Sobota. Četrti april.
Ta vikend sem bila začuda doma doma, ker se je pekla potica in so se barvala jajčka in praznovala Ronov rojstni dan.
Zjutraj, ko sta šla starša en krog z njim, me je že oče zbudil in sem se lotila pasje tortice. Polenta, poli salama in njegovi briketi. Čeprav ne mara ognja, so bile vžigalice namesto svečk, saj torta brez svečk pač ni rojstnodnevna torta. Tudi pasja.
Najprej je prestrašeno pogledoval k umetnini, saj mu goreče vžigalice niso bile po volji, ampak ko sem jih enkrat odstranila je kar planil.
Čisto sem padla v barvanje in packanje. Pravzaprav smo vsi nekaj ustvarjali, da bo vse nared za velikonočni zajtrk.
Prvotno je bil plan, da so pirhi zeleni, pa se ni najboljše izšlo. Nisva obrali najboljše tehnike, saj sem šele kasneje brala o postopkih. Skratka jajčka so bila še vedno brez barve, tako da sem na plan privlekla svoje akrile in se lotila packanja. Dobesedno. Dobili so malo bisernato svetlečo podlago in nanje sem risala kar z belim akrilom. Tako preprosto vse skupaj.
Čeprav mi je največ časa vzelo barvanje škatle za jajca, ki je postala turkizno modre in se je ujemala z barvami v naši dnevni sobi. Za lepo prezentacijo ali nekaj.
Popoldne se je še moj oglasil. Jaz sem bila še v fazi packanja.
Imeli smo eno predvelikonočno igro Enke, vseh šest in eno velikonočno pojedino. Zakaj bi čakali do jutri zjutraj, če si lahko že danes privoščimo.
Nedelja. Peti april.
Dokončala sva Life of Pi v 3D. Z očetom sva začela zvečer gledati film pa se je nadaljevala naslednji dan. Da preizkusiva to tehnološko čudo od televizije, saj nam ponuja ogled, kjer so živali praktično že skoraj v naši dnevni sobi.
Meni je film všeč. Ne vem več kakšno mnenje sem imela ob prvem ogledu, ampak mi je definitivno simpatičen film.
Zanimivo sem si že ogledovala ideje za jajčka za prihodnje leto, čeprav ko jih bom res rabila, se ne bom spomnila na to vse skupaj. Galaxy Easter Eggs so bila zanimiva.
Zvečer nazaj v Ljubljani?
Znan obraz ima svoj glas ali nekaj je požrlo Žano. Vse čestitke vizažistom in maskerjem.
Ponedeljek. Šesti april.
Velikonočni ponedeljek.
Tokrat ga preživljam v Ljubljani. Nič vaških običajev pred trgovino, pri katerih sem bila bolj kot ne obiskovalec. Nekaj bolj ležernega.
Mad Men se je vrnila na moj spored. Nadaljevala se je druga polovica. Saj sem čisto pozabila kaj se je pravzaprav dogajalo v prvi. Baje je to zadnja sezona.
Raziskovala sem vse v povezavi z garderobno omaro. Kakšne morajo biti višine, merila in računala, skratka čisto sem se zagnala v samo razporeditev gledane vse kar bova rabila pospravit vanjo. Naokoli sem strašila z metrom in praznim listom papirja, ki je hitro postal zapolnjen. Z obeh strani.
Torek. Sedmi april.
Nova glasba, nov cd. Malo je potreba osvežit predvajani seznam v avtu. Radio imam večinoma samo toliko, da slišim prometne informacije. Pa še to se mi avtomatsko vklaplja in izklaplja. Nazaj na delo.
Veliko dela je bilo s kampanijo za Facebook. Sploh, da poskusiš razumeti kako pravzaprav vse skupaj funkcionira, če to počneš prvič. Ampak se znajdem. Poklikam in poguglam stvari in je vse lažje.
Seveda najprej sploh ni bilo odobreno, ker sem pozabila upoštevati njihova pravila, ampak je šlo v drugo. Iz napak se res kaj naučimo.
Ker sem bila spet doma sem izkoristila priložnost za sprehod. Malo klepetanja, malo druženja.
Sreda. Osmi april.
Cel dan ti počasi pobira energijo, tako da s popoldanskim treningom komaj opraviš.
Vedno pridno obveščam in delim informacije, ko vidim lete z Miami. Mogoče si malo želim iti, ampak na tak dolg polet? Me kar mine.
Delavno. Ustvarjala sem tudi majčke, take luštne. Ženstvene. Z rožastim vzorcem. Dobro izpadejo. Pa še resna naročila zraven. Moram narediti še kakšno stvar kar tako. Malo zase.
Četrtek. Deveti april.
Nekaj o diplomskih nalogah pri Epilogu. Masterchef in Ena žlahtna štorja.
Četrtkov večer pred televizijo. Saj je zanimivo oboje. Ampak včasih že pozabim, da je oboje na televiziji ob istem času. Dobro, da obstaja časovni zamik, drugače ne vem kako bi gledali. Lepo začneš eno. Med reklamam prestaviš drugo nazaj in malo miksaš. Ali preprosto začneš malo kasneje gledati, da preskočiš reklame in potem pride na vrsto druga oddaja. Vse se da.
Pri nas zunaj pa kar veselo balinajo. In potem skačem naokoli s telefonom in skušam narediti kakšno zanimivo fotografijo. Ni ratalo. Samo narcise s soncem obsijane so mi pozirale.
Petek. Deseti april.
Pester delavnik, ki je trajal tako dolgo, da mi je vseeno ostalo nekaj časa, da sem lahko vse stvari opravila preden sem se odpravila v Ljubljano.
Je pa res, da je bil prvi dan, ko sem odpovedala trening. Še malo prehlajena sem ga delala, tukaj pa je preprosto zmanjkalo časa. Ampak imam možnost nadomestiti jutri. Da bom ostala v ritmu.
Mami smo za rojstni dan kupili en kup bonov za raznorazna gledališča, tako da sem bila sedaj jaz na vrsti, da jo peljem. Če pa rada hodi v gledališča, jaz pa tudi. To je bila čista win-win situacija.
Skratka, ker očitno moraš rezervirati isti trenutek, kot objavijo mesečni spored, da dobiš kaj dobrega in kaj prostega, sva imeli plan B in sicer komedijo Švejk.
Saj ta plan B sploh ni bil tako slab, saj naju je predstava dodobra nasmejala in zabavala. Skoraj celo predstavo si ogledaš z zanimanjem in radovednostjo in se smejiš kakšen butec je bil. Ampak ta je dejansko imel več sreče, kot pameti.
Mamo sem peljala na sprehod, ker sva šli iz Tivolija v MGL in potem še v Casino Lev, kjer je čakala oziroma igrala drugi del naše družine. Ni kaj, sta z veseljem izkoristila deset let kazinoja. Pa še potem se je vse izšlo, ker sem šla lahko naprej v Ljubljano, oni pa lepo skupaj nazaj domov.
Same win-win situacije so se pojavljale.
Pa še svojega sem ravno ujela doma. Za tistih pet minut.
Sobota. Enajsti april.
Maline, končno imam maline!
Celo dopoldne sem bila pridna. Tako, da se je poznalo na rokah, da sem vsa prebodena in opraskana od rastlinja, ki obdaja vrt.
Dejansko sem ga naštimala, da sva šla kupit sadike malin in borovnice. Srečna kot mali otrok, da mu bom končno malo poživela atrij. Sem mislila, da se bova bolj matrala, ampak sva imela en dva tri vse narejeno in kar naenkrat je svet oživel. Kako super bo šele, ko bodo začele zoreti. No, upam, da bo kaj letos zraslo. Ker so mi maline prirasle čisto k srcu.
In če sem na socialna omrežja objavila sliko nove pridobitve, so se že pojavili komentarji. Napisala sem, da se že veselim in marsikdo je spodaj napisal: “Jaz tudi.” Mogoče pa kakšna ostane.
Ta vikend sem bila začuda doma doma, ker se je pekla potica in so se barvala jajčka in praznovala Ronov rojstni dan.
Zjutraj, ko sta šla starša en krog z njim, me je že oče zbudil in sem se lotila pasje tortice. Polenta, poli salama in njegovi briketi. Čeprav ne mara ognja, so bile vžigalice namesto svečk, saj torta brez svečk pač ni rojstnodnevna torta. Tudi pasja.
Najprej je prestrašeno pogledoval k umetnini, saj mu goreče vžigalice niso bile po volji, ampak ko sem jih enkrat odstranila je kar planil.
Čisto sem padla v barvanje in packanje. Pravzaprav smo vsi nekaj ustvarjali, da bo vse nared za velikonočni zajtrk.
Čeprav mi je največ časa vzelo barvanje škatle za jajca, ki je postala turkizno modre in se je ujemala z barvami v naši dnevni sobi. Za lepo prezentacijo ali nekaj.
Popoldne se je še moj oglasil. Jaz sem bila še v fazi packanja.
Imeli smo eno predvelikonočno igro Enke, vseh šest in eno velikonočno pojedino. Zakaj bi čakali do jutri zjutraj, če si lahko že danes privoščimo.
 |
Nedelja. Peti april.
Dokončala sva Life of Pi v 3D. Z očetom sva začela zvečer gledati film pa se je nadaljevala naslednji dan. Da preizkusiva to tehnološko čudo od televizije, saj nam ponuja ogled, kjer so živali praktično že skoraj v naši dnevni sobi.
Meni je film všeč. Ne vem več kakšno mnenje sem imela ob prvem ogledu, ampak mi je definitivno simpatičen film.
Zanimivo sem si že ogledovala ideje za jajčka za prihodnje leto, čeprav ko jih bom res rabila, se ne bom spomnila na to vse skupaj. Galaxy Easter Eggs so bila zanimiva.
Zvečer nazaj v Ljubljani?
Znan obraz ima svoj glas ali nekaj je požrlo Žano. Vse čestitke vizažistom in maskerjem.
 |
Ponedeljek. Šesti april.
Velikonočni ponedeljek.
Tokrat ga preživljam v Ljubljani. Nič vaških običajev pred trgovino, pri katerih sem bila bolj kot ne obiskovalec. Nekaj bolj ležernega.
Mad Men se je vrnila na moj spored. Nadaljevala se je druga polovica. Saj sem čisto pozabila kaj se je pravzaprav dogajalo v prvi. Baje je to zadnja sezona.
Raziskovala sem vse v povezavi z garderobno omaro. Kakšne morajo biti višine, merila in računala, skratka čisto sem se zagnala v samo razporeditev gledane vse kar bova rabila pospravit vanjo. Naokoli sem strašila z metrom in praznim listom papirja, ki je hitro postal zapolnjen. Z obeh strani.
Torek. Sedmi april.
Nova glasba, nov cd. Malo je potreba osvežit predvajani seznam v avtu. Radio imam večinoma samo toliko, da slišim prometne informacije. Pa še to se mi avtomatsko vklaplja in izklaplja. Nazaj na delo.
Veliko dela je bilo s kampanijo za Facebook. Sploh, da poskusiš razumeti kako pravzaprav vse skupaj funkcionira, če to počneš prvič. Ampak se znajdem. Poklikam in poguglam stvari in je vse lažje.
Seveda najprej sploh ni bilo odobreno, ker sem pozabila upoštevati njihova pravila, ampak je šlo v drugo. Iz napak se res kaj naučimo.
Ker sem bila spet doma sem izkoristila priložnost za sprehod. Malo klepetanja, malo druženja.
Sreda. Osmi april.
Cel dan ti počasi pobira energijo, tako da s popoldanskim treningom komaj opraviš.
Vedno pridno obveščam in delim informacije, ko vidim lete z Miami. Mogoče si malo želim iti, ampak na tak dolg polet? Me kar mine.
Delavno. Ustvarjala sem tudi majčke, take luštne. Ženstvene. Z rožastim vzorcem. Dobro izpadejo. Pa še resna naročila zraven. Moram narediti še kakšno stvar kar tako. Malo zase.
 |
Četrtek. Deveti april.
Nekaj o diplomskih nalogah pri Epilogu. Masterchef in Ena žlahtna štorja.
Četrtkov večer pred televizijo. Saj je zanimivo oboje. Ampak včasih že pozabim, da je oboje na televiziji ob istem času. Dobro, da obstaja časovni zamik, drugače ne vem kako bi gledali. Lepo začneš eno. Med reklamam prestaviš drugo nazaj in malo miksaš. Ali preprosto začneš malo kasneje gledati, da preskočiš reklame in potem pride na vrsto druga oddaja. Vse se da.
Pri nas zunaj pa kar veselo balinajo. In potem skačem naokoli s telefonom in skušam narediti kakšno zanimivo fotografijo. Ni ratalo. Samo narcise s soncem obsijane so mi pozirale.
 |
Petek. Deseti april.
Pester delavnik, ki je trajal tako dolgo, da mi je vseeno ostalo nekaj časa, da sem lahko vse stvari opravila preden sem se odpravila v Ljubljano.
Je pa res, da je bil prvi dan, ko sem odpovedala trening. Še malo prehlajena sem ga delala, tukaj pa je preprosto zmanjkalo časa. Ampak imam možnost nadomestiti jutri. Da bom ostala v ritmu.
Mami smo za rojstni dan kupili en kup bonov za raznorazna gledališča, tako da sem bila sedaj jaz na vrsti, da jo peljem. Če pa rada hodi v gledališča, jaz pa tudi. To je bila čista win-win situacija.
Skratka, ker očitno moraš rezervirati isti trenutek, kot objavijo mesečni spored, da dobiš kaj dobrega in kaj prostega, sva imeli plan B in sicer komedijo Švejk.
Saj ta plan B sploh ni bil tako slab, saj naju je predstava dodobra nasmejala in zabavala. Skoraj celo predstavo si ogledaš z zanimanjem in radovednostjo in se smejiš kakšen butec je bil. Ampak ta je dejansko imel več sreče, kot pameti.
Mamo sem peljala na sprehod, ker sva šli iz Tivolija v MGL in potem še v Casino Lev, kjer je čakala oziroma igrala drugi del naše družine. Ni kaj, sta z veseljem izkoristila deset let kazinoja. Pa še potem se je vse izšlo, ker sem šla lahko naprej v Ljubljano, oni pa lepo skupaj nazaj domov.
Same win-win situacije so se pojavljale.
Pa še svojega sem ravno ujela doma. Za tistih pet minut.
 |
Sobota. Enajsti april.
Maline, končno imam maline!
Celo dopoldne sem bila pridna. Tako, da se je poznalo na rokah, da sem vsa prebodena in opraskana od rastlinja, ki obdaja vrt.
Dejansko sem ga naštimala, da sva šla kupit sadike malin in borovnice. Srečna kot mali otrok, da mu bom končno malo poživela atrij. Sem mislila, da se bova bolj matrala, ampak sva imela en dva tri vse narejeno in kar naenkrat je svet oživel. Kako super bo šele, ko bodo začele zoreti. No, upam, da bo kaj letos zraslo. Ker so mi maline prirasle čisto k srcu.
In če sem na socialna omrežja objavila sliko nove pridobitve, so se že pojavili komentarji. Napisala sem, da se že veselim in marsikdo je spodaj napisal: “Jaz tudi.” Mogoče pa kakšna ostane.
Ni komentarjev:
Objavite komentar