Torej dvaindvajset.
Vse najboljše meni, potemtakem.
Še eno leto naokoli še en kup voščil in najboljših želja. Verjetno obstaja rekord dneva, vsaj na področju kolikokrat sem izrekla besedico 'hvala'.
Ker res, hvala za vse izrečene želje.
Lep razgled na okenski polici. Rojstnodnevni nageljčki.
Verjetno se mi je zgodilo prvič v življenju, da sem prišla v knjižnico in so imeli knjige, ki sem jih hotela. Mislim, še tiste nad katerimi sem obupala že pred časom.
Sedaj imam na izposoji Ernesta in Tinko. Ko sem kot majhen otrok odšla iz otroškega oddelka, je bilo povsem na mestu. Potem pa imam še mojega priljubljenega japonskega avtorja - Murakamija z njegovim romanom oziroma prvima dvema knjigama. Pa še gospo Rowlingovo sem si sposodila, tokrat mi ne bo družbe delal Harry Potter in njegovi prijatelji, ampak še ne vem kdo. Nekdo v nadometnih volitvah.
Od kdaj je parkirišče za Storžičem zasebno in za plačat?
Pekla sem. Marmorni kolač. Prejemala voščila. Na pol delala na predstavitvi. Psa sprehajala. Pozdravila mamo in ata, ki sta prišla ravno, ko sem se odpravljala v Ljubljano.
Facebook so mi malenkostno zasuli s sporočili.
Po tistem, ko sem vse podkupila na faksu pri moji predstavitvi, sem se čisto potiho izmuznila skozi vrata in vzela moj avto, ki me je pridno čakal na parkirišču in šla na drug konec Ljubljane. Pravzaprav je bilo tam konec Ljubljane, če smo že specifični in se ob enem igramo z besedami.
Skratka stopila sem v čisto filmski romantičen prizor svojega življenja.
Predstavljajte si - pogrnjeno mizo za dva. S kozarci za vino. Svečke. In fanta, ki vam za štedilnikom kuha oziroma ravno končuje s kuhanjem večerje.
No, dobesedno ta prizor sem ujela.
Noro.
Kot bi prav zares stopila iz resničnega življenja v film poln romantike.
Vse najboljše meni, potemtakem.
Še eno leto naokoli še en kup voščil in najboljših želja. Verjetno obstaja rekord dneva, vsaj na področju kolikokrat sem izrekla besedico 'hvala'.
Ker res, hvala za vse izrečene želje.
Lep razgled na okenski polici. Rojstnodnevni nageljčki.
Verjetno se mi je zgodilo prvič v življenju, da sem prišla v knjižnico in so imeli knjige, ki sem jih hotela. Mislim, še tiste nad katerimi sem obupala že pred časom.
Sedaj imam na izposoji Ernesta in Tinko. Ko sem kot majhen otrok odšla iz otroškega oddelka, je bilo povsem na mestu. Potem pa imam še mojega priljubljenega japonskega avtorja - Murakamija z njegovim romanom oziroma prvima dvema knjigama. Pa še gospo Rowlingovo sem si sposodila, tokrat mi ne bo družbe delal Harry Potter in njegovi prijatelji, ampak še ne vem kdo. Nekdo v nadometnih volitvah.
Od kdaj je parkirišče za Storžičem zasebno in za plačat?
Pekla sem. Marmorni kolač. Prejemala voščila. Na pol delala na predstavitvi. Psa sprehajala. Pozdravila mamo in ata, ki sta prišla ravno, ko sem se odpravljala v Ljubljano.
Facebook so mi malenkostno zasuli s sporočili.
Po tistem, ko sem vse podkupila na faksu pri moji predstavitvi, sem se čisto potiho izmuznila skozi vrata in vzela moj avto, ki me je pridno čakal na parkirišču in šla na drug konec Ljubljane. Pravzaprav je bilo tam konec Ljubljane, če smo že specifični in se ob enem igramo z besedami.
Skratka stopila sem v čisto filmski romantičen prizor svojega življenja.
Predstavljajte si - pogrnjeno mizo za dva. S kozarci za vino. Svečke. In fanta, ki vam za štedilnikom kuha oziroma ravno končuje s kuhanjem večerje.
No, dobesedno ta prizor sem ujela.
Noro.
Kot bi prav zares stopila iz resničnega življenja v film poln romantike.
Ni komentarjev:
Objavite komentar