Konec predavanj. Končno.
Končati bo morali že prejšnji teden, pa se je malenkost zavleklo. Le eno tedensko malenkost z dvema predavanjema fotografije.
Nisem utegnila pisati. Eno je, ker sem v brez-internetnem obdobju našla izgovor sama pri sebi, da mi tako ali pa tako "ni treba". Potem pa sem bila toliko notri v projektih in dokončevanju, popravljanju in obupavanju. Da sem bila na koncu čisto suha in nobene besede ni bilo več za ožeti iz mene. Super prispodoba, jej zame. In sarkazem na vrhuncu.
Da se sicer opomnim kaj vse se je nabralo v tednu in še malo. Končala sem nekje zasanjano.
Pravzaprav sem dobila še eno prikupno, pozorno rojstnodnevno darilce. Oziroma del darilca?
Dobila sem pikčaste štumfke. Nogavice. Pa sploh ni Miklavž.
Tisti prejšnji četrtek sem imela pester.
Imela sem še polne roke dela za kolokvij naslednji dan, ker sem se ujela v lastno zanko, ampak se jo je dalo malenkost razrahljati, ko se je en dodaten dan našel vmes. Pa sem jo kljub temu še sama malo raztegovala in zategovala obenem.
Obljubila sem pijačo, kosilo in še eno. Ali nekaj. Skratka ura me je ujela pri popravi in pripravi projekta in sem šla v Ljubljano.
Klasično na vlak. Klima ubija.
Najprej pijača. Priročno blizu železniške.
Saj bi rekla, da grem na kavo, kakor rečem vedno, ampak jo nikoli ne pijem. Ostajam zvesta čaju. Z barvnim imenom. Ampak imeli pa sva debato o tem, kako gremo vedno "na kavo" in kako se jo je ona kljub vsemu navadila piti. Jaz ji še vedno nasprotujem. Pa mi noben ne da kakšnega pretiranega miru pri tem. Vedno v zraku ostane vprašanje - ne piješ kave?
Ne. Ne pijem kave. Hvala.
Skratka trači takšni in drugačni, ki se naberejo po mesecih oziroma v tem primeru je bilo zgolj nekaj tednov, ampak pred tem je minilo veliko večje časovno obdobje, ko se nismo videli.
Po vseh sms-ih, klicu in slabem prebiranju. Se na koncu zgodi, da se nama pridruži še druga prijateljica, ki naredi krajši predah med učenjem.
Sedaj je tisti nadležen študentski čas - izpitno obdobje. Vsi jamramo, nobenemu pa se nič ne da.
Po tem, ko sem pogledala na uro, je bila že toliko, da sem letela na drugi "zmenek" tega večera. Šla sem na rojstnodnevno kosilo z mojima ameriškima prijateljicama. Ena izmed njih je tudi praznovala prvo soboto v mesecu, malenkost pred menoj. Tako, da smo končale v Šestici, kjer imajo po peti ure vse pol ceneje. Luštno.
Pa še lazanja je bila dobra.
Klepet na dolgo in široko. Izmenjava luštnih darilc. Predvsem sem bila zelo vesela pisemc, voščil, kartic z lepimi in vzpodbudnimi besedami. To je tako preprosto, da skoraj ne more biti lepše. Rada imam sporočilca, pisemca, kartice, razglednice in podobno.
Čeprav se mi zdi, da moram to še malenkost bolj poudariti.
Cacao pa je gostil del projekta imenovan Story of the Soul. Tokratna tema - satisfaction. Zgodba duše: Zadovoljstvo.
Skratka v zgornjem nadstropju se je zbralo kar nekaj ljudi, toliko da smo zasedli vse naokoli. Po tako dobrem kosilu dejansko nisem imela prav nobene želje po sladoledu. Pri meni je ta želja že tako redkejša, kot pri večini populacije, ampak sem jo uspela še dodatno zmanjšati. Zanimivo.
No, na koncu smo razpravljali na podlagi odlomka iz Velikega Gatsbija, še enem intervjuju in pesmi (I Can't Get No) Satisfaction. Kaj nas pravzaprav osrečuje in ali mislimo, da nas kaj lahko popolnoma zadovolji? Večina pomisli na seks, ne?
Skratka. Ravno po koncu pa sem bila spet na poti. Po dobri stari poti proti železniški postaji, da ujamem še zadnji potniški vlak, ki odpelje proti Gorenjski ta dan.
In to je bil samo četrtek.
Končati bo morali že prejšnji teden, pa se je malenkost zavleklo. Le eno tedensko malenkost z dvema predavanjema fotografije.
Nisem utegnila pisati. Eno je, ker sem v brez-internetnem obdobju našla izgovor sama pri sebi, da mi tako ali pa tako "ni treba". Potem pa sem bila toliko notri v projektih in dokončevanju, popravljanju in obupavanju. Da sem bila na koncu čisto suha in nobene besede ni bilo več za ožeti iz mene. Super prispodoba, jej zame. In sarkazem na vrhuncu.
Da se sicer opomnim kaj vse se je nabralo v tednu in še malo. Končala sem nekje zasanjano.
Pravzaprav sem dobila še eno prikupno, pozorno rojstnodnevno darilce. Oziroma del darilca?
Dobila sem pikčaste štumfke. Nogavice. Pa sploh ni Miklavž.
 |
| Pikice pokice. |
Tisti prejšnji četrtek sem imela pester.
Imela sem še polne roke dela za kolokvij naslednji dan, ker sem se ujela v lastno zanko, ampak se jo je dalo malenkost razrahljati, ko se je en dodaten dan našel vmes. Pa sem jo kljub temu še sama malo raztegovala in zategovala obenem.
Obljubila sem pijačo, kosilo in še eno. Ali nekaj. Skratka ura me je ujela pri popravi in pripravi projekta in sem šla v Ljubljano.
Klasično na vlak. Klima ubija.
Najprej pijača. Priročno blizu železniške.
Saj bi rekla, da grem na kavo, kakor rečem vedno, ampak jo nikoli ne pijem. Ostajam zvesta čaju. Z barvnim imenom. Ampak imeli pa sva debato o tem, kako gremo vedno "na kavo" in kako se jo je ona kljub vsemu navadila piti. Jaz ji še vedno nasprotujem. Pa mi noben ne da kakšnega pretiranega miru pri tem. Vedno v zraku ostane vprašanje - ne piješ kave?
Ne. Ne pijem kave. Hvala.
Skratka trači takšni in drugačni, ki se naberejo po mesecih oziroma v tem primeru je bilo zgolj nekaj tednov, ampak pred tem je minilo veliko večje časovno obdobje, ko se nismo videli.
Po vseh sms-ih, klicu in slabem prebiranju. Se na koncu zgodi, da se nama pridruži še druga prijateljica, ki naredi krajši predah med učenjem.
Sedaj je tisti nadležen študentski čas - izpitno obdobje. Vsi jamramo, nobenemu pa se nič ne da.
 |
| Vdih, izdih in kamilice za mirne živce. |
Po tem, ko sem pogledala na uro, je bila že toliko, da sem letela na drugi "zmenek" tega večera. Šla sem na rojstnodnevno kosilo z mojima ameriškima prijateljicama. Ena izmed njih je tudi praznovala prvo soboto v mesecu, malenkost pred menoj. Tako, da smo končale v Šestici, kjer imajo po peti ure vse pol ceneje. Luštno.
Pa še lazanja je bila dobra.
Klepet na dolgo in široko. Izmenjava luštnih darilc. Predvsem sem bila zelo vesela pisemc, voščil, kartic z lepimi in vzpodbudnimi besedami. To je tako preprosto, da skoraj ne more biti lepše. Rada imam sporočilca, pisemca, kartice, razglednice in podobno.
Čeprav se mi zdi, da moram to še malenkost bolj poudariti.
 |
| Želja za vsako štiriperesno deteljico, štiriperesna deteljica za vsako željo. Thank you Ashley and Melissa. |
Cacao pa je gostil del projekta imenovan Story of the Soul. Tokratna tema - satisfaction. Zgodba duše: Zadovoljstvo.
Skratka v zgornjem nadstropju se je zbralo kar nekaj ljudi, toliko da smo zasedli vse naokoli. Po tako dobrem kosilu dejansko nisem imela prav nobene želje po sladoledu. Pri meni je ta želja že tako redkejša, kot pri večini populacije, ampak sem jo uspela še dodatno zmanjšati. Zanimivo.
No, na koncu smo razpravljali na podlagi odlomka iz Velikega Gatsbija, še enem intervjuju in pesmi (I Can't Get No) Satisfaction. Kaj nas pravzaprav osrečuje in ali mislimo, da nas kaj lahko popolnoma zadovolji? Večina pomisli na seks, ne?
Skratka. Ravno po koncu pa sem bila spet na poti. Po dobri stari poti proti železniški postaji, da ujamem še zadnji potniški vlak, ki odpelje proti Gorenjski ta dan.
In to je bil samo četrtek.
Ni komentarjev:
Objavite komentar