Luštno zapolnjeni so kakšni dnevi vmes. Ker, ko se dogaja, se dogaja na polno.
Včeraj je bil kar pester dan.
Zjutraj sem bila že na kavici v Zbiljah. Z Melisso. No, na čaju v Zbiljah.
Predno se vrne nazaj domov, sva našli eno časovno luknjo v najinih urnikih.
Kratko ampak luštno.
Dala sem ji navodila, da se dobiva na končni od enke in jo presenetila, ko sem jo z avtomobilom čakala tam. Praktično, ker lepo pridem z avtoceste, njej enica pelje ravno izpred hostla.
Presenečenje uspelo. Z luštnim jutranjim razgledom. Oaza miru. Čisto malo ven iz Ljubljane.
In ker sem bila že ravno v Ljubljani, z avtom, je to odličen odgovor, da se oglasim na obisk. En kratek in sladek obisk. Oba sva se strinjala, da je bila luštna odločitev.
Za eno podaljšano ležanje v postelji. Čeprav sem bila sama že nekaj časa pokonci. Ampak sem predlagala eno rundo crkljanja.
Skočila sem še v Leclerc, ker sem upala, da imajo večjo izbiro Clippers čajev, pa so imeli samo tiste, ki sem jih že zadnjič v trgovini videla. Vseeno sem vzela beli čaj s pomarančo, ki je odličen. Pa še nad embalažo sem navdušena.
Da imam čaj.
Potem pa domov. Pa po vročini v bližnjo trgovino, ker sem pekla lazanjo. In še čokoladno pito oziroma dve.
Vse skupaj je potekalo nekako tako. Naredi testo. Ga ohladi in izkoristi priložnost za trgovino. Segrej pečico in si naredi malenkost prostora na pultu, da lahko vse skupaj razvaljaš. V tistem, ko oblikuješ in daš peči, nareži čebulo in jo popraži. Naredi omako za lazanjo. V tem se testo lepo speče. Nato začnem po plasteh vse skupaj zlagati in segrevati sladko smetano s sladkorjem za nadev. Lazanja se peče. V smetani topim maslo in čokolado. Vmes ribam še sir. Vse skupaj vlijem na testo in dam hladiti.
Tu pa nastane štala. Popolna štala.
Malce nerodno sem stvari dala v hladilnik in se mi je še tekoča čokoladna zmes polila znotraj hladilnika. Priložnost za celovito čiščenje. Povsem po nesreči.
V drugo je šlo boljše. Zmanjkalo pa je časa za pomivanje posode, ki se je nabrala, saj je bila tudi lazanja že gotova.
Vzela sem si čas, računalnik v naročje in malo brskala za različnimi stvarmi, ko se mi je predvajal posnetek Tony Awards. Tista Pepelka in Fantom iz opere, sta mi izgledala še najboljše. Saj so bili otroci zelo navdihujoči, ampak mi je nadležno poslušati pesmi s temi "glaski".
Potem pa nazaj v Ljubljano. Na en rojstni dan.
Še prej pa sva si vzela v izi, presenečeno sem odkrila, da so se od nekje pojavile luči.
Luštno smo se imeli. Ura za darilo je izgledala super. In pita je bila nasitna. Nikjer se ni poznalo, da jo je malo manjkalo in prevoz le-te v Ljubljano me je prav nasmejal, ko se je vozila po škatli na izvozih in uvozih na avtocesto.
Ključi so se izgubili v avtomobilu. Tisti z rdečim avtobuskom iz Londona. Konec dober, vse dobro in vožnja ob zvokih slovenskih melodij na radiu. In zvok kitare malenkost kasneje.
Novo jutro. Nov dan.
Enkrat me je zbudilo dejstvo, da je odeja izginila. Drugič me je zbudilo vrtanje iz zgornjega nadstropja. Tretjič me je zbudil moj telefon.
Postopek priprave čaja. Postopek čakanja, da se malenkost ohladi. In potem je bil ravno pravšnjih temperatur. Dobro tempirano.
Makaronov ni skoraj nikoli preveč, ker se vedno nekako porabijo in z zanimanjem sva padla v gledanje serije House Hunters: International. Ampak tista hiša iz Čil, ki je nista vzela, je zgledala prav hudo.
Domov za dve minute. Vzamem preostanek pite. Pomijem vetrobransko steklo in grem proti Domžalam. Dolgo že nisem šla v to smer.
Mythbusters maraton. Sprehod. Čokoladna pita je končala na mojih kavbojkah iz Lidla, nekje. Maline in topljiv sladoled. Vmes med vsem pa dobra playlista.
Včeraj je bil kar pester dan.
Zjutraj sem bila že na kavici v Zbiljah. Z Melisso. No, na čaju v Zbiljah.
Predno se vrne nazaj domov, sva našli eno časovno luknjo v najinih urnikih.
Kratko ampak luštno.
Dala sem ji navodila, da se dobiva na končni od enke in jo presenetila, ko sem jo z avtomobilom čakala tam. Praktično, ker lepo pridem z avtoceste, njej enica pelje ravno izpred hostla.
Presenečenje uspelo. Z luštnim jutranjim razgledom. Oaza miru. Čisto malo ven iz Ljubljane.
In ker sem bila že ravno v Ljubljani, z avtom, je to odličen odgovor, da se oglasim na obisk. En kratek in sladek obisk. Oba sva se strinjala, da je bila luštna odločitev.
Za eno podaljšano ležanje v postelji. Čeprav sem bila sama že nekaj časa pokonci. Ampak sem predlagala eno rundo crkljanja.
Skočila sem še v Leclerc, ker sem upala, da imajo večjo izbiro Clippers čajev, pa so imeli samo tiste, ki sem jih že zadnjič v trgovini videla. Vseeno sem vzela beli čaj s pomarančo, ki je odličen. Pa še nad embalažo sem navdušena.
Da imam čaj.
Potem pa domov. Pa po vročini v bližnjo trgovino, ker sem pekla lazanjo. In še čokoladno pito oziroma dve.
Vse skupaj je potekalo nekako tako. Naredi testo. Ga ohladi in izkoristi priložnost za trgovino. Segrej pečico in si naredi malenkost prostora na pultu, da lahko vse skupaj razvaljaš. V tistem, ko oblikuješ in daš peči, nareži čebulo in jo popraži. Naredi omako za lazanjo. V tem se testo lepo speče. Nato začnem po plasteh vse skupaj zlagati in segrevati sladko smetano s sladkorjem za nadev. Lazanja se peče. V smetani topim maslo in čokolado. Vmes ribam še sir. Vse skupaj vlijem na testo in dam hladiti.
Tu pa nastane štala. Popolna štala.
Malce nerodno sem stvari dala v hladilnik in se mi je še tekoča čokoladna zmes polila znotraj hladilnika. Priložnost za celovito čiščenje. Povsem po nesreči.
V drugo je šlo boljše. Zmanjkalo pa je časa za pomivanje posode, ki se je nabrala, saj je bila tudi lazanja že gotova.
Vzela sem si čas, računalnik v naročje in malo brskala za različnimi stvarmi, ko se mi je predvajal posnetek Tony Awards. Tista Pepelka in Fantom iz opere, sta mi izgledala še najboljše. Saj so bili otroci zelo navdihujoči, ampak mi je nadležno poslušati pesmi s temi "glaski".
Potem pa nazaj v Ljubljano. Na en rojstni dan.
Še prej pa sva si vzela v izi, presenečeno sem odkrila, da so se od nekje pojavile luči.
Luštno smo se imeli. Ura za darilo je izgledala super. In pita je bila nasitna. Nikjer se ni poznalo, da jo je malo manjkalo in prevoz le-te v Ljubljano me je prav nasmejal, ko se je vozila po škatli na izvozih in uvozih na avtocesto.
Ključi so se izgubili v avtomobilu. Tisti z rdečim avtobuskom iz Londona. Konec dober, vse dobro in vožnja ob zvokih slovenskih melodij na radiu. In zvok kitare malenkost kasneje.
Novo jutro. Nov dan.
Enkrat me je zbudilo dejstvo, da je odeja izginila. Drugič me je zbudilo vrtanje iz zgornjega nadstropja. Tretjič me je zbudil moj telefon.
Postopek priprave čaja. Postopek čakanja, da se malenkost ohladi. In potem je bil ravno pravšnjih temperatur. Dobro tempirano.
Makaronov ni skoraj nikoli preveč, ker se vedno nekako porabijo in z zanimanjem sva padla v gledanje serije House Hunters: International. Ampak tista hiša iz Čil, ki je nista vzela, je zgledala prav hudo.
Domov za dve minute. Vzamem preostanek pite. Pomijem vetrobransko steklo in grem proti Domžalam. Dolgo že nisem šla v to smer.
Mythbusters maraton. Sprehod. Čokoladna pita je končala na mojih kavbojkah iz Lidla, nekje. Maline in topljiv sladoled. Vmes med vsem pa dobra playlista.
Ni komentarjev:
Objavite komentar