Torek.
Končno sem se ujela s profesorico glede datuma in sestanka. Joj, to bo tudi še projekt. Ko mi toliko drugih stvari roji po glavi, da se moram res malo "prisiliti" in se resno lotiti zaključevanja.
Po dolgem času zopet Trzin. Fino je, če se ti ni treba vsak dan voziti, ampak prideš samo še kdaj, ko je še parkirišče prosto. Saj pot in vožnja do tja je pa tudi čisto fina. Če je izvzeta prevečkrat zakrpana cesta.
Po vseh projektih, ki smo jih naredili in vsem času, ki smo ga preživeli pri tej profesorici, jo je potem že fino spet videti. Sploh, če se dobro razumeš in je čisto navdušena nad tvojimi projekti. Še vedno ji ni šel iz glave tisti moj koledar s kozo. Pravi, da ga ima pripravljenega, da ga junija obesi.
Šli sva čez vse in sem dobila manjše popravke, tako da zdaj pa veselo na delo ali kako bi rekli.
Pred potjo domov je prišel še klic sosede in nekaj o spletnih straneh, ampak do reševanja teh zadev pa še jaz sama v avtu, glasba na glas in luštna pot domov.
Pridno sem sestavljala skupaj dispozicijo in vse popravke. In tako je tudi šel cel dan mimo.
Še nekaj preverjanja o letalski družbi, dovoljeni prtljagi in letu, potem pa spat.
Sreda.
Čakra set kristalov sem si naročila. Zadnjič sem imela tako fino izkušnjo z mojim nihalom iz kamene strele.
Nisem mogla iz svoje kože, res ne. Radio 1 je zopet objavil, da se išče avtomobil in bilo je rečen nekaj v otoku, da sem pobasala še brata in sva krenila do Bleda. Prva stvar, ko pomisliš na otok.
Če ne drugega, je to tista doza adrenalina zame pa še dušo sem si zavezala. Skratka avtomobila ni bilo ne na Šobcu in ne na Bledu. Sva se pa malo sprehodila, malo navozila pa še kremšnite sva prinesla domov. Prvič pa sem tudi naredila cel krog okoli jezera z avtomobilom. Vsi mali dosežki štejejo, sploh takšni čisto spontani.
Kingsman. No, popoldne pa sva šla z mojim v kino. Gledat res hud film. Ravno pravšnja kombinacija akcije in komičnih vložkov. Cel film si bil notri pa še angleški je bil. Res je bil zabavno dober. Boljši kot vsaka komedija ta leta.
Potem pa vsak po svoje, jaz predvsem pakirat. Jutri letiva.
Četrtek.
Let. Turčija.
Že od 6 ure zjutraj je bilo pestro. Kuža je jokal. Potem sem slišala telefon zapiskat. Odpisala sem in v naslednjem trenutku je bil že jutranji klic. Lepe želje za dobro jutro in uspešen dan, predvsem let.
Skratka potem pa počasi vstajanje in sva bili pripravljeni. Dobro, da je letališče le dobrih deset minut proč. Imaš kar dilemo koliko prej bi dejansko šel, ampak na srečo sva sprejeli pravo odločitev.
Tako gladko smo bili skozi vse check-in-e in preglede, da smo se pridno vsi vkrcali na letalo, ki je štartalo, kar petnajst minut prej. To mislim, da ne doživiš, in prišli tri četrt ure pred najavljenim časom. Očitno smo ujeli zeleni val na nebu. Hihi.
Skratka let je bil brez težav, pristajali smo le malo bolj ostro, no vsaj z materjo sva čutili močne spuste kot na tistih napravah iz Gardanda. Uf.
Kovček je prišel bolj na koncu. Jaz sem bolj navajena tiste politike, potujemo z ročno prtljago. Na seznamih naju ni bilo in sva šli zadnji na avtobus, ko so naju končno nekam posedli. In pot proti Antalyi oziroma Beleku.
Pogledali smo si ostanke akvadukta, ki so bili mogočni in res izvrstni. Ko stojiš pod tistimi veličastnimi in velikimi loki, se zavedaš kako mogočna je bila rimska arhitektura.
In potem še Aspendos in antično gledališče oziroma prizorišče za gladiatorske boje. Kako dobro se je človek počutil tam. Predvsem tam čisto na vrhu, ko si od daleč gledal vodičko in jo slišal od blizu.
Še most in potem smo šli proti hotelu.
Pred večerjo še sprehod do morja, kjer je bilo tisto lepo zahajajoče sonce, ampak plaža pa umazana in nič kaj mikavna. Odbijajoča. Kot nam je vodička rekla je Turkom malo mar za okolico in točno takšna je bila plaža.
Po večerji sva samo padli v posteljo, naslednji dan bo potrebno še prezgodaj vstati.
Petek.
Bujenje ob pol šestih. Že ko sem videla petico na uri se bi najraje skrila pod odejo, kaj šele če pomislim, da smo uro naprej.
Ob šestih smo bili že pridni na zajtrku. Dejansko še pred vsemi, saj nobenega osebja iz hotela še ni bilo nikjer. Na srečo samo hrana, pa še te je nekaj manjkalo, ker so bili napisi, tiste posode pa prazne.
Ob sedmih na avtobusu. Vsi točni saj nihče ni želel plačati liter rakije.
Skratka od tu se je začela 600 km dolga pot do Kapadokije. Odpravili smo se nekaj minut čez sedmo in prispeli pred hotel petnajst pred šesto. Kar dolga pot.
Sicer smo imeli kar nekaj postankov, vendar noben ni bil tako zelo kulj kot včeraj. Videli smo le mavzolej muzej, mošeja muzej nekaj povezano z redom menihov, ki so ga ukinili ampak so kot posamezniki še vedno dejavni. Mene je fascinirala kaligrafija in umetnost okraševanja, saj je muslimanska vera brez ikon, ampak ima le ornamente. In sestava arabske pisave in ornamentov je svojevrsten vzorec. Dejansko so se mi zdeli najbolj zanimivi notni zapisi. Estetsko res lepo.
Ustavili smo se tudi na naši najvišji točki, 1825 m nadmorske višine na prelazu čez Taurus. Čarobna zasnežena okolica iz katere so štrleli številni iglavci.
Potem pa še tiste postojanke za kava in wc pavze in tako smo dolgo pot sklenili na območju Kapadokije.
Kot številne pokrajine se je tudi arhitektura menjala skozi mesta in vasi. Enkrat smo potovali čez hribe, drugič čez posušeno jezero in tretjič čez gričke, ki jih je ustvaril vulkan, nekoč davno tega. Res raznolikost le skozi okno avtobusa.
Po večerji sva si z največjim veseljem privoščili tuš in posteljo. Pa še vse javljanje preko Viberja.
Končno sem se ujela s profesorico glede datuma in sestanka. Joj, to bo tudi še projekt. Ko mi toliko drugih stvari roji po glavi, da se moram res malo "prisiliti" in se resno lotiti zaključevanja.
Po dolgem času zopet Trzin. Fino je, če se ti ni treba vsak dan voziti, ampak prideš samo še kdaj, ko je še parkirišče prosto. Saj pot in vožnja do tja je pa tudi čisto fina. Če je izvzeta prevečkrat zakrpana cesta.
Po vseh projektih, ki smo jih naredili in vsem času, ki smo ga preživeli pri tej profesorici, jo je potem že fino spet videti. Sploh, če se dobro razumeš in je čisto navdušena nad tvojimi projekti. Še vedno ji ni šel iz glave tisti moj koledar s kozo. Pravi, da ga ima pripravljenega, da ga junija obesi.
Šli sva čez vse in sem dobila manjše popravke, tako da zdaj pa veselo na delo ali kako bi rekli.
Pred potjo domov je prišel še klic sosede in nekaj o spletnih straneh, ampak do reševanja teh zadev pa še jaz sama v avtu, glasba na glas in luštna pot domov.
Pridno sem sestavljala skupaj dispozicijo in vse popravke. In tako je tudi šel cel dan mimo.
Še nekaj preverjanja o letalski družbi, dovoljeni prtljagi in letu, potem pa spat.
 |
| Pustolovščina. |
Sreda.
Čakra set kristalov sem si naročila. Zadnjič sem imela tako fino izkušnjo z mojim nihalom iz kamene strele.
Nisem mogla iz svoje kože, res ne. Radio 1 je zopet objavil, da se išče avtomobil in bilo je rečen nekaj v otoku, da sem pobasala še brata in sva krenila do Bleda. Prva stvar, ko pomisliš na otok.
Če ne drugega, je to tista doza adrenalina zame pa še dušo sem si zavezala. Skratka avtomobila ni bilo ne na Šobcu in ne na Bledu. Sva se pa malo sprehodila, malo navozila pa še kremšnite sva prinesla domov. Prvič pa sem tudi naredila cel krog okoli jezera z avtomobilom. Vsi mali dosežki štejejo, sploh takšni čisto spontani.
Kingsman. No, popoldne pa sva šla z mojim v kino. Gledat res hud film. Ravno pravšnja kombinacija akcije in komičnih vložkov. Cel film si bil notri pa še angleški je bil. Res je bil zabavno dober. Boljši kot vsaka komedija ta leta.
Potem pa vsak po svoje, jaz predvsem pakirat. Jutri letiva.
 |
| Barvita dobrodošlica |
Četrtek.
Let. Turčija.
Že od 6 ure zjutraj je bilo pestro. Kuža je jokal. Potem sem slišala telefon zapiskat. Odpisala sem in v naslednjem trenutku je bil že jutranji klic. Lepe želje za dobro jutro in uspešen dan, predvsem let.
Skratka potem pa počasi vstajanje in sva bili pripravljeni. Dobro, da je letališče le dobrih deset minut proč. Imaš kar dilemo koliko prej bi dejansko šel, ampak na srečo sva sprejeli pravo odločitev.
Tako gladko smo bili skozi vse check-in-e in preglede, da smo se pridno vsi vkrcali na letalo, ki je štartalo, kar petnajst minut prej. To mislim, da ne doživiš, in prišli tri četrt ure pred najavljenim časom. Očitno smo ujeli zeleni val na nebu. Hihi.
Skratka let je bil brez težav, pristajali smo le malo bolj ostro, no vsaj z materjo sva čutili močne spuste kot na tistih napravah iz Gardanda. Uf.
Kovček je prišel bolj na koncu. Jaz sem bolj navajena tiste politike, potujemo z ročno prtljago. Na seznamih naju ni bilo in sva šli zadnji na avtobus, ko so naju končno nekam posedli. In pot proti Antalyi oziroma Beleku.
Pogledali smo si ostanke akvadukta, ki so bili mogočni in res izvrstni. Ko stojiš pod tistimi veličastnimi in velikimi loki, se zavedaš kako mogočna je bila rimska arhitektura.
In potem še Aspendos in antično gledališče oziroma prizorišče za gladiatorske boje. Kako dobro se je človek počutil tam. Predvsem tam čisto na vrhu, ko si od daleč gledal vodičko in jo slišal od blizu.
Še most in potem smo šli proti hotelu.
Pred večerjo še sprehod do morja, kjer je bilo tisto lepo zahajajoče sonce, ampak plaža pa umazana in nič kaj mikavna. Odbijajoča. Kot nam je vodička rekla je Turkom malo mar za okolico in točno takšna je bila plaža.
Po večerji sva samo padli v posteljo, naslednji dan bo potrebno še prezgodaj vstati.
 |
| Sončno antično gledališče. |
Petek.
Bujenje ob pol šestih. Že ko sem videla petico na uri se bi najraje skrila pod odejo, kaj šele če pomislim, da smo uro naprej.
Ob šestih smo bili že pridni na zajtrku. Dejansko še pred vsemi, saj nobenega osebja iz hotela še ni bilo nikjer. Na srečo samo hrana, pa še te je nekaj manjkalo, ker so bili napisi, tiste posode pa prazne.
Ob sedmih na avtobusu. Vsi točni saj nihče ni želel plačati liter rakije.
Skratka od tu se je začela 600 km dolga pot do Kapadokije. Odpravili smo se nekaj minut čez sedmo in prispeli pred hotel petnajst pred šesto. Kar dolga pot.
Sicer smo imeli kar nekaj postankov, vendar noben ni bil tako zelo kulj kot včeraj. Videli smo le mavzolej muzej, mošeja muzej nekaj povezano z redom menihov, ki so ga ukinili ampak so kot posamezniki še vedno dejavni. Mene je fascinirala kaligrafija in umetnost okraševanja, saj je muslimanska vera brez ikon, ampak ima le ornamente. In sestava arabske pisave in ornamentov je svojevrsten vzorec. Dejansko so se mi zdeli najbolj zanimivi notni zapisi. Estetsko res lepo.
Ustavili smo se tudi na naši najvišji točki, 1825 m nadmorske višine na prelazu čez Taurus. Čarobna zasnežena okolica iz katere so štrleli številni iglavci.
Potem pa še tiste postojanke za kava in wc pavze in tako smo dolgo pot sklenili na območju Kapadokije.
Kot številne pokrajine se je tudi arhitektura menjala skozi mesta in vasi. Enkrat smo potovali čez hribe, drugič čez posušeno jezero in tretjič čez gričke, ki jih je ustvaril vulkan, nekoč davno tega. Res raznolikost le skozi okno avtobusa.
Po večerji sva si z največjim veseljem privoščili tuš in posteljo. Pa še vse javljanje preko Viberja.
 |
| Čista sivina. |
Ni komentarjev:
Objavite komentar