Turčija Kapadokija

Sobota.

Kapadokija. Po dolgi vožnji smo se za dva dni zasidrali v pokrajini pod imenom Kapadokija.
Celodnevno potikanje po dolinah, ki jih je ustvarila narava.

Dolina ljubezni.

Za čisto prvo smo imeli po zajtrku sprehod skozi dolino ljubezni. Pač če ne razmišljaš, da bi lahko ti stolpiči izgledali kot moški spolni udi, potem samo občuduješ kako se je narava poigrala. In ustvarila skulpture. Na polno smo se vsi angažirali in lazili in plezali naokoli se slikali kot nori in pozdravljali sonce na nebu. Noro lepo.

Pogled še z vrha pečine. Ampak so izgubili vso veličino, majceni so izgledali. Ob prvem turškem čaju.

Videli smo ograjeno kamelo. In poskušali razbrati kaj naj bi predstavljale še kakšne druge skalnate gmote naokoli. Z nekaj domišljije se je že kaj našlo.
Dvojčka skalnato gmoti.

Kosilo ob hotelu, kar smo ugotovili šele naslednji dan. Večinoma smo zunaj malicali kar smo si nabrali še od zajtrka. Ali pa še čokoladice z letališča, ki so ostale.
Golobji iztrebki so zelo priljubljeni po tem delu, saj so cenjeno gnojilo in tako smo si ogledali tudi. Golobji hrib ali nekaj takšnega, ker imajo narejene golobnjake v skali, stenah.
Zvečer pa smo si pogledali še nastop Dervišev. Saj si kar tako malo brez besed. Eno uro gledaš ljudi kako se vrtijo. Čeprav na koncu se posvečaš načinu, kako se obračajo. Za gledalca bi bilo dovolj zgolj petnajst minut, ampak dobro. Spoštovanje kulture.

Drevo polno očes.

Nedelja.
Še drugi dan potovanja po Kapadokiji.
Osmi marec, od turškega vodiča smo dobile voščilo že ob osmih na osmega.
Po zajtrku smo si pogledali kako izdelujejo preproge. Ženske, ki so to izdelovale in še vedno ustvarjajo so občudovanja vredne. To je tudi svojevrstna umetnost. Predvsem tiste iz svile.
Göreme, muzej na prostem, ki je skrival v svojih jamah freske. Jamske cerkvice pa še drugi prostori. Nadzemno mesto v skali. Tuf je tisti, ki so ga prida izkoriščali. To pa je bilo sožitje z naravo.

Göreme in ženski samostan, ker je 8. marec.

Potem smo šli v podzemno mesto. Kar grozno, če si zamisliš, da je pol leta po tistih rovih živelo pet tisoč ljudi. Ampak so imeli dober prezračevalni sistem, ker se nisi počutil kot, da si res petnajst metrov pod zemljo v malih rovih, vsaj po zraku ne. Te pa je malo stisnilo, ko si bil tam nekje, tam spodaj predvsem, ko si zlezel nazaj na površje in si glasno oddahnil.

Druga razgledna točka, ker je bila prva zgolj na pol odprt.
Nazaj proti hotelu in na večerjo, ki se je razvila v debato. Napačno ocenjen čas .  Debate z vodičko in pogovori z domačimi, dokler naju ne zmanjka.

Nebo brez oblačka in v ozadju ugasli vulkan.

Ponedeljek.
Karavanseraj.

Zopet 600 km poti. Iz Kapadokije preko prelaza gorovja Taurus vse do morja.

Dejansko, ko pogledaš je bila čisto nora pot. Mislim tako, kar se okolice tiče, kar se tiče kako se je vse skupaj spreminjalo skozi kilometre.

Štartali smo iz tam, kjer je vse skupaj malo puščavsko delovalo, z vsemi umetninami narave. In popotovanje preko polj, mimo vseh novogradenj, mogočnih blokov, ki so jih delali na polno. Kamor so lahko, so stlačili še kakšen blok vmes.

In potem mogočne ravnine, ki so bile malo bolj zelene kot pred tremi dnevi, ko smo se tu vozili. Njihov namakalni sistem ob prijetnih temperaturah res deluje, ker se je vse že lepo zaraščalo. In nekaj mesecev kasneje naj bi se na teh poljih bohotile same dobrote.

Vmes so se našle skupine ovac in koz, ko jih je stražila še kakšna mula, ki je bila v pomoč pastirju. Nekaj traktorjev, ki jih pri nas skoraj ni več, saj so vsi naši prevzeli tiste ogromne mašinerije.

Povsod pa skoraj nič ljudi. Dobil si občutek, da je vse bolj kot ne zapuščeno, ampak naj ne bi bilo tako.

Ustavili smo se še na obrobju Konye, kjer je sledilo kosilo oziroma posedanje za vse ostale in sendviči ter sadje, še od zajtrka.

Ko smo zapustili mesto, kjer so nam bile stavbe kar malo znane, smo se zapeljali po dolgih ravninah z ugaslim vulkanom v ozadju, kjer je bilo ogromno let nazaj jezero. Začelo se je gorovje in smo se dvignili skoraj na dva tisočaka, no 1825. Kjer smo prečkali gorovje Taurus in se ustavili na postajališču, ki je spominjalo na tiste, ko se ustaviš nekje ob avtocesti, ki teče skozi avstrijske Alpe. Da si se takoj počutil kar malo bolj domače. Le trgovine so bile polne turških izdelkov in wcji so bili na "štrbunk".

In ko smo se spustili z gora, smo bili takoj na morju. In smo se z morje nekje daleč, a blizu pripeljali do hotela, ki bo naš za tri noči. ogromen kompleks.

Da so imeli še prostor z raznimi igricami, še bowling in biljard. Seveda je bilo to potrebno preizkusiti. Na koncu se je razpletlo tako, da sem našla mati klepetati z vodičem in ko smo se pogovarjali, je vse skupaj naneslo na to, da bova šli igrat tja in nekako smo imeli potem turnir s turškim vodičem. mami ga je učila bowling, on pa njo biljard. Seveda je obakrat zmagala, jaz pa sem izgubila en biljard.

Pester večer. Sploh, ko opazuješ gospo, ki zavzame celo plesišče in se vrti okoli mladega animatorja. Poskrbela sta za obilo zabave in smeha.

Sladkosneda.

Torek.

Ko smo se prejšnji dan pogovarjali, kaj imam pripravljeno za danes se je slišalo le, šoping, šoping, šoping.

Saj tako nekako je tudi bilo. Malo kasneje kot ponavadi smo  se odpravili gledati slap, ki je padal kar v morje. Tak čaroben prizor.

Slap, ki gre v morje.

Seveda smo se vsi pofotkali. Ampak poleg so se pa znašli tudi fotografi in prispevali svoje. Dejansko smo bili na celem popotovanju na obisku vseh znamenitosti kot kakšne zvezde, saj te je pred vsako čakal fotograf ali dva, ki sta potem prodajala krožničke. Takšne z našimi slikami in napisom tistega kraja kjer je to bilo. Ne glede na čas, ki smo ga tam preživeli, vedno so nas pri izhodu ali ob avtobusu čakali razstavljeni. Občudovali smo njihovo hitrost in na vse pretege ugotavljali kako jim uspe. Tisto za plastiko je bilo jasno, da smo papir za, ampak tukaj so bili pa kar na keramiki. Zanimivo.

Če bi se lotil kupovanja teh, bi imel že cel set. Ampak sebe gledati na krožniku, ne hvala.

Zlatarna. V paketu z vsemi izleti in znamenitosmi pride tudi obisk zlatarn in usnjaren. In tu se počutiš napadenega. Jasno ti je, da do spada zraven in tudi če nimaš namena nič kupiti, te še vedno z vseh strani vsi napadajo. Gledala sem sicer za tak popolnoma minimalističen obesek s srčkom, ki mi je čudežno izginil v kopalnici nekoč, tako da sem našla nekaj všečnega, ampak se ni sešlo z barantnajem. Tako, da ko naju je imela tista ženska dosti, naju je kar napodila do srebra, ker si tam lahko privščiva za pet evrov kaj, ker očitno postavili prenizko ceno in je nastal trn v peti. S srebra so naju pa kar lepo usmerili na avtobus ven, tako da hvala lepa, kar imejte vse svoje zlato za tako prijaznost.

Usnjarna. Tu je bilo še huje. Skratka najprej je sledila modna revija, ki so jo pripravili. Še dva naša so povabili in sta se sprehodila po pisti. Marketinške poteze.

In ko smo enkrat prišli v prostore prodajalne, so te vsi napadli. Si predstavljate, da greste nekaj kupit v trgovino z oblačili in ti je nekdo neprestano za ovratnikom, da si niti nič pogledati ne moreš. Kaj šele da bi probal, ker to bi že skoraj pomenilo, da ti je všeč in ven vlečeš kreditno kartico.

In v naju se je zapičil en prodajalec, ker si je takoj zapolnil moje ime, saj kaya po turško pomeni skala. Najslabše. In nikakor se ga nisem mogla znebiti. Še v outlet naju je odpeljal in se ne vse pretege trudil, da bi nama kaj prodal. Nisva prišli s tem namenom sem, sploh pa rajši izberem še eno potovanje, kot jakno v tej vrednosti. Ne hvala.

In to kar ni mogel razumeti, ker se je iz tisoč petsto spustil na petsto in potem na štiristo, ampak mu nikakor nisva mogli dopovedati, da pač nimava budgeta za jakno, sploh. In da bova rajši nakupovali na bazarju kot tukaj. Prav srečna sem bila, ko sva našli izhod in zrak. Grozno!

Sledilo je samo mesto Antalya. Skupaj smo se sprehodili, malo pokazali na znamenitosti in pokazali kjer se dobimo in dobili prosto. Najprej sva se pridružili še najmlajšemu paru na avtobusu, ki sta se odpravila v eno tako turško različico H&M-a. In to je bila res dobrodošla sprememba ob vsem tistem vsiljevanju, ki se je dogajalo malo prej. V miru si si ogledoval, nihče ti ni gledal pod prste, brez problema sem preizkušala stvari, milina. Tako, da sem si privošila eno tako luštno bluzo, malo v turškem stilu in bila zadovoljna.

In potem sva šli zopet nazaj v norijo. Na bazar. In to je noro. Vse kar slišiš izgleda nekako tako: "Ice cream, ice cream!, Where are you from, come to my shop. just looking, just looking, come inside. looking is free." in to se ponovi pri vsaki trgovini, z vsakim ki ga srečaš in vidiš lahko le nekaj tipov trgovin. Tiste z oblačili - trenirke, srajice in majice. Tiste s torbami, tiste z zlatom, tiste s čaji in kičem. Zgodilo se je, da je vsak, ki si ga srečal izčrpal en kanček energije.

Zdilali sva se samo še za en šal, vse ostalo je bilo preveč. Sploh za čaj cena, naju je kar malo zadela.

Pa sva šli bolj praznih rok in utrujeni iz Antalye. Eh.

Volkan Sönmez - Gülümcan