Teden s festivalom čokolade

Ponedeljek.

Kako mamljivo se zdi, da bi kar preslišala budilko, bi se še malo stiskala pod toplo odejo v udobni postelji. Ampak ti potem začne lastni notranji glas najedati, ko te nekako nažene, da vstaneš, se oblečeš in si narediš zajtrk. Potem pa še pet minut. Tistih pet minut, ko se prismukam nazaj in se malo pocrkljam, ker vem da je tako grozno težko iti od doma.

Kolokvij je pač razlog, da moraš biti na faksu. No, saj ne da drugače nisem.

Ko predstavljamo po vrstnem redu horoskopa in potem se naenkrat sliši: "A smo obdelali device?", mi pa v smeh. Te so takšne, ki ti popestrijo ponedeljek. Tisto kozo, ki je zadnjič pozirala tudi na instagramu sem nesla. Enkrat je leva pregnala, drugič pa se je upirala dvojčkoma.

Zanimivo je vsakič, ko pridem domov. Kot, da me vsakič celo večnost ni.

Počasi se kopičijo.

Ampak takoj dobim kakšno nalogo. Čeprav je na koncu kriv tiskalnik, da nič ni narejeno, ker printa sence. Magenta sence. Pa so rekli, da bo bolje, naj malo počije.

Ker v ponedeljkih so v Lidlu akcije, in je primeren trenutek, če se to izkoristi, medtem ko tiskalnik počiva. Jaz sem bila že nazaj iz faksa spotoma, da sem pobrala zadnji športni modrček v moji velikost in črni barvi, sedaj ko na polno telovadim in skačem. Pa je že treba imeti nekaj opore.

Saj me vsak še vedno čudno gleda, ko vidi da skačem. Kar samo po sebi ne bi bilo toliko čudno, če ne bi bila tak blazen antišportnik v družini.

Vem, stvari se enkrat obrnejo.

Torek.

Ta tipografija. Ko se mi vedno znova in znova zdi, da večkrat ko pridem, manj jasno je vse skupaj. Nekaj delamo, nekaj predstavljamo, razlagamo in nalagamo, ampak v resnici imaš občutek, kot da nič ne odneseš.

Pa grem lepo nazaj k svojemu ritmu. Trening. Hrana. Sprehod. Delo. Kakšna serija. Duolingo in španščina in spanje. Zdi se mi, kot da samo še to počnem. In zdi se mi, kot da se že celo večnost nisem družila z ljudmi. Kavice in kosila. Ne znam si več vzeti časa in zdi se mi, da vključuje polno komplikacij v fazi dogovarjanja, da že v štartu potem opustim idejo.

Sreda.

Dvojna predavanja. Drugi del je sicer kratek, precej kratek. Ker še vedno nisem uspela ugotoviti, za kaj točno se gre. Pa se trudim. Nekaj o inštalaciji. Nekaj o videu. Jaz pa popolnoma brez ideje.

Drugače pa sem našla svoj ritem.

Nageljčke sem si posadila in jih postavila na okensko polico. Tako za dušo in v veselje.

Četrtek in petek.

Tista dneva, ko sicer nimam faksa, ampak kljub vsemu dela nikoli ne zmanjka.

Dneva sta šla samo mimo mene. Resno…

Sobota.

Ikea je vedno dober razlog za izlet. Obožujem izlete.

Tokrat sva šli z mami spet v Celovec, ampak v malo drugačni zasedbi. Up! se je peljal tja čez drn in strm. Res sem ga gnala in ugotovila, da mu je boljše, če je mestni malček.

Najprej sva izkoristili sonce, ki je sijalo in velikonočni sejem, ki je bil postavljen na trgu v Celovcu. Koliko zajčkov in jajčkov! Ali je to res tak praznik? 

Pa tudi po trgovinah jih ni manjkalo.

Marjetice so očitno letos izredno popularne, ker jih vidiš skoraj, da v vsaki drugi trgovini. In tudi sama imam sedaj eno tako obleko. Spomnim se, da sem imela nekaj podobnega že, ko sem bila majhna. In tisto oblekico sem prav z veseljem nosila. Še za slikanje za osebno.
V avstriji obstajajo različne vrste parkirni prostori. Družinski, ženski, za avtomobile s prikolici, za invalide in nenazadnje za avtomobile z dolžino treh metrov. No, jaz sem našla svoj prostor na takšnem.

Ikea in mesne kroglice. Spet sva vzeli družinski paket in jih nekaj spakirali za domov. Ni šlo.

Iz Ikeje pa sva odšle z malenkostmi. Tisto, kar sem rabila - cedilca za čaj. In z rožicami. Da je bila mami srečna.

In najinega dneva ni bilo konec, ker sva se zapeljali še do Radovljice. Na festival čokolade.

Prijetno s koristnim. Ker sva spoznali staro mestno jedro, ki do sedaj očitno ni obstajalo. Je pa zanimivo, ko prideš in ne veš ne kod in kam, in preprosto slediš ljudem, ki hodijo z vrečkami.

Koliko čokolade! Noro! Jaz pa sem v roki držala dva tista degustacijska kupončka in si ogledovala, kje jih želim izkoristiti. Niso me premamile vse praline ali koščki čokolade, pa tudi palačinke in čokoladni kebabi ne. Bila sem bolj za lahkotnejšo obliko čokolade. Kašno v kateri je jagoda oblita. In takšno, da je iz bele čokolade narejen mousse v kombinaciji z malinami. Božansko in odlična odločitev oziroma dobro izkoriščeni kupončki.

Sem pa tudi jaz odšla z vrečko proti avtomobilu. Z malinovimi draguljčki. Čokoladnimi piškoti polnjeni z malinovo marmelado v najbolj simpatičnem pakiranju s pikicami. Od Rustike. In bili so odlični.

Malinovi draguljčki.

Dan sem zaključila v ljubljanskih koncih. Ko sva razpravljala, kako bo šlo ta vikend, ker se med tednom nič nisem oglasila. Sem zato vzela pot pod noge oziroma volan v roke in se odpeljala. Čudovitemu zaključku dneva naproti.

Nedelja.

Je bila taka nogometna. Če sva že imela dan za počitek, je bil vseeno športen dan. Gledali smo ligo prvakov. Najprej sva skoraj zadremala, ampak so naja vsi goli, ki so padali, držali po koncu. Potem pa sva dobila še družbo in smo skupaj gledali naprej. No, jaz sem se prestavila v bolj sedeč položaj, ker drugače lahko v trenutku zaspiš.

Pa je bilo konec, ampak midva se nisva dala. Prižgala sva Fifo in ponovila tekmo. Sem se kar dobro borila. In na koncu je eno zmagal on, eno pa jaz. Še malo pa bom obvladala.

Se7en. To sva si ogledala zvečer. Pa niti ne vem s kakšnim pridevnikom naj pospremim ta film. Morgan in Pitt sta vodila raziskavo. Saj je bil zanimivo zastavljen, ampak na določenih delih je bil predolg in glasba poleg je bila za odtenek ali dva malenkost pretirana.

Ko bi si zapomnila kaj, ker so povedali nekaj zanimivih stvari vmes. Pa je žal šlo vse iz glave.

Ponedeljek.
Nov teden. Novo zbujanje. Crklanje. Faks. Novi treningi. Sprehod.

Nina Pušlar - Nekje vmes

Poletna različica pite

V glavi je dobro sestavljeno. Idejo prenesem na papir. Še vedno zgleda presenetljivo optimistično. Potem pa to prenesem na zaslon. Pa ves optimizem izgine.
Ne vem kaj se je zgodilo med preskokom iz analognega v digitalno. Očitno ideji te nule in enice preprosto ne ustrezajo v kombinaciji z bezierjevimi krivuljami.
Bom še premlevala in prespala.
Samo vse skupaj si moram zapisati, da ne pozabim.

Ko bi bilo le malenkost preprosteje.

Čokoladno čokoladna pita v poletni različici.

Sem pa dobila idejo, da bi šlo tole poletno sadje, ki raste na vrtu - torej maline in ribez, odlično skupaj s čokoladno pito.
Rečeno - storjeno. Pa še očeta sem pridno poslala po sladko smetano, ko sem pobirala listke ven iz nabranega ribeza.
Videti je slastno. Videz pa ne vara, saj je kljub neznosni količini čokolade, tale kombinacija odlična za takšne lene poletne dni.

Teli odtenki v petdesetih verzijah, so prav mučni za branje. Saj me je res zanimalo, kaj je bilo napleteno iz zgodbe in bolj, ko greš v tretji del. Večja znanstvena fantastika postaja vse skupaj. Ne verjamem, da sta tadva zdržala toliko časa skupaj. Oziroma, je moral biti vsak dan boj za obstanek.
Lepo prosim - zakaj so zgodbe tako zanimive, če imajo v slabih treh mesecih poznanstva vključeno skoraj vse, kar bi se lahko zgodilo tudi v daljšem obdobju.
Vseeno je potrebno dati času čas. Počakati, da se poleže. Impulzivne odločitve so včasih res dobre, ampak ko jih je enkrat preveč, gre pa tudi mera zdravega razuma po gobe. Ali pač?
Drugače pa ne priporočam knjig. Mislim prvo si lahko preberete iz živega dolgčasa in radovednosti. Ostala dva nadaljevanja sta bolj obupna iz strani v stran. Govorim o zbirki Petdeset odtenkov.

Bastille - Things We Lost in the Fire

Črna mačka čez cesto in čokolada na levi ritnici

Luštno zapolnjeni so kakšni dnevi vmes. Ker, ko se dogaja, se dogaja na polno.
Včeraj je bil kar pester dan.
Zjutraj sem bila že na kavici v Zbiljah. Z Melisso. No, na čaju v Zbiljah.
Predno se vrne nazaj domov, sva našli eno časovno luknjo v najinih urnikih.
Kratko ampak luštno.
Dala sem ji navodila, da se dobiva na končni od enke in jo presenetila, ko sem jo z avtomobilom čakala tam. Praktično, ker lepo pridem z avtoceste, njej enica pelje ravno izpred hostla.
Presenečenje uspelo. Z luštnim jutranjim razgledom. Oaza miru. Čisto malo ven iz Ljubljane.

In ker sem bila že ravno v Ljubljani, z avtom, je to odličen odgovor, da se oglasim na obisk. En kratek in sladek obisk. Oba sva se strinjala, da je bila luštna odločitev.
Za eno podaljšano ležanje v postelji. Čeprav sem bila sama že nekaj časa pokonci. Ampak sem predlagala eno rundo crkljanja.

Skočila sem še v Leclerc, ker sem upala, da imajo večjo izbiro Clippers čajev, pa so imeli samo tiste, ki sem jih že zadnjič v trgovini videla. Vseeno sem vzela beli čaj s pomarančo, ki je odličen. Pa še nad embalažo sem navdušena.
Da imam čaj.

Potem pa domov. Pa po vročini v bližnjo trgovino, ker sem pekla lazanjo. In še čokoladno pito oziroma dve.
Vse skupaj je potekalo nekako tako. Naredi testo. Ga ohladi in izkoristi priložnost za trgovino. Segrej pečico in si naredi malenkost prostora na pultu, da lahko vse skupaj razvaljaš. V tistem, ko oblikuješ in daš peči, nareži čebulo in jo popraži. Naredi omako za lazanjo. V tem se testo lepo speče. Nato začnem po plasteh vse skupaj zlagati in segrevati sladko smetano s sladkorjem za nadev. Lazanja se peče. V smetani topim maslo in čokolado. Vmes ribam še sir. Vse skupaj vlijem na testo in dam hladiti.
Tu pa nastane štala. Popolna štala.
Malce nerodno sem stvari dala v hladilnik in se mi je še tekoča čokoladna zmes polila znotraj hladilnika. Priložnost za celovito čiščenje. Povsem po nesreči.
V drugo je šlo boljše. Zmanjkalo pa je časa za pomivanje posode, ki se je nabrala, saj je bila tudi lazanja že gotova.

Vzela sem si čas, računalnik v naročje in malo brskala za različnimi stvarmi, ko se mi je predvajal posnetek Tony Awards. Tista Pepelka in Fantom iz opere, sta mi izgledala še najboljše. Saj so bili otroci zelo navdihujoči, ampak mi je nadležno poslušati pesmi s temi "glaski".

Potem pa nazaj v Ljubljano. Na en rojstni dan.
Še prej pa sva si vzela v izi, presenečeno sem odkrila, da so se od nekje pojavile luči.
Luštno smo se imeli. Ura za darilo je izgledala super. In pita je bila nasitna. Nikjer se ni poznalo, da jo je malo manjkalo in prevoz le-te v Ljubljano me je prav nasmejal, ko se je vozila po škatli na izvozih in uvozih na avtocesto.

Ključi so se izgubili v avtomobilu. Tisti z rdečim avtobuskom iz Londona. Konec dober, vse dobro in vožnja ob zvokih slovenskih melodij na radiu. In zvok kitare malenkost kasneje.

Novo jutro. Nov dan.
Enkrat me je zbudilo dejstvo, da je odeja izginila. Drugič me je zbudilo vrtanje iz zgornjega nadstropja. Tretjič me je zbudil moj telefon.
Postopek priprave čaja. Postopek čakanja, da se malenkost ohladi. In potem je bil ravno pravšnjih temperatur. Dobro tempirano.
Makaronov ni skoraj nikoli preveč, ker se vedno nekako porabijo in z zanimanjem sva padla v gledanje serije House Hunters: International. Ampak tista hiša iz Čil, ki je nista vzela, je zgledala prav hudo.

Domov za dve minute. Vzamem preostanek pite. Pomijem vetrobransko steklo in grem proti Domžalam. Dolgo že nisem šla v to smer.
Mythbusters maraton. Sprehod. Čokoladna pita je končala na mojih kavbojkah iz Lidla, nekje. Maline in topljiv sladoled. Vmes med vsem pa dobra playlista.

Frankie Cocozza - Embrace

Ena čokoladna

Kaj je najboljše, ki te pričaka doma?
No, drugo najboljše. Sicer me prvo res ne počaka doma, ampak se pripelje do mene. Pustimo to... 
Torej, ja - škatla s čokolado. In to iz Rajske ptice. Uč nanje sem vrgla nekoč na decemberskih stojnicah v Ljubljani in od takrat so najslajše čokoladice.

Torej. Čokolada.
Sladka pregreha.
Ta naša razvada, ki nas razveseljuje in ubija. Ker vedno veš, da poješ en košček preveč. Pri enem samem se je težko ustavit, sploh ko vemo, da se bližajo "tisti dnevi". Joj.
Razen, če je zares temna. Tukaj se znamo zadržati pri enem koščku. Tista je edina, ki se potem še skriva po temnih kotih predalov ali omar.
Ko pride se išče čokolada po skritih kotičkih. Odpreš omaro. Nič. Vržeš ven vse predale. Nič. Pogledaš v svojo omaro, v skrite kote. Nič.
Kaj narediš potem - se slučajno znajdeš na spletu in brskaš. Ni ravno najboljša ideja, ampak mogoče ti vsaj osveži spomin in se po koncu spomniš, da obstajajo majhne čokolade tam v desni omari v dnevni sobi skrite v veliki stekleni skledi z odškrtnjenim robom. Če jih je še kaj.

No, če sem že pri tem, lahko povem, da naletela na zanimivo čokoladno stran.
mojacokolada.si
Moja čokolada. Saj to. Čeprav deliti, jo je še vedno najboljše.

Zanimivo je, ko z vsakim klikom odkriješ kaj novega. In toliko vrst čokolade. Noro.
Mislim, da sem se za nekaj časa zamotila.

Florentine različnih okusov. Mmmm. Mali koščki, ki sem jih snedla ven iz škatlice so bili prav okusni. Božansko je tole. Ni kaj, ni kaj.
Prav zanimivo je kakšni dodatki se prepletajo s čokolado. Nekaj sadja. Nekaj oreščkov.
Mmmm. Še film Chocolat se manjka.

Ne vem zakaj, ampak sama sem navdušena nad belo čokolado. Resno. Čeprav je bolj sladka. Ampak očitno bom poleg bele čokolade z lešniki sedaj dobila še kakšen priljubljen okus. Tole s sadjem izgleda prav mamljivo. Da malo zdražim vse.
Se bo komu še zaluštala.

Celotna objava o čokoladi? Slavospev ji je vedno dobrodošel.
Tako. Sedaj grem pa počasi uživat v vsakem "cekinčku" posebej. Občutek imam, da bo v prihajajočih dneh prehitro pošla.

PS. na koncu lahko samo še preštejem kolikokrat se pojavi ime "čokolada" v tej objavi. Pa še lisička na čokoladni strani je prav prikupna. Poleg tega je pa zabavno osveževati stran samo, da bereš vse napise v oblačkih. Luštno.

Rachel Portman - Minor Swing (Chocolat)