Moj kuža je praznoval 5 let v petek.
In kljub temu, da sem se potepala malo naokoli, sem priletela domov z mufinom in piškotki iz pasje pekarnice. Z veliko svečko v obliki petke.
Tisti mafin iz govedine je zmazal v trenutki in se še pol ure za tem oblizoval in vohal, če je kje kaj ostalo. Verjetno je bil ta dan najbolj srečen, ker mu je vsak nekaj potisnil pod gobček. Nič mu ni bilo jasno. Ampak smo bili srečni vsi.
Saj ne da sem ironično tudi jaz zadnje čase v gibanju, ampak zdi se mi da vsi zopet vsiljujejo "zdrav" način življenja. Pa kreme za učvrstitev, pa proteine, pa izdelke za hujšanje, programe za hujšanje, dodatke za hujšanje, programe za oblikovanje telesa. Vse z pripisi, da je samo še dva meseca pred "poletjem", da je sedaj odličen čas za formo.
Ironično mi gre vse to že pošteno na živce, ker je povsod, nič drugega kot vsiljeno. Kako naj potem človek gleda v svet, ko samo odpre splet in mu vse skače ven iz ekrana. Ali pa na televizij, pa na radiu, pa na plakatih. Pa povsod kamor se obrneš.
Saj ne, da sva tudi midva začela z enim programom. Presneto.
Ampak res se počutim bombardirano.
How I Met Your Mother se je zaključila po dolgih devetih sezonah. Tiste prve so bile izredno zabavne in zanimive, sedaj pa smo samo še čakali, da nas "odrešijo muk" in zaključijo. In so v svojem slogu.
Že vse te epizode z "mamo" so bile rahlo bolj zanimive, predvsem tista, ko je bila njena zgodba na hitro. Sedaj v zadnjih dveh delih pa so za trenutek prišli v tisto s čimer so začeli.
Z razpletom, ki je bil nepričakovano pričakovan. Mislim, saj niti razmišljali nismo o tem, ker smo celo serijo čakali na mamo, tako da sem vsaj jaz spregledala to. Mislim, saj se mi je čudno zdelo, zakaj bi bila zgodba naslovljena "Kako sem spoznal vajino mamo", če je bilo o njej govora zgolj zadnjo sezono in nekaj omemb prej, vse skupaj se pa začne s tem kako je spoznal Robin.
Monsters University. Risanke za velike otroke. Čeprav sem te Pošasti iz omare gledala že dolgo tega, se niti ne spomnim več o čem je pravzaprav tekla zgodba. Ampak to je bilo precej neodvisno od tega naslednjega dela, ki je bil v resnici prejšnji del, saj se je zgodba prestavila malenkostno v preteklost. Oziroma v čas študentskih let najstrašnejših pošasti. Smo se kar zabavali ob gledanju.
Po tistem, ko smo se pol ure odločali, katera risanka bo prišla na vrsto. In sem imela za družbo enega enajstletnika, ki je še mene prekosil v po gledanih risankah, pa jih nisem videla malo. Še vedno jih nekaj zaostajam.
Veronica Mars.
Že davno je tega, ko se je končala serija in smo bili vsi v upanju, da bo še kakšno nadaljevanje. Potem je enkrat nekaj prišlo ven, nastavek za novo sezono, ki se nikoli ni zares začela, ampak počasi gre vse mimo.
Ta serija je bila res kulj. Predvsem v tistem času, ko sem jo gledala. Pa čeprav sploh nisem nek pristaš detektivskih serij z umori in podobnim. Ampak pač Veronika Mars, ki je doma iz Neptuna.
In prišel je ven film, ki je bil podprt s strani oboževalcev kar na Kickstarterju.
Po devetih letih se zgodba sicer zavrti malo drugače za trenutek, ampak se potem vrne nazaj v stare tirnice. Ker pač včasih preprosto ne moremo iz svoje kože, ne glede na to koliko se trudimo ali koliko časa mine. Pa še ljubezenski razplet sledi.
Kako pa življenje poleg filmov, risank in serij?
Gre. Tako stalno v gibanju. Sem tam, kjer me vidite in nič drugače.
Drugače pa ja. Treningi, faks, delo za faks, kuhanje, sprehajanje in nekaj v tem smislu.
Enkrat sem šla pogledat kako je kaj v centru, pa čeprav samo za dobrih dvajset minut.
Drugič pa sem šla do Cityparka, kar mi sicer ni bilo na poti, ampak sem si naredila ovinek do tja, v upanju, da nekaj najdem, pa sem dobila samo štumfke.
Je pa zanimivo, da sem se v centru počutila, kot da vse skupaj ni več domače. Kot, da sem se popolnoma oddaljila od te Ljubljane. Tako tuja je bila. Tako drugačna.
Dandy Warhols - We Used To Be Friends
In kljub temu, da sem se potepala malo naokoli, sem priletela domov z mufinom in piškotki iz pasje pekarnice. Z veliko svečko v obliki petke.
Tisti mafin iz govedine je zmazal v trenutki in se še pol ure za tem oblizoval in vohal, če je kje kaj ostalo. Verjetno je bil ta dan najbolj srečen, ker mu je vsak nekaj potisnil pod gobček. Nič mu ni bilo jasno. Ampak smo bili srečni vsi.
 |
| 5 praznujemo! |
Saj ne da sem ironično tudi jaz zadnje čase v gibanju, ampak zdi se mi da vsi zopet vsiljujejo "zdrav" način življenja. Pa kreme za učvrstitev, pa proteine, pa izdelke za hujšanje, programe za hujšanje, dodatke za hujšanje, programe za oblikovanje telesa. Vse z pripisi, da je samo še dva meseca pred "poletjem", da je sedaj odličen čas za formo.
Ironično mi gre vse to že pošteno na živce, ker je povsod, nič drugega kot vsiljeno. Kako naj potem človek gleda v svet, ko samo odpre splet in mu vse skače ven iz ekrana. Ali pa na televizij, pa na radiu, pa na plakatih. Pa povsod kamor se obrneš.
Saj ne, da sva tudi midva začela z enim programom. Presneto.
Ampak res se počutim bombardirano.
How I Met Your Mother se je zaključila po dolgih devetih sezonah. Tiste prve so bile izredno zabavne in zanimive, sedaj pa smo samo še čakali, da nas "odrešijo muk" in zaključijo. In so v svojem slogu.
Že vse te epizode z "mamo" so bile rahlo bolj zanimive, predvsem tista, ko je bila njena zgodba na hitro. Sedaj v zadnjih dveh delih pa so za trenutek prišli v tisto s čimer so začeli.
Z razpletom, ki je bil nepričakovano pričakovan. Mislim, saj niti razmišljali nismo o tem, ker smo celo serijo čakali na mamo, tako da sem vsaj jaz spregledala to. Mislim, saj se mi je čudno zdelo, zakaj bi bila zgodba naslovljena "Kako sem spoznal vajino mamo", če je bilo o njej govora zgolj zadnjo sezono in nekaj omemb prej, vse skupaj se pa začne s tem kako je spoznal Robin.
Monsters University. Risanke za velike otroke. Čeprav sem te Pošasti iz omare gledala že dolgo tega, se niti ne spomnim več o čem je pravzaprav tekla zgodba. Ampak to je bilo precej neodvisno od tega naslednjega dela, ki je bil v resnici prejšnji del, saj se je zgodba prestavila malenkostno v preteklost. Oziroma v čas študentskih let najstrašnejših pošasti. Smo se kar zabavali ob gledanju.
Po tistem, ko smo se pol ure odločali, katera risanka bo prišla na vrsto. In sem imela za družbo enega enajstletnika, ki je še mene prekosil v po gledanih risankah, pa jih nisem videla malo. Še vedno jih nekaj zaostajam.
 |
| Vreme na sporedu: toča. |
Veronica Mars.
Že davno je tega, ko se je končala serija in smo bili vsi v upanju, da bo še kakšno nadaljevanje. Potem je enkrat nekaj prišlo ven, nastavek za novo sezono, ki se nikoli ni zares začela, ampak počasi gre vse mimo.
Ta serija je bila res kulj. Predvsem v tistem času, ko sem jo gledala. Pa čeprav sploh nisem nek pristaš detektivskih serij z umori in podobnim. Ampak pač Veronika Mars, ki je doma iz Neptuna.
In prišel je ven film, ki je bil podprt s strani oboževalcev kar na Kickstarterju.
Po devetih letih se zgodba sicer zavrti malo drugače za trenutek, ampak se potem vrne nazaj v stare tirnice. Ker pač včasih preprosto ne moremo iz svoje kože, ne glede na to koliko se trudimo ali koliko časa mine. Pa še ljubezenski razplet sledi.
Kako pa življenje poleg filmov, risank in serij?
Gre. Tako stalno v gibanju. Sem tam, kjer me vidite in nič drugače.
Drugače pa ja. Treningi, faks, delo za faks, kuhanje, sprehajanje in nekaj v tem smislu.
Enkrat sem šla pogledat kako je kaj v centru, pa čeprav samo za dobrih dvajset minut.
Drugič pa sem šla do Cityparka, kar mi sicer ni bilo na poti, ampak sem si naredila ovinek do tja, v upanju, da nekaj najdem, pa sem dobila samo štumfke.
 |
| Po dolgem času. |
Je pa zanimivo, da sem se v centru počutila, kot da vse skupaj ni več domače. Kot, da sem se popolnoma oddaljila od te Ljubljane. Tako tuja je bila. Tako drugačna.
Ni komentarjev:
Objavite komentar