Petek. Sedemindvajseti marec.
Danes sem pa malo poležala, ker sva imela sredi noči oziroma proti jutru ene takšne zaspane debate, no vsaj z moje strani so zaspane.
Gledam serijo Hindsight. Malo obsedeno, ker me zanima kaj se zgodi oziroma sploh ne vem zakaj, ampak je novost med mojo zbirko in sem se zagrela.
Petkov trening, ki nama je pobral vso energijo. Da sem takoj potrebovala jajčka, da sem prišla do nekaj energije.
Šla sva po barvno lestvico, da bova ugotavljala kakšne barve bova vnesla v dom. Pa po samih dobrih kosilih v McDonalds na enega čiza s malim pomfrijem. Dovolj hrane zame.
Sobota. Osemindvajseti marec.
Imela sva nekaj časa za opravke. Najprej skok do centra, po opravkih oziroma opravku. Da se je vse sčistilo sva počakala na kavi in čaju in opazovala sončno Ljubljano. Res ji paše.
Še bolj pa se veselim, ko bo vse skupaj ozelenelo in zacvetelo.
Imela sva še toliko časa, da sva spotoma skočila po nov sesalec. Random.
Ampak sva bila kot dva majhna otroka navdušena nad novo igračko. Veliko boljše od robotka.
Čistilna akcija. Da se je kadilo in svetilo.
Nedelja. Devetindvajseti marec.
Ura se prestavi. Zopet prihaja tisti čas, ko loviš eno uro.
Dopoldne smo bili prisotni na kavi. Vedno se mi zdi zabavno, kako mojega pokonci vrže, ko se odloči, da bova šla, sicer malo zamudila, pa dobro. Pa novo članico sem spoznala. Malo pasjo lisičko Iško. Če je pa res videti kot lisička, samo da je kuža.
Losos za kosilo. Ugotovila sem, da je čisto preprost recept zelo učinkovit. Lososa posoliš, začiniš, prekriješ s kakšno rezino limone in pečeš dvajset minut. Dober je. Pa še špargljevi rezanci in sva zmagala.
Zvečer so bili na vrsti pogovori za London. Še vedno je v zraku nekaj stvari, nekaj rezervacij, malo planiranja. Tako, da okvirno vemo, kaj bi radi videli, sicer te pa vedno kaj presneti ali pa prilagodiš plan. Sicer pa je fino, da imamo vsaj kakšno stvar določeno. Želje so videti muzikal, iti na London Eye, pred Buckinghamsko plačo, v kakšen muzej, malo posedati v parku in kaj dobrega pojesti. Kar bo dodatno, bo pa še toliko boljše. Okvirno nekaj imamo.
Ponedeljek. Trideseti marec.
Šla sva po vrtne pripomočke. To je sicer pomenilo cev za zalivanje, ker bo mogoče priročno, da se lahko operejo kolesa. Ali pa mogoče kaj zalije, če bova res kaj posadila. Sem mu povedala, da bi rada imela maline. Sicer sva šla samo na en konec pa jih niso imeli, tako da bova šla enkrat drugič še vse naokoli pogledati. Rada bi imela več kot eno malino. Pa še borovnico pa še kaj.
Sem se pa zmenila za kavo. Končno. Sedaj, ko sem blizu sem rekla, da jo moram kaj dobiti, da greva na kavo. To mojo bivšo sošolko s katero se bolj poredko vidimo. Ampak je uspelo. Sem rekla, da pridem do Grosuplja, samo da se kaj vidiva.
Seveda sem se malo izgubila z navigacijo vred. Dejansko se takrat najbolj izgubim. Če pa še ne ve, da je prenovljen izvoz pa sem se malo zmedla in šla enega naprej. Sicer ni toliko panike, samo z druge strani prideš. Tako sem bila zmedena, da sem zavila v naključno ulico in se čudežno znašla na pravem mestu. Navigacija je tulila nekaj po svoje, ko sem jaz že parkirala pred pravim lokalom. Kaj takšnega. Dejansko je bilo tole več sreče kot orientacije.
Na čaju sva klepetali toliko časa, da se ni sonce skrilo in je postalo hladno, da nanju je hlad nagnal vsako v svojo smer. Jo moram večkrat prepričati, da se kaj vidimo.
Torek. Enaintrideseti marec.
Koda za intuicijo. 35986.
Prehlad me je dobil. Tako, da je tista celoletna zaloga robčkov še kako na mestu.
Verjetno sem smrkala vsake pet minut. Grozno.
Se je že hvalil, da je prišel zadnji dan do Legendary stopnje pri Hearthstonu. Dobro ne.
Sem pa imela toliko časa, da ko sem cel dan printala sem poleg raziskovala o najboljših sedežih za Mammo Mio v Londonu. Ja, toliko časa imam in ja toliko se mi da. Skratka preiskala sem raznorazne strani, kjer se prodajajo karte, razne forume, razne članke in na koncu naletela na eno, ki je ponujala komentarje o posameznih sedežih oziroma vsaj različnih vrstah in nadstropjih. Čeprav smo najprej gledali balkon, me je po prebranem kar malo odvrnilo in sem ugotovila, da je dejansko nekje v sredini na parterju nekako boljše. Pa če spremenimo dan, ki smo ga imeli predvidenega iz ponedeljka na torek, dobimo bolj poceni karte. Skratka cela raziskava.
No, na koncu nam je res uspelo rezervirati parter in ceno s popustom. Saj se splača malo raziskovati in prihraniš kar nekaj funtov.
Sreda. Prvi april.
Bolj kot ne je bilo prvoaprilsko vreme, saj je od nekje začela padati toča. Mogoče se je vreme pohecalo z nami.
Sumljiv kinderjajček se je pojavil v predalu, kjer je običajno čokolada. Vsaj težek je bil preveč in ni ropotal. Sem ga kar lepo v predalu pustila za koga drugega. Sploh ker vem, da je prvi april.
Drugače pa nič pretresljivega. Razen vremena in dejstva, da smo zakorakali v četrti mesec v letu.
Če se že nihče drug ni šalil, se je sigurno vreme. Toča, sredi lepega dneva. No, saj je bilo črno in je začelo kapljati, potem pa kar neke bele bunkice. Čeprav se temu reče sodra ali kako. Najbolj nenavadno vreme, ko je pri nas deževalo, če pa si pogled usmeril proti goram, pa je bilo modro nebo in sončno. Čudno, res čudno.
Za kosilo je bila pica. Za večerjo pa tudi. Ampak ne klasična.
Naredila sem čokoladno pico. Tako fino smo odtajali tri testa za pico, da je tudi četrto ostalo zunaj. Pa še mama se je hvalila, da ima nutello za porabit. Da bo volk sit in koza cela, ali kako že pravijo. Skratka spekla sem testo, ga namazala z nutello in poleg ponudila še narezano sadje. V nekaj minutah je ni bilo več. Vsi smo pograbili.
Prišel je prvi pok mojih knjižic iz Anglije. Ampak bila sem presenečena, ker so prve prišle tiste, ki sem jih zadnje naročila in, ki so jih zadnje odposlali. Kaj takšnega.
Sem se med samim delom, ko sem bila čuvaj, lotila predvsem listanja. Branje prihranim za bolj umirjene trenutke, kot tiso, da sem cel čas pod nekaj adrenalina, ko se moram odzvati na določen zvok v trenutku. Skoraj na vsake štiri minute.
Četrtek. Drugi april.
Čakam knjige iz Anglije. Ugotovila sem, da so vsaj 30% cenejše kot se jih dobi pri nas. Pa sem šla v akcijo. Še vedno imam rada fizične oblike knjige, čeprav večinoma res preživim na računalnikih ob "scrollanju". Zato je pravo veselje, ko nekaj dobim v roko. Še planerčke imam veliko rajši v obliki blokcev ne to, da se ti na vseh napravah povežejo vsi koledarji.
Skratka, danes sem že skoraj paniko zagnala in "nakurila" tistega, ki mi je odgovarjal na mail na drugi strani, ker pač imajo obljubljenih do osem dni, pa je bil danes osmi dan, paketa pa nikjer. Včeraj je poštar dostavil, danes pa je imel vse drugo kot pa moje škatle.
Ampak po tistem, ko sem vse maile razposlala in se sprijaznila, da bo verjetno šele drugi teden, zaradi prihajajočih praznikov, mati prileti s škatlo, da je bila pošta in da je paket zame.
Moji kotički ustnic pa v velik nasmeh. Iiii knjigice so prišle.
Sem morala poslati še opravičilo zraven in obvestilo, da se je vse ok razpletlo.
Samo še veselo na delo bi človek lahko rekel.
Smo slišali, da je bilo pet sedmic. Za po kosilu.
Presekala sem tisti sumljivi kinderjajček na pol in se je izkazalo, da je bil res samo prvoaprilska potegavščina, ker je bil notri surov jajc prelit s čokolado.
Petek. Tretji april.
Eh, kako težko je čez spravit tri majčke. Verjetno je šlo vse narobe, kar gre lahko narobe. In barve pač ni bilo od nikoder.
Brez hrane po treningu. Brez energije in v noge premražena.
Ko sem šla še lase posušit, so me čakali za mizo in mi povedali, da sem zamudila telefonski klic.
Rožice na rožice. Glede na to, da sva šli z mami malo po trgovinah in sem nase navlekla žabe z rožastim vzorcem in šal s še malo drugačnim rožastim vzorcem, potem pa sem probala še obleko z rožicami. Zabavno. Kot mali otrok, ki se sam obleče. Je mami vzela krilce, obleka z rožicami pa je ostala za kdaj drugič.
Danes sem pa malo poležala, ker sva imela sredi noči oziroma proti jutru ene takšne zaspane debate, no vsaj z moje strani so zaspane.
Gledam serijo Hindsight. Malo obsedeno, ker me zanima kaj se zgodi oziroma sploh ne vem zakaj, ampak je novost med mojo zbirko in sem se zagrela.
Petkov trening, ki nama je pobral vso energijo. Da sem takoj potrebovala jajčka, da sem prišla do nekaj energije.
Šla sva po barvno lestvico, da bova ugotavljala kakšne barve bova vnesla v dom. Pa po samih dobrih kosilih v McDonalds na enega čiza s malim pomfrijem. Dovolj hrane zame.
Sobota. Osemindvajseti marec.
Imela sva nekaj časa za opravke. Najprej skok do centra, po opravkih oziroma opravku. Da se je vse sčistilo sva počakala na kavi in čaju in opazovala sončno Ljubljano. Res ji paše.
Še bolj pa se veselim, ko bo vse skupaj ozelenelo in zacvetelo.
Imela sva še toliko časa, da sva spotoma skočila po nov sesalec. Random.
Ampak sva bila kot dva majhna otroka navdušena nad novo igračko. Veliko boljše od robotka.
Čistilna akcija. Da se je kadilo in svetilo.
 |
Nedelja. Devetindvajseti marec.
Ura se prestavi. Zopet prihaja tisti čas, ko loviš eno uro.
Dopoldne smo bili prisotni na kavi. Vedno se mi zdi zabavno, kako mojega pokonci vrže, ko se odloči, da bova šla, sicer malo zamudila, pa dobro. Pa novo članico sem spoznala. Malo pasjo lisičko Iško. Če je pa res videti kot lisička, samo da je kuža.
Losos za kosilo. Ugotovila sem, da je čisto preprost recept zelo učinkovit. Lososa posoliš, začiniš, prekriješ s kakšno rezino limone in pečeš dvajset minut. Dober je. Pa še špargljevi rezanci in sva zmagala.
Zvečer so bili na vrsti pogovori za London. Še vedno je v zraku nekaj stvari, nekaj rezervacij, malo planiranja. Tako, da okvirno vemo, kaj bi radi videli, sicer te pa vedno kaj presneti ali pa prilagodiš plan. Sicer pa je fino, da imamo vsaj kakšno stvar določeno. Želje so videti muzikal, iti na London Eye, pred Buckinghamsko plačo, v kakšen muzej, malo posedati v parku in kaj dobrega pojesti. Kar bo dodatno, bo pa še toliko boljše. Okvirno nekaj imamo.
 |
Ponedeljek. Trideseti marec.
Šla sva po vrtne pripomočke. To je sicer pomenilo cev za zalivanje, ker bo mogoče priročno, da se lahko operejo kolesa. Ali pa mogoče kaj zalije, če bova res kaj posadila. Sem mu povedala, da bi rada imela maline. Sicer sva šla samo na en konec pa jih niso imeli, tako da bova šla enkrat drugič še vse naokoli pogledati. Rada bi imela več kot eno malino. Pa še borovnico pa še kaj.
Sem se pa zmenila za kavo. Končno. Sedaj, ko sem blizu sem rekla, da jo moram kaj dobiti, da greva na kavo. To mojo bivšo sošolko s katero se bolj poredko vidimo. Ampak je uspelo. Sem rekla, da pridem do Grosuplja, samo da se kaj vidiva.
Seveda sem se malo izgubila z navigacijo vred. Dejansko se takrat najbolj izgubim. Če pa še ne ve, da je prenovljen izvoz pa sem se malo zmedla in šla enega naprej. Sicer ni toliko panike, samo z druge strani prideš. Tako sem bila zmedena, da sem zavila v naključno ulico in se čudežno znašla na pravem mestu. Navigacija je tulila nekaj po svoje, ko sem jaz že parkirala pred pravim lokalom. Kaj takšnega. Dejansko je bilo tole več sreče kot orientacije.
Na čaju sva klepetali toliko časa, da se ni sonce skrilo in je postalo hladno, da nanju je hlad nagnal vsako v svojo smer. Jo moram večkrat prepričati, da se kaj vidimo.
Torek. Enaintrideseti marec.
Koda za intuicijo. 35986.
Prehlad me je dobil. Tako, da je tista celoletna zaloga robčkov še kako na mestu.
Verjetno sem smrkala vsake pet minut. Grozno.
Se je že hvalil, da je prišel zadnji dan do Legendary stopnje pri Hearthstonu. Dobro ne.
Sem pa imela toliko časa, da ko sem cel dan printala sem poleg raziskovala o najboljših sedežih za Mammo Mio v Londonu. Ja, toliko časa imam in ja toliko se mi da. Skratka preiskala sem raznorazne strani, kjer se prodajajo karte, razne forume, razne članke in na koncu naletela na eno, ki je ponujala komentarje o posameznih sedežih oziroma vsaj različnih vrstah in nadstropjih. Čeprav smo najprej gledali balkon, me je po prebranem kar malo odvrnilo in sem ugotovila, da je dejansko nekje v sredini na parterju nekako boljše. Pa če spremenimo dan, ki smo ga imeli predvidenega iz ponedeljka na torek, dobimo bolj poceni karte. Skratka cela raziskava.
No, na koncu nam je res uspelo rezervirati parter in ceno s popustom. Saj se splača malo raziskovati in prihraniš kar nekaj funtov.
 |
Sreda. Prvi april.
Bolj kot ne je bilo prvoaprilsko vreme, saj je od nekje začela padati toča. Mogoče se je vreme pohecalo z nami.
Sumljiv kinderjajček se je pojavil v predalu, kjer je običajno čokolada. Vsaj težek je bil preveč in ni ropotal. Sem ga kar lepo v predalu pustila za koga drugega. Sploh ker vem, da je prvi april.
Drugače pa nič pretresljivega. Razen vremena in dejstva, da smo zakorakali v četrti mesec v letu.
Če se že nihče drug ni šalil, se je sigurno vreme. Toča, sredi lepega dneva. No, saj je bilo črno in je začelo kapljati, potem pa kar neke bele bunkice. Čeprav se temu reče sodra ali kako. Najbolj nenavadno vreme, ko je pri nas deževalo, če pa si pogled usmeril proti goram, pa je bilo modro nebo in sončno. Čudno, res čudno.
Za kosilo je bila pica. Za večerjo pa tudi. Ampak ne klasična.
Naredila sem čokoladno pico. Tako fino smo odtajali tri testa za pico, da je tudi četrto ostalo zunaj. Pa še mama se je hvalila, da ima nutello za porabit. Da bo volk sit in koza cela, ali kako že pravijo. Skratka spekla sem testo, ga namazala z nutello in poleg ponudila še narezano sadje. V nekaj minutah je ni bilo več. Vsi smo pograbili.
Prišel je prvi pok mojih knjižic iz Anglije. Ampak bila sem presenečena, ker so prve prišle tiste, ki sem jih zadnje naročila in, ki so jih zadnje odposlali. Kaj takšnega.
Sem se med samim delom, ko sem bila čuvaj, lotila predvsem listanja. Branje prihranim za bolj umirjene trenutke, kot tiso, da sem cel čas pod nekaj adrenalina, ko se moram odzvati na določen zvok v trenutku. Skoraj na vsake štiri minute.
 |
Četrtek. Drugi april.
Čakam knjige iz Anglije. Ugotovila sem, da so vsaj 30% cenejše kot se jih dobi pri nas. Pa sem šla v akcijo. Še vedno imam rada fizične oblike knjige, čeprav večinoma res preživim na računalnikih ob "scrollanju". Zato je pravo veselje, ko nekaj dobim v roko. Še planerčke imam veliko rajši v obliki blokcev ne to, da se ti na vseh napravah povežejo vsi koledarji.
Skratka, danes sem že skoraj paniko zagnala in "nakurila" tistega, ki mi je odgovarjal na mail na drugi strani, ker pač imajo obljubljenih do osem dni, pa je bil danes osmi dan, paketa pa nikjer. Včeraj je poštar dostavil, danes pa je imel vse drugo kot pa moje škatle.
Ampak po tistem, ko sem vse maile razposlala in se sprijaznila, da bo verjetno šele drugi teden, zaradi prihajajočih praznikov, mati prileti s škatlo, da je bila pošta in da je paket zame.
Moji kotički ustnic pa v velik nasmeh. Iiii knjigice so prišle.
Sem morala poslati še opravičilo zraven in obvestilo, da se je vse ok razpletlo.
Samo še veselo na delo bi človek lahko rekel.
Smo slišali, da je bilo pet sedmic. Za po kosilu.
Presekala sem tisti sumljivi kinderjajček na pol in se je izkazalo, da je bil res samo prvoaprilska potegavščina, ker je bil notri surov jajc prelit s čokolado.
 |
Petek. Tretji april.
Eh, kako težko je čez spravit tri majčke. Verjetno je šlo vse narobe, kar gre lahko narobe. In barve pač ni bilo od nikoder.
Brez hrane po treningu. Brez energije in v noge premražena.
Ko sem šla še lase posušit, so me čakali za mizo in mi povedali, da sem zamudila telefonski klic.
Rožice na rožice. Glede na to, da sva šli z mami malo po trgovinah in sem nase navlekla žabe z rožastim vzorcem in šal s še malo drugačnim rožastim vzorcem, potem pa sem probala še obleko z rožicami. Zabavno. Kot mali otrok, ki se sam obleče. Je mami vzela krilce, obleka z rožicami pa je ostala za kdaj drugič.
Ni komentarjev:
Objavite komentar