šli na zajtrk. Tako zgodnjega pa še ne. Še preden se zaveš, si že na letališču in greš skozi vse preglede in čakaš, da greš na letalo.
Mami je rekla, da na hitro izgleda kot brniško letališče, drevesa in gore v ozadju, samo večje.
Celo pot so nas spremljali oblaki, vozili smo se nad njimi, v sončku. Videla sem Ljubljano z vrha, kako prikupno majčkeno mestece je, predvsem pri tem kar sem videla v zadnjih dneh, čeprav je kar nekaj časa trajalo da smo ugotovili, da je to naša prestolnica.
In potem se prvič pristala na domačih tleh.
Čeprav je imel oče verjetno najbližje, naju je kar malo presenetilo, ko ga še ni bilo tam. Niti v trgovino se nama ni dalo. Res te kar strezni kruta realnost, po tako luštnem potovanju prideš domov. Nikjer ni pomarančnih dreves in ogromnih rastlinjakov. Vse ostalo pa izgleda precej domače.
Ni kaj, pot te kar zmuči, predvsem, ko si bil pred nekaj urami na drugem koncu sveta. Komaj dojemljivo.
Skratka jaz sem se šla klimatizirati kar v Ljubljano. Z vso zalogo turških čajev in še nekaj kave, s poceni srajcami in torbicami.
A veš tisti občutek, ko prideš domov in že gledaš kam bi šel. Čeprav vem, da čez dva meseca potujem.
Sicer sem bila tako zmedena, da sem nekaj pozabila doma, in sva morala do mene. Ups.
Saj sva se potem razvajala s kruhki pri Gorjancu. Prvič po zelo, zelo dolgem času in prvič skupaj.
Prav srečna sem, da sem si izbrala še tiste kruhke z Nutello, saj sta bila odlična sladica. Ampak lačnemu fantu pač ne moreš dopovedati, da bo imel najbrž pol porcije dovolj, ker so izredno nasitni, pa sva jih imela dovolj še za večerjo. Oziroma sva jih nekaj pustila doma, jaz sem vzela s seboj le najslajšega.
 |
Petek.
Dokaj bolj na izi dan. Jaz sem začela dan tako bolj počasi, z brskanjem po spletu, čeprav nič nisem zamudila. Potem pa sem sodelovala pri poskusu kako izgleda Insanity Max. Ker je bolj luštno treninge delati v dvoje, se spodbujati in dajati moralno podporo, pa sem lani tudi cel Insanity tako zmogla. Mogoče greva letos še enkrat čez. Tega, novega in krajšega, kar mi veliko bolj paše. Predvsem, da je krajše in da imam možnost, da se lahko izognem poskokom. Se mi zdi, da name nimajo najboljšega vpliva. Rajši delam intenzivnejše z nogami na tleh.
Me kar matra, ker še vedno pogledujem menije Tedna restavracij in komaj čakam, da gremo drug teden jesti. Sicer pa ob vsem tem pride tudi urejanje fotografij in deljenje le-teh z drugimi. Fotoaparat in baterija sta zdržala cel teden, čeprav je polnilec ostal na moji domači mizi. Res pa je, da je bilo dva dni bolj malo slikanja zaradi vožnje z avtobusom in zadnji dan nič. Pa je še vedno delal, tudi na domačih tleh. Dokler ni prišel do novih zalog energije. Pokrajina je tudi na slikah čudovita, ampak doživeti v živo je bilo pa čarobno. Sploh, ker smo imeli tako prečudovito vreme. Ti, ki so šli včeraj, jih čaka deževno obdobje. Kakšno srečo moraš imeti, da naletiš ravno na ta čas, od 300 sončnih dni. Še en dan po tem popotovanju lahko rečem, da je bilo čudovito, da sem polna vtisov sveta ne tako daleč proč.
Midva pa sva imela filmski večer. Mislim, da je bil tale film kar po dolgem času. Ok, mogoče smo res zadnjič gledali Harry Potterja, ampak nisva bila samo midva. Ali pa nisva bila doma na kavču.
Lock, Stock and Two Smoking Barrels. Zanimiv film, zabaven. Res je kot en Tu pa tam, sploh, ker sem pogledala najprej našega in šele sedaj tega. Mi je bilo res kul, da sem ga gledala, ker pač ni slab. Zanimivo se tudi razplete.
 |
Sobota.
Iiii, kar peljal me je v Italijo. Očitno res nisem mogla biti dolgo doma.
Malo v Ikeo, malo po trgovinah in obvezno na mesne kroglice. Čeprav sem bila pred tem, da bi poskusila njihovega lososa, ampak ko sem prišla do njega, je izgledal tako žalostno in bledo, da je zmaga padla v prid klasičnim mesnim kroglicam. Ampak mislim, da nimam več takšnega veselja glede njih, saj sem preveč dobre hrane preizkusila. Saj, ko si lačen so odlične. Ko si sit, pa niti ne toliko, ker jih imaš še cel dan dosti.
S Turčije sem prinesla eno majčko na bolj turški način in torbico. To je bilo čisto dovolj zame.
Važno, da sem imela še Ikeo. Želela sva si ogledati par stvari, pa niso izpadle čisto tako kot bi si zamislila. Ah, te zavese v Ikei. Sva pa dobila nove vzglavnike pa skodelice pa še nekaj drobnarij. Saj še prehitro nabereš stvari. Jaz pa sem imela že pred časom malo obsedenost s svečami in podobnim, da sem privlekla cel kup stvari.
Dva filmska večera zapored. T o se že precej časa ni zgodilo. Meni je prav.
The Grand Budapest Hotel.
Zanimiv film, kaj naj rečem. Posrečen, malo nor, ampak posrečen.
Ni komentarjev:
Objavite komentar