Gre vse tako hitro naokoli, da je zopet tu velika noč in najbolj obilen zajtrk na sploh?
Počasi že komaj dohajam, da bodo v naslednjem izdihu tu že prvomajski prazniki.
Čeprav je velika noč dejansko drugi največji krščanski praznik, mi je še vedno nenavadno in po eni strani smešno, ko nekdo vošči vesele praznike. Ker mi ne predstavlja to nekakšnega "praznika". Saj niti ne vem, kaj mi ga.
Vse skupaj je zajtrk v nedeljo, proces barvanja pirhov, ponavadi še en zajtrk v ponedeljek in "pirhanje pred trgovino". Voščila so mi veliko bolj "samoumevna" za božično-novoletne praznike kot te pomladanske.
Aja žegnanje odpade iz praktičnih razlogov - skoraj se je zgodilo, da sem domov prinesla malo manj hrane, kot pa je šla od doma. Prvič in verjetno tudi zadnjič.
Letos sem se bolj posvetila barvanju pirhov. Po raziskovanju naravnih barvil, se mi je najbolj dopadel teranov učinek. In izkazal se je za zelo zanimivo obarvanje jajc. Sedaj se svetijo, kot bi bila posuta z bleščicami.
Postopek je bil takšen, da jih lepo skuhaš v teranu in potem ohladiš in pustiš čez noč ali vsaj nekaj ur.
Postanejo popolnoma temno vijolična, indigo in se svetijo. Malo mat efekta je, ampak ostanejo bleščeča tudi, če jih premažeš s kakšno mastjo in se lepo svetijo, ampak so morda še za odtenek temnejša.
Dejansko izgledajo kot slive.
Po celem tednu sem bila prav vesela njegove družbe, da se mi je smejalo.
Čeprav smo pogledali risanko Zlatolaska do konca in nadaljevali z nedeljsko oddajo Avdića. Potem pa se zgodi, da je tudi večer mimo in potice zmanjka na krožniku.
Pridno sem zaključila prvi mesec Insanity vadbe. Sedaj me čaka teden za okrevanje in potem na polno z novim mesecem. Še vedno se vsi čudimo, ja vključno z menoj, da se je kaj takšnega nenavadnega pravzaprav zgodilo.
Ampak sem pridna in vztrajam. Dan za dnem, znova in znova.
Na faks hodim še vedno klasično od ponedeljka do srede. Kjer se ne dogaja kaj preveč pretresljivega.
Dogaja se le to, da sem preveč pridna in včasih morda preveč pripravljena, ko je morda pri ostalih še vse v povojih. Ampak rajši malo prej, kot da mi diha za ovratnik zadnji dan in zadnje ure. Ne morem več tako.
Sem se pa po dolgem času spravila nekam na čaj. K eni zelo pridni gospodični, ki se je znašla v poslovnih vodah in sedaj ji z veseljem priskočim malo na pomoč. S kakšnimi grafičnimi elementi ali včasih kakšnimi rožami na zaslonu ali podlogi za miško. Čeprav, ta še pride na vrsto.
Toliko, da dobim še malenkost te družabne energije, ko je šel po svoje.
V soboto smo bili pridni in pospravili, pomili in posesali vse od tal do vrha. Vključno z avtomobili. Jaz sem se lotila predvsem tistega dela z avtomobili. Mojega malčka, ki se je že malo umazan vozil naokoli, sem očedila. Potem, ker "mi je šlo tako dobro", je bil to razlog da sem oprala še "ta velkega". Kar se izkaže, da je tako zelo praktično imeti mali avto.
Da smo bili v soboto tako pridni pa je bil razlog, da nam ni bilo potrebno opraviti sicer sobotnega dopoldanskega nakupovanja, ker je bilo to postorjeno že v petek zvečer. In očitno, ko ljudje slišijo praznik in zaprto, to pomeni, da ima vsak drugi do vrha in še malo čez napolnjen voziček. Kot, da se trgovine zapirajo za vsaj 3 dni.
Četrtek pa je en tak dan, za katerega nekako upam, da bo šel najhitreje mimo. Pa še treningi z raztezanjem me vsakič znova čisto počasi ubijajo. Tako, da malo spuščam te četrtke in jih izkoristim za kakšen film.
Oz the Great and Powerful. Zgodba o tem kako je čarovnik iz Oza pravzaprav postal čarovnik iz Oza. Še pred Dorotejo in vsem. Čeprav me še vedno zanima ta zgodba z "zlobno čarovnico", tisto zeleno. Ker sedaj se mi zdi, kot da imam nekaj različnih verzij. Mislim tistega originalnega sem gledala enkrat, ko sem bila še majhna in niti nisem več prepričana o vsej zgodbi.
Počasi že komaj dohajam, da bodo v naslednjem izdihu tu že prvomajski prazniki.
Čeprav je velika noč dejansko drugi največji krščanski praznik, mi je še vedno nenavadno in po eni strani smešno, ko nekdo vošči vesele praznike. Ker mi ne predstavlja to nekakšnega "praznika". Saj niti ne vem, kaj mi ga.
Vse skupaj je zajtrk v nedeljo, proces barvanja pirhov, ponavadi še en zajtrk v ponedeljek in "pirhanje pred trgovino". Voščila so mi veliko bolj "samoumevna" za božično-novoletne praznike kot te pomladanske.
Aja žegnanje odpade iz praktičnih razlogov - skoraj se je zgodilo, da sem domov prinesla malo manj hrane, kot pa je šla od doma. Prvič in verjetno tudi zadnjič.
Letos sem se bolj posvetila barvanju pirhov. Po raziskovanju naravnih barvil, se mi je najbolj dopadel teranov učinek. In izkazal se je za zelo zanimivo obarvanje jajc. Sedaj se svetijo, kot bi bila posuta z bleščicami.
Postopek je bil takšen, da jih lepo skuhaš v teranu in potem ohladiš in pustiš čez noč ali vsaj nekaj ur.
Postanejo popolnoma temno vijolična, indigo in se svetijo. Malo mat efekta je, ampak ostanejo bleščeča tudi, če jih premažeš s kakšno mastjo in se lepo svetijo, ampak so morda še za odtenek temnejša.
Dejansko izgledajo kot slive.
 |
| Teranovi pirhi. |
Po celem tednu sem bila prav vesela njegove družbe, da se mi je smejalo.
Čeprav smo pogledali risanko Zlatolaska do konca in nadaljevali z nedeljsko oddajo Avdića. Potem pa se zgodi, da je tudi večer mimo in potice zmanjka na krožniku.
Pridno sem zaključila prvi mesec Insanity vadbe. Sedaj me čaka teden za okrevanje in potem na polno z novim mesecem. Še vedno se vsi čudimo, ja vključno z menoj, da se je kaj takšnega nenavadnega pravzaprav zgodilo.
Ampak sem pridna in vztrajam. Dan za dnem, znova in znova.
 |
| Optimistično v vikend. |
Na faks hodim še vedno klasično od ponedeljka do srede. Kjer se ne dogaja kaj preveč pretresljivega.
Dogaja se le to, da sem preveč pridna in včasih morda preveč pripravljena, ko je morda pri ostalih še vse v povojih. Ampak rajši malo prej, kot da mi diha za ovratnik zadnji dan in zadnje ure. Ne morem več tako.
Sem se pa po dolgem času spravila nekam na čaj. K eni zelo pridni gospodični, ki se je znašla v poslovnih vodah in sedaj ji z veseljem priskočim malo na pomoč. S kakšnimi grafičnimi elementi ali včasih kakšnimi rožami na zaslonu ali podlogi za miško. Čeprav, ta še pride na vrsto.
Toliko, da dobim še malenkost te družabne energije, ko je šel po svoje.
V soboto smo bili pridni in pospravili, pomili in posesali vse od tal do vrha. Vključno z avtomobili. Jaz sem se lotila predvsem tistega dela z avtomobili. Mojega malčka, ki se je že malo umazan vozil naokoli, sem očedila. Potem, ker "mi je šlo tako dobro", je bil to razlog da sem oprala še "ta velkega". Kar se izkaže, da je tako zelo praktično imeti mali avto.
Da smo bili v soboto tako pridni pa je bil razlog, da nam ni bilo potrebno opraviti sicer sobotnega dopoldanskega nakupovanja, ker je bilo to postorjeno že v petek zvečer. In očitno, ko ljudje slišijo praznik in zaprto, to pomeni, da ima vsak drugi do vrha in še malo čez napolnjen voziček. Kot, da se trgovine zapirajo za vsaj 3 dni.
Četrtek pa je en tak dan, za katerega nekako upam, da bo šel najhitreje mimo. Pa še treningi z raztezanjem me vsakič znova čisto počasi ubijajo. Tako, da malo spuščam te četrtke in jih izkoristim za kakšen film.
Oz the Great and Powerful. Zgodba o tem kako je čarovnik iz Oza pravzaprav postal čarovnik iz Oza. Še pred Dorotejo in vsem. Čeprav me še vedno zanima ta zgodba z "zlobno čarovnico", tisto zeleno. Ker sedaj se mi zdi, kot da imam nekaj različnih verzij. Mislim tistega originalnega sem gledala enkrat, ko sem bila še majhna in niti nisem več prepričana o vsej zgodbi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar