Teden s festivalom čokolade

Ponedeljek.

Kako mamljivo se zdi, da bi kar preslišala budilko, bi se še malo stiskala pod toplo odejo v udobni postelji. Ampak ti potem začne lastni notranji glas najedati, ko te nekako nažene, da vstaneš, se oblečeš in si narediš zajtrk. Potem pa še pet minut. Tistih pet minut, ko se prismukam nazaj in se malo pocrkljam, ker vem da je tako grozno težko iti od doma.

Kolokvij je pač razlog, da moraš biti na faksu. No, saj ne da drugače nisem.

Ko predstavljamo po vrstnem redu horoskopa in potem se naenkrat sliši: "A smo obdelali device?", mi pa v smeh. Te so takšne, ki ti popestrijo ponedeljek. Tisto kozo, ki je zadnjič pozirala tudi na instagramu sem nesla. Enkrat je leva pregnala, drugič pa se je upirala dvojčkoma.

Zanimivo je vsakič, ko pridem domov. Kot, da me vsakič celo večnost ni.

Počasi se kopičijo.

Ampak takoj dobim kakšno nalogo. Čeprav je na koncu kriv tiskalnik, da nič ni narejeno, ker printa sence. Magenta sence. Pa so rekli, da bo bolje, naj malo počije.

Ker v ponedeljkih so v Lidlu akcije, in je primeren trenutek, če se to izkoristi, medtem ko tiskalnik počiva. Jaz sem bila že nazaj iz faksa spotoma, da sem pobrala zadnji športni modrček v moji velikost in črni barvi, sedaj ko na polno telovadim in skačem. Pa je že treba imeti nekaj opore.

Saj me vsak še vedno čudno gleda, ko vidi da skačem. Kar samo po sebi ne bi bilo toliko čudno, če ne bi bila tak blazen antišportnik v družini.

Vem, stvari se enkrat obrnejo.

Torek.

Ta tipografija. Ko se mi vedno znova in znova zdi, da večkrat ko pridem, manj jasno je vse skupaj. Nekaj delamo, nekaj predstavljamo, razlagamo in nalagamo, ampak v resnici imaš občutek, kot da nič ne odneseš.

Pa grem lepo nazaj k svojemu ritmu. Trening. Hrana. Sprehod. Delo. Kakšna serija. Duolingo in španščina in spanje. Zdi se mi, kot da samo še to počnem. In zdi se mi, kot da se že celo večnost nisem družila z ljudmi. Kavice in kosila. Ne znam si več vzeti časa in zdi se mi, da vključuje polno komplikacij v fazi dogovarjanja, da že v štartu potem opustim idejo.

Sreda.

Dvojna predavanja. Drugi del je sicer kratek, precej kratek. Ker še vedno nisem uspela ugotoviti, za kaj točno se gre. Pa se trudim. Nekaj o inštalaciji. Nekaj o videu. Jaz pa popolnoma brez ideje.

Drugače pa sem našla svoj ritem.

Nageljčke sem si posadila in jih postavila na okensko polico. Tako za dušo in v veselje.

Četrtek in petek.

Tista dneva, ko sicer nimam faksa, ampak kljub vsemu dela nikoli ne zmanjka.

Dneva sta šla samo mimo mene. Resno…

Sobota.

Ikea je vedno dober razlog za izlet. Obožujem izlete.

Tokrat sva šli z mami spet v Celovec, ampak v malo drugačni zasedbi. Up! se je peljal tja čez drn in strm. Res sem ga gnala in ugotovila, da mu je boljše, če je mestni malček.

Najprej sva izkoristili sonce, ki je sijalo in velikonočni sejem, ki je bil postavljen na trgu v Celovcu. Koliko zajčkov in jajčkov! Ali je to res tak praznik? 

Pa tudi po trgovinah jih ni manjkalo.

Marjetice so očitno letos izredno popularne, ker jih vidiš skoraj, da v vsaki drugi trgovini. In tudi sama imam sedaj eno tako obleko. Spomnim se, da sem imela nekaj podobnega že, ko sem bila majhna. In tisto oblekico sem prav z veseljem nosila. Še za slikanje za osebno.
V avstriji obstajajo različne vrste parkirni prostori. Družinski, ženski, za avtomobile s prikolici, za invalide in nenazadnje za avtomobile z dolžino treh metrov. No, jaz sem našla svoj prostor na takšnem.

Ikea in mesne kroglice. Spet sva vzeli družinski paket in jih nekaj spakirali za domov. Ni šlo.

Iz Ikeje pa sva odšle z malenkostmi. Tisto, kar sem rabila - cedilca za čaj. In z rožicami. Da je bila mami srečna.

In najinega dneva ni bilo konec, ker sva se zapeljali še do Radovljice. Na festival čokolade.

Prijetno s koristnim. Ker sva spoznali staro mestno jedro, ki do sedaj očitno ni obstajalo. Je pa zanimivo, ko prideš in ne veš ne kod in kam, in preprosto slediš ljudem, ki hodijo z vrečkami.

Koliko čokolade! Noro! Jaz pa sem v roki držala dva tista degustacijska kupončka in si ogledovala, kje jih želim izkoristiti. Niso me premamile vse praline ali koščki čokolade, pa tudi palačinke in čokoladni kebabi ne. Bila sem bolj za lahkotnejšo obliko čokolade. Kašno v kateri je jagoda oblita. In takšno, da je iz bele čokolade narejen mousse v kombinaciji z malinami. Božansko in odlična odločitev oziroma dobro izkoriščeni kupončki.

Sem pa tudi jaz odšla z vrečko proti avtomobilu. Z malinovimi draguljčki. Čokoladnimi piškoti polnjeni z malinovo marmelado v najbolj simpatičnem pakiranju s pikicami. Od Rustike. In bili so odlični.

Malinovi draguljčki.

Dan sem zaključila v ljubljanskih koncih. Ko sva razpravljala, kako bo šlo ta vikend, ker se med tednom nič nisem oglasila. Sem zato vzela pot pod noge oziroma volan v roke in se odpeljala. Čudovitemu zaključku dneva naproti.

Nedelja.

Je bila taka nogometna. Če sva že imela dan za počitek, je bil vseeno športen dan. Gledali smo ligo prvakov. Najprej sva skoraj zadremala, ampak so naja vsi goli, ki so padali, držali po koncu. Potem pa sva dobila še družbo in smo skupaj gledali naprej. No, jaz sem se prestavila v bolj sedeč položaj, ker drugače lahko v trenutku zaspiš.

Pa je bilo konec, ampak midva se nisva dala. Prižgala sva Fifo in ponovila tekmo. Sem se kar dobro borila. In na koncu je eno zmagal on, eno pa jaz. Še malo pa bom obvladala.

Se7en. To sva si ogledala zvečer. Pa niti ne vem s kakšnim pridevnikom naj pospremim ta film. Morgan in Pitt sta vodila raziskavo. Saj je bil zanimivo zastavljen, ampak na določenih delih je bil predolg in glasba poleg je bila za odtenek ali dva malenkost pretirana.

Ko bi si zapomnila kaj, ker so povedali nekaj zanimivih stvari vmes. Pa je žal šlo vse iz glave.

Ponedeljek.
Nov teden. Novo zbujanje. Crklanje. Faks. Novi treningi. Sprehod.

Nina Pušlar - Nekje vmes