Nedelja. Dvanajsti april.
Sem našla svoj ležalnik pod soncem. Pravzaprav sem otvorila sezono ležalnikov.
Še tisto, ko imaš noge na soncu, da te greje in glavo v senci, da ti sonce ne “nažiga” direktno v oči. Brez knjige v rokah pač ne gre. Pa četudi je strokovna literatura za diplomo. Petsto petdeset strani, ampak mogoče mi uspe enkrat. Ni ravno bedno branje, priznam, da je bolj zanimivo kot sem si mislila. Kakšna drama je bila s tem kako so definirali tragedijo in komedijo skozi stoletja. Oh, zabavna igra besed.
Sem se izkazala s kosilom. No, če odštejem, da sem vzela že oblikovane mesne kroglice. Nekako mi je uspelo ponazoriti kosilo v Ikei z bolj domačim pridihom. Mesne kroglice so bile večje, omaka bolj čebulnata, pire je ostal in brusnična omaka za zraven.
Dejansko je dobro izpadlo, ko sem popražila čebulo, jo zalila in dodala malo jušne osnove ter vse skupaj spasirala. V tem sem potem še dobre četrt ure kuhala popečene mesne kroglice.
Malo eksperimentiranja. Predvsem z brusnično prilogo. Posušene brusnice namočene in skuhane v pomarančnem soku. In vse skupaj zmiksano. Bolj enostavno, kot da bi kupila džem, že ne bi mogla.
Razvajam naju.
Ponedeljek. Trinajsti april.
Predloge za nove podloge. Odločila sem se, da svojim štirim junakom, ki že krasijo podloge za miške dodam še štiri junake. Moje ljube živalice. Sovi, jelenu, lisici in zajcu se bodo tako pridružili jež, veverica, osel in ovca. Za večji barvni spekter in raznolikost.
Kot da to ni bilo dovolj je bil še dodatni podvig pripraviti vse skupaj v angleščini. Mislim, da sem se celo popoldne “mučila” z iskanjem enakih oziroma podobnih prevodov slovenskih pregovorov. Ni tako enostavno kot sem mislila, ampak mislim, da se bom že znašla.
Dejansko je bil dan poln tuhtanja. Ampak ob koncu dneva je bilo k osmim slovenskim podlogam za miško, dodanih še osem podlog za miško v angleščini.
In si obrišeš potno čelo.
Torek. Štirinajsti april.
Če so bile včeraj komaj zamisel, so bile naslednji dan že udejanjene.
Podlogice za miško z vsemi junaki v vseh jezikih pred menoj. Osemdeset le teh. Pravi kup luštnih živali. Res pa je, da so takoj zelo zelo vroče pa tudi nič kaj prijetnega vonja ne oddajajo. Ta guma. Nekaj novih idej je bilo že v mislih. Sicer pa so prišla že prva zanimanja za nove podlogice še preden so bile oddane na pošto. Super. Me veseli, da razveseljujejo ljudi.
Sem imela mali fotošuting in so res simpatične. Še sama sebi skoraj ne verjamem, da sem to uspela ustvarit. Res.
Sreda. Petnajsti april.
Budna že od ranega jutra. Že dolgo nisem bila tako zgodaj pokonci. BNI sestanek. Spet nadomeščam.
Nisem ravno jutranji človek, sploh pa nisem jutranji človek v primeru, da se moraš zjutraj družit. Seveda se držim bolj zase in lepo čajčkam, ko ostali klepetajo, ker se mi še ne da družit z ljudmi, čeprav sem ravno s tem namenom tukaj. Ali nekaj. Povedala sem svoje. Poslušala sem. Ampak sem pa bila prva na zajtrku. Saj se potem pogovarjaš, ko se ostali s teboj, ampak nisem pa načela pogovora. Mislim, da sem se tudi prva postrgala na delo.
Mojega Rona sem pripeljala na sprehod, na čudovit s soncem obsijan dan. Oh, ta moj kuža.
Na vrtu že nekaj poganja. Ta faza je vedno zanimiva, ko je še vse tako ljubko.
Vse je bilo dokončno popakirano. Polepljeno in odposlano.
Četrtek. Šestnajsti april.
Poostren radarski nadzor. Tisti dan, ko so porabili vse možne enote in prežali na vso Slovenijo, ki se je vozila počasi.
Delo. Cel dan delo. In potem vstajam nekje vmes.
A sem omenila, da sem vse podlogice prevajala v angleščino? No, upam da mi je uspelo.
Petek. Sedemnajsti april.
Čuden petek. Še trinajsti ponavadi niso takšni.
Sedaj se je delo iz domače pisarne prestavilo v pisarno in bom večere preživljala pretežno sama. No, vsaj prvega nisem, ker sem takoj ko sem bila prosta povabila sosedo na čaj.
Sva jedli suhe jagode prelite s čokolado in klepetali.
Sobota. Osemnajsti april.
Prepričala sem ga, da sva šla na festival čokolade v Radovljico. Lani sem šla z mami, pa sem ga letos želela vleči na izlet, čeprav je bil dan res kisel, da vidi to količino čokolade na enem mestu. Pa saj si čisto prevzet nad vso čokolado, da sploh ne veš kje bi se ustavil in kaj bi poskusil. Nekako vedno končam pri kakšni Rustiki ali Rajski ptici, saj imajo res dobro čokolado. In nisem se mogla upreti, da ne bi domov odšla s tistim prikupnim paketkom čokoladnih piškotov z malino, ki so prekriti s pikastim pokrovom. Kot bi jih ustvarjali zame. Pike in malina.
Pa še čokolado z žličko za vročo čokolado imava. Vsak svoj pripomoček. Ker so imeli res kuljski fotoaparat iz čokolade, da sem ga na vse pretege občudovala, ampak bi mi ga bilo škoda vzeti, ker mi ga bi bilo še bolj škoda pojesti. Pa sem si naredila kompromis in vzela manjšo različico. On pa pipo. Da je nastala šala, da ga bom slikala ko bo kadil. Ampak čeprav je sam to rekel, sploh ni dojel poante, da mi je pravzaprav kupil čokoladni fotoaparat za slikat.
Samo da sem ga pustila za sekundo samega, že je imel v roki Gorenjko z okusom kremšnite. Ubijemo dve muhi na en mah, pa še na Bled ne bo treba, ker imamo čokolado in kremšnito v enem. Glej ga zlomka.
Dejansko sva hitro preletela vso količino čokolade, ker se je obema zaluštalo nekaj bolj "konkretnega", ko sva vohala pico nekje na prehodu, kjer so se Gorenjkini delavci ravno prehranjevali. Pa sva se vrnila nazaj, mimo mene pa do kruhkov. Če ni mene ravno kakšen kilometer ali tri prej prešinilo, da obstaja možnost, da ob treh še nimajo odprto, ker imajo pač nek čuden sistem, da odpirajo šele ob štirih. In joj, ko se je skrb izkazala za resnično.
Ni nama preostalo drugega kot, da obrneva in poiščeva nadomestno rešitev.
Gostilna Krištof je bila za vogalom in sva že dvakrat dobro jedla. No, začelo se je zelo obetavno. Preprosto obožujem te pozdrave iz kuhinje. Namazi v kombinaciji s kranjsko klobaso.
Mogoče sva imela preveč lačne oči in še bolj sestradane želodčke, ker sva se kmalu nasitila.
Čemaževa juha z rakcom in ješprenom je bila res dobra. In od tu naprej sem že čutila rahlo sitost. Da sem samo pogledala tisto ogromno porcijo glave jedi, ki se je znašla pred menoj. Joj.
Nekaj ajdovega, polnjeno s postrvjo in grahovim pirejem. Okus kot žganci, ampak meni to danes res ni šlo. Tako, da sem komaj do polovice prišla.
Čeprav sva imela predlog o sladici za domov, sva dobila le nekaj minut prednosti, preden se prikaže iz kuhinje in se jo polotiva. No, saj ko enkrat začneš počasi jesti, potem tudi počasi zmanjkuje. Orehov štrudelj, sladoled z okusom potice in neka pečena jabolka.
Pa še za povrh pomarančni sufle in domač piškot. Počila sem. Moj trebuh se je res napihnil. Dobro, da smo prešli nazaj na plašč danes.
Dejansko sva doma potrebovala en počitek po kosilu, da se je vse skupaj poleglo.
Šele potem je bil čas za strateški premik. Mogoče namizno luč, definitivno pa hrano. Za jutri, vsekakor.
Nedelja. Devetnajsti april.
Odlična sončna nedelja je bila rezervirana za izlet na morje. Končno!
Avto imam že leto in pol pa se še nisva spravili do morja. Sedaj pa imava v planu še en izlet, ker je še gospodična slaščičarka prišla do novega avtomobila. Iiii, izleti! Jaz sem čisto navdušena nad tem dejstvom.
Izbrali sva odličen dan saj je bilo prijetno toplo, malo je pihljalo in ni bilo prevroče. Skratka res popoln dan za izlet.
Še nikoli nisem videla takšne količine marjetic na kupu. Me je kar presenetila belina.
Promenada se je vila. Povsod je bilo veliko ljudi.
Avto sva pustile v marini in se sprehodile do plaže. Ne moreš kaj, da se ne bi ustavil na pomolu in tam posedel, posnel nekaj fotografij in obujal spomin na to, kako je moj telefon končal na dnu morja. Verjetno kakšen pomol levo ali desno.
Na pol morske pice. Zavili sva tja, kjer je izgledalo po ljudeh najbolj obetavno.
Potem pa še na sladico. V Cacao, kakopak. Moja tarča je bil čokoladni mousse z malinami in kepica vanilije, čeprav bi bilo res bolje, če bi izbrala kakšen saden okus, ampak dobro. Sem uživala v tistem lončku dobrot.
Še malo na sonček, preden sva krenili nazaj domov. Lušten izlet, ni kaj.
Sem našla svoj ležalnik pod soncem. Pravzaprav sem otvorila sezono ležalnikov.
Še tisto, ko imaš noge na soncu, da te greje in glavo v senci, da ti sonce ne “nažiga” direktno v oči. Brez knjige v rokah pač ne gre. Pa četudi je strokovna literatura za diplomo. Petsto petdeset strani, ampak mogoče mi uspe enkrat. Ni ravno bedno branje, priznam, da je bolj zanimivo kot sem si mislila. Kakšna drama je bila s tem kako so definirali tragedijo in komedijo skozi stoletja. Oh, zabavna igra besed.
Sem se izkazala s kosilom. No, če odštejem, da sem vzela že oblikovane mesne kroglice. Nekako mi je uspelo ponazoriti kosilo v Ikei z bolj domačim pridihom. Mesne kroglice so bile večje, omaka bolj čebulnata, pire je ostal in brusnična omaka za zraven.
Dejansko je dobro izpadlo, ko sem popražila čebulo, jo zalila in dodala malo jušne osnove ter vse skupaj spasirala. V tem sem potem še dobre četrt ure kuhala popečene mesne kroglice.
Malo eksperimentiranja. Predvsem z brusnično prilogo. Posušene brusnice namočene in skuhane v pomarančnem soku. In vse skupaj zmiksano. Bolj enostavno, kot da bi kupila džem, že ne bi mogla.
Razvajam naju.
 |
Ponedeljek. Trinajsti april.
Predloge za nove podloge. Odločila sem se, da svojim štirim junakom, ki že krasijo podloge za miške dodam še štiri junake. Moje ljube živalice. Sovi, jelenu, lisici in zajcu se bodo tako pridružili jež, veverica, osel in ovca. Za večji barvni spekter in raznolikost.
Kot da to ni bilo dovolj je bil še dodatni podvig pripraviti vse skupaj v angleščini. Mislim, da sem se celo popoldne “mučila” z iskanjem enakih oziroma podobnih prevodov slovenskih pregovorov. Ni tako enostavno kot sem mislila, ampak mislim, da se bom že znašla.
Dejansko je bil dan poln tuhtanja. Ampak ob koncu dneva je bilo k osmim slovenskim podlogam za miško, dodanih še osem podlog za miško v angleščini.
In si obrišeš potno čelo.
 |
Torek. Štirinajsti april.
Če so bile včeraj komaj zamisel, so bile naslednji dan že udejanjene.
Podlogice za miško z vsemi junaki v vseh jezikih pred menoj. Osemdeset le teh. Pravi kup luštnih živali. Res pa je, da so takoj zelo zelo vroče pa tudi nič kaj prijetnega vonja ne oddajajo. Ta guma. Nekaj novih idej je bilo že v mislih. Sicer pa so prišla že prva zanimanja za nove podlogice še preden so bile oddane na pošto. Super. Me veseli, da razveseljujejo ljudi.
Sem imela mali fotošuting in so res simpatične. Še sama sebi skoraj ne verjamem, da sem to uspela ustvarit. Res.
 |
Sreda. Petnajsti april.
Budna že od ranega jutra. Že dolgo nisem bila tako zgodaj pokonci. BNI sestanek. Spet nadomeščam.
Nisem ravno jutranji človek, sploh pa nisem jutranji človek v primeru, da se moraš zjutraj družit. Seveda se držim bolj zase in lepo čajčkam, ko ostali klepetajo, ker se mi še ne da družit z ljudmi, čeprav sem ravno s tem namenom tukaj. Ali nekaj. Povedala sem svoje. Poslušala sem. Ampak sem pa bila prva na zajtrku. Saj se potem pogovarjaš, ko se ostali s teboj, ampak nisem pa načela pogovora. Mislim, da sem se tudi prva postrgala na delo.
Mojega Rona sem pripeljala na sprehod, na čudovit s soncem obsijan dan. Oh, ta moj kuža.
Na vrtu že nekaj poganja. Ta faza je vedno zanimiva, ko je še vse tako ljubko.
Vse je bilo dokončno popakirano. Polepljeno in odposlano.
 |
Četrtek. Šestnajsti april.
Poostren radarski nadzor. Tisti dan, ko so porabili vse možne enote in prežali na vso Slovenijo, ki se je vozila počasi.
Delo. Cel dan delo. In potem vstajam nekje vmes.
A sem omenila, da sem vse podlogice prevajala v angleščino? No, upam da mi je uspelo.
 |
Petek. Sedemnajsti april.
Čuden petek. Še trinajsti ponavadi niso takšni.
Sedaj se je delo iz domače pisarne prestavilo v pisarno in bom večere preživljala pretežno sama. No, vsaj prvega nisem, ker sem takoj ko sem bila prosta povabila sosedo na čaj.
Sva jedli suhe jagode prelite s čokolado in klepetali.
Sobota. Osemnajsti april.
Prepričala sem ga, da sva šla na festival čokolade v Radovljico. Lani sem šla z mami, pa sem ga letos želela vleči na izlet, čeprav je bil dan res kisel, da vidi to količino čokolade na enem mestu. Pa saj si čisto prevzet nad vso čokolado, da sploh ne veš kje bi se ustavil in kaj bi poskusil. Nekako vedno končam pri kakšni Rustiki ali Rajski ptici, saj imajo res dobro čokolado. In nisem se mogla upreti, da ne bi domov odšla s tistim prikupnim paketkom čokoladnih piškotov z malino, ki so prekriti s pikastim pokrovom. Kot bi jih ustvarjali zame. Pike in malina.
Pa še čokolado z žličko za vročo čokolado imava. Vsak svoj pripomoček. Ker so imeli res kuljski fotoaparat iz čokolade, da sem ga na vse pretege občudovala, ampak bi mi ga bilo škoda vzeti, ker mi ga bi bilo še bolj škoda pojesti. Pa sem si naredila kompromis in vzela manjšo različico. On pa pipo. Da je nastala šala, da ga bom slikala ko bo kadil. Ampak čeprav je sam to rekel, sploh ni dojel poante, da mi je pravzaprav kupil čokoladni fotoaparat za slikat.
Samo da sem ga pustila za sekundo samega, že je imel v roki Gorenjko z okusom kremšnite. Ubijemo dve muhi na en mah, pa še na Bled ne bo treba, ker imamo čokolado in kremšnito v enem. Glej ga zlomka.
 |
Dejansko sva hitro preletela vso količino čokolade, ker se je obema zaluštalo nekaj bolj "konkretnega", ko sva vohala pico nekje na prehodu, kjer so se Gorenjkini delavci ravno prehranjevali. Pa sva se vrnila nazaj, mimo mene pa do kruhkov. Če ni mene ravno kakšen kilometer ali tri prej prešinilo, da obstaja možnost, da ob treh še nimajo odprto, ker imajo pač nek čuden sistem, da odpirajo šele ob štirih. In joj, ko se je skrb izkazala za resnično.
Ni nama preostalo drugega kot, da obrneva in poiščeva nadomestno rešitev.
Gostilna Krištof je bila za vogalom in sva že dvakrat dobro jedla. No, začelo se je zelo obetavno. Preprosto obožujem te pozdrave iz kuhinje. Namazi v kombinaciji s kranjsko klobaso.
Mogoče sva imela preveč lačne oči in še bolj sestradane želodčke, ker sva se kmalu nasitila.
Čemaževa juha z rakcom in ješprenom je bila res dobra. In od tu naprej sem že čutila rahlo sitost. Da sem samo pogledala tisto ogromno porcijo glave jedi, ki se je znašla pred menoj. Joj.
Nekaj ajdovega, polnjeno s postrvjo in grahovim pirejem. Okus kot žganci, ampak meni to danes res ni šlo. Tako, da sem komaj do polovice prišla.
Čeprav sva imela predlog o sladici za domov, sva dobila le nekaj minut prednosti, preden se prikaže iz kuhinje in se jo polotiva. No, saj ko enkrat začneš počasi jesti, potem tudi počasi zmanjkuje. Orehov štrudelj, sladoled z okusom potice in neka pečena jabolka.
Pa še za povrh pomarančni sufle in domač piškot. Počila sem. Moj trebuh se je res napihnil. Dobro, da smo prešli nazaj na plašč danes.
Dejansko sva doma potrebovala en počitek po kosilu, da se je vse skupaj poleglo.
Šele potem je bil čas za strateški premik. Mogoče namizno luč, definitivno pa hrano. Za jutri, vsekakor.
 |
Nedelja. Devetnajsti april.
Odlična sončna nedelja je bila rezervirana za izlet na morje. Končno!
Avto imam že leto in pol pa se še nisva spravili do morja. Sedaj pa imava v planu še en izlet, ker je še gospodična slaščičarka prišla do novega avtomobila. Iiii, izleti! Jaz sem čisto navdušena nad tem dejstvom.
Izbrali sva odličen dan saj je bilo prijetno toplo, malo je pihljalo in ni bilo prevroče. Skratka res popoln dan za izlet.
Še nikoli nisem videla takšne količine marjetic na kupu. Me je kar presenetila belina.
Promenada se je vila. Povsod je bilo veliko ljudi.
Avto sva pustile v marini in se sprehodile do plaže. Ne moreš kaj, da se ne bi ustavil na pomolu in tam posedel, posnel nekaj fotografij in obujal spomin na to, kako je moj telefon končal na dnu morja. Verjetno kakšen pomol levo ali desno.
Na pol morske pice. Zavili sva tja, kjer je izgledalo po ljudeh najbolj obetavno.
Potem pa še na sladico. V Cacao, kakopak. Moja tarča je bil čokoladni mousse z malinami in kepica vanilije, čeprav bi bilo res bolje, če bi izbrala kakšen saden okus, ampak dobro. Sem uživala v tistem lončku dobrot.
Še malo na sonček, preden sva krenili nazaj domov. Lušten izlet, ni kaj.
 |
Ni komentarjev:
Objavite komentar