Ponedeljek.
Kdo bi si mislil, da bom jaz tista pobudnica, ki bo težila in najedla, da začneva s treningom. Res je bolj luštno delati z nekom v družbi, ko se spodbujaš. Čeprav veš, da bi najraje padel na tla in tam obležal vsaj do konca treninga, ampak si toliko vztrajen, ker vidiš, da se poleg tebe po svojih najboljših močeh trudi in se trudiš tudi sam. Zanimivo imava potem debato o tem, da je on vztrajal, ker sem jaz, jaz pa sem vztrajala ker je on, tako da sva s to motivacijo naredila cel trening.
Za kosilo je danes prišel na vrsto JB. Na prejšenjem tednu restavracij, je bil zaseden takoj. Tako, da sem se potrudila in ga že prvi dan rezervirala, res pa je bilo, da mislim, da ni bilo popolne zasedenosti kot nekaj mesecev nazaj.
Seveda veliko pričakuješ, ko veš kakšen sloves ima in kako dobro smo takrat jedli z veliko hodi.
Že, ko si stopil v restavracijo, si komaj prišel notri, saj je bila taka gneča, ker smo vsi čakali, da se gostje lahko zmenjamo.
Midve sva si privoščili le rose, medtem ko sta fanta vzela kar cel komplet vin z vsemi hodi.
Mariniran losos na tapioki z mandarino.
Čebulni njok z repo, pražena polenta in dimljena skuta.
Račji konfit s pastinakovim pirejem, račja omaka in želirana brusnica.
Meni je bil od vsega tega daleč najboljši račji konfit. Še enega bi z veseljem pojedla. Zanimivo, da ni bilo sladice na seznamu. Mogoče malo v upanju pričakuješ, da te prenestijo, ampak se mi zdi, da so preveč fini za takšne stvari in te bolj “presenetijo” z menijem sladic. Eh.
Padlo je pa kar nekaj šal o bureku čez cesto, saj so bile porcije veliko manjše kot so bile včeraj na gradu. Dejansko veliko raje vzamem tisto hobotnico na gradu kot tale današnji meni. Je pa res, da je bil izredno fotogeničen. Okusi so bili nenavadni, se mi pa zdi, da smo preveč pričakovali.
Trije treningi. Sploh en v petkah.
Torek.
Delavni. Od jutra do poznega popoldneva. Da se lahko ostale dni pridno razvajam, je potrebno tudi kaj narediti. Mar ne?
Vmes pa po avto in po jagode. Vsakič, ko dobiš ceno za avto, te kar malo stisne. Zanimivo pa da vedno skupaj spraskaš za avto.
Hindsight obsedeno gledam.
Aronjo si želim na vrtu. Kot tudi maline, jagode, borovnice in kakšno takšno sadje, ki gre samo z rok v usta in je najslajši takoj odtrgan.
Sreda.
Materinski dan. Za mati sem pripravila zajtrk. Čisto rahel šmorn z bananami in zvončki za okras. Še tiste tri ki sem našla, ostalo je šlo že mimo. Znanilci pomladi so dobro opravili svojo nalogo in nas popeljali v pomlad. In so počasi izginili.
Sreda so ti dnevi, ko sva sami. Ni šlo vse gladko, če ti določena elektronika odpove in oteži delo. Pa sva morali malo drugačno pot obrati.
Četrtek.
Res sem se vpeljala v zgodnje vstajanje. Ko se enkrat sprijazniš s tem, da ura kaže sedem in še nekaj, je lažje vstajati, kot bo dejstvu, da bi raje včasih videl raje deveto. Mogoče pa pomlad pozitivno vpliva name. Ali pa vsi kristalčki in jod in tako. To je zaradi toliko pozitivnih misli vsak dan, ko gledam Klepet ob kavi. Veliko se izve, fino je samo poslušati.
Sem pa imela natempiran dan. Če sploh nisem imela čas jesti, dokler se enkrat nisem vsedla za kosilo.
Zjutraj je bilo nekaj dela, tisto kar je ostalo od prejšnjega dne. Bila sem povsod, pridna, že toliko, da me je čas malo dohitel. Pa še trening pa pod tuš in posušit lase, spakirati in sem samo še letal ne pot.
Tam sva bila tudi aktivna, saj sva pomerila predsobo in šla naprej, da se pred kosilom oglasiva v salonu in pogovoriva kaj narediti, da ne bodo čevlji povsod.
V center, v Cubo na kosilo. Bedno je, če prideš pol ure prej in ne veš kaj bi sam seboj pa še dež je padal.
Sicer sem dobila parkirišče, ampak včasih ni fino izkoristiti prvega, ki ga vidiš. Ampak bo že. Na koncu se je vse čisto fino izšlo.
Sedaj vem, da je še en Cubo nekje na Šmartinski, ker sva soseda čakala, da sta se prebila iz tam v center.
Res odlično kosilo. Za prste obliznit. Jaz sem bila tako kot vedno na ribicah. Obožujem jih.
Jabolčna čežana s hrenom, terina bohinjskega sira in kruhek s suhim sadjem. Pa tisti bohinjski sir je bil delno prepojena s tinto sipe.
V rdeči pesi mariniran file sulca s špinačno skorjico in artičokino kremo na pastinakovem pireju
Mousse bele čokolade s pehtranom in makovim krustkom. Pa še malinin dresing je bil, da sem prišla na svoj račun.
Da sva se prebila do doma je trajalo tako dolgo, da sem se samo obrnila in šla nazaj na center na pijačo. Da sem pozabila dežnik v avtu, mi je bilo jasno, ko sem čakala na dekleta in je začelo deževati. Bravo, jaz. Ampak se je dobro končalo.
Na poti sem še eno bivšo sošolko pozdravila za nekaj minut.
Skratka na pijači smo bile štiri ure. Pet deklet, ki se ni videlo že mesece in so se minute spremenile v ure. In se je zamenjalo mnogo tem. En čaj in limonada.
Kdo bi si mislil, da bom jaz tista pobudnica, ki bo težila in najedla, da začneva s treningom. Res je bolj luštno delati z nekom v družbi, ko se spodbujaš. Čeprav veš, da bi najraje padel na tla in tam obležal vsaj do konca treninga, ampak si toliko vztrajen, ker vidiš, da se poleg tebe po svojih najboljših močeh trudi in se trudiš tudi sam. Zanimivo imava potem debato o tem, da je on vztrajal, ker sem jaz, jaz pa sem vztrajala ker je on, tako da sva s to motivacijo naredila cel trening.
Za kosilo je danes prišel na vrsto JB. Na prejšenjem tednu restavracij, je bil zaseden takoj. Tako, da sem se potrudila in ga že prvi dan rezervirala, res pa je bilo, da mislim, da ni bilo popolne zasedenosti kot nekaj mesecev nazaj.
Seveda veliko pričakuješ, ko veš kakšen sloves ima in kako dobro smo takrat jedli z veliko hodi.
Že, ko si stopil v restavracijo, si komaj prišel notri, saj je bila taka gneča, ker smo vsi čakali, da se gostje lahko zmenjamo.
Midve sva si privoščili le rose, medtem ko sta fanta vzela kar cel komplet vin z vsemi hodi.
Mariniran losos na tapioki z mandarino.
Čebulni njok z repo, pražena polenta in dimljena skuta.
Račji konfit s pastinakovim pirejem, račja omaka in želirana brusnica.
Meni je bil od vsega tega daleč najboljši račji konfit. Še enega bi z veseljem pojedla. Zanimivo, da ni bilo sladice na seznamu. Mogoče malo v upanju pričakuješ, da te prenestijo, ampak se mi zdi, da so preveč fini za takšne stvari in te bolj “presenetijo” z menijem sladic. Eh.
Padlo je pa kar nekaj šal o bureku čez cesto, saj so bile porcije veliko manjše kot so bile včeraj na gradu. Dejansko veliko raje vzamem tisto hobotnico na gradu kot tale današnji meni. Je pa res, da je bil izredno fotogeničen. Okusi so bili nenavadni, se mi pa zdi, da smo preveč pričakovali.
Trije treningi. Sploh en v petkah.
 |
Torek.
Delavni. Od jutra do poznega popoldneva. Da se lahko ostale dni pridno razvajam, je potrebno tudi kaj narediti. Mar ne?
Vmes pa po avto in po jagode. Vsakič, ko dobiš ceno za avto, te kar malo stisne. Zanimivo pa da vedno skupaj spraskaš za avto.
Hindsight obsedeno gledam.
Aronjo si želim na vrtu. Kot tudi maline, jagode, borovnice in kakšno takšno sadje, ki gre samo z rok v usta in je najslajši takoj odtrgan.
Sreda.
Materinski dan. Za mati sem pripravila zajtrk. Čisto rahel šmorn z bananami in zvončki za okras. Še tiste tri ki sem našla, ostalo je šlo že mimo. Znanilci pomladi so dobro opravili svojo nalogo in nas popeljali v pomlad. In so počasi izginili.
Sreda so ti dnevi, ko sva sami. Ni šlo vse gladko, če ti določena elektronika odpove in oteži delo. Pa sva morali malo drugačno pot obrati.
 |
Četrtek.
Res sem se vpeljala v zgodnje vstajanje. Ko se enkrat sprijazniš s tem, da ura kaže sedem in še nekaj, je lažje vstajati, kot bo dejstvu, da bi raje včasih videl raje deveto. Mogoče pa pomlad pozitivno vpliva name. Ali pa vsi kristalčki in jod in tako. To je zaradi toliko pozitivnih misli vsak dan, ko gledam Klepet ob kavi. Veliko se izve, fino je samo poslušati.
Sem pa imela natempiran dan. Če sploh nisem imela čas jesti, dokler se enkrat nisem vsedla za kosilo.
Zjutraj je bilo nekaj dela, tisto kar je ostalo od prejšnjega dne. Bila sem povsod, pridna, že toliko, da me je čas malo dohitel. Pa še trening pa pod tuš in posušit lase, spakirati in sem samo še letal ne pot.
Tam sva bila tudi aktivna, saj sva pomerila predsobo in šla naprej, da se pred kosilom oglasiva v salonu in pogovoriva kaj narediti, da ne bodo čevlji povsod.
V center, v Cubo na kosilo. Bedno je, če prideš pol ure prej in ne veš kaj bi sam seboj pa še dež je padal.
Sicer sem dobila parkirišče, ampak včasih ni fino izkoristiti prvega, ki ga vidiš. Ampak bo že. Na koncu se je vse čisto fino izšlo.
Sedaj vem, da je še en Cubo nekje na Šmartinski, ker sva soseda čakala, da sta se prebila iz tam v center.
Res odlično kosilo. Za prste obliznit. Jaz sem bila tako kot vedno na ribicah. Obožujem jih.
Jabolčna čežana s hrenom, terina bohinjskega sira in kruhek s suhim sadjem. Pa tisti bohinjski sir je bil delno prepojena s tinto sipe.
 |
V rdeči pesi mariniran file sulca s špinačno skorjico in artičokino kremo na pastinakovem pireju
Mousse bele čokolade s pehtranom in makovim krustkom. Pa še malinin dresing je bil, da sem prišla na svoj račun.
Da sva se prebila do doma je trajalo tako dolgo, da sem se samo obrnila in šla nazaj na center na pijačo. Da sem pozabila dežnik v avtu, mi je bilo jasno, ko sem čakala na dekleta in je začelo deževati. Bravo, jaz. Ampak se je dobro končalo.
Na poti sem še eno bivšo sošolko pozdravila za nekaj minut.
Skratka na pijači smo bile štiri ure. Pet deklet, ki se ni videlo že mesece in so se minute spremenile v ure. In se je zamenjalo mnogo tem. En čaj in limonada.
Ni komentarjev:
Objavite komentar