A je res že junij? Tako zares?
Saj sem zadnjič dala skozi zadnja predavanja, čakata me še dva izpita tekom tega mesca in potem diploma, ampak kljub temu komaj verjamem, da je šlo že pol leta mimo. Pa še številka se mi v prihodnjih dneh poveča za eno več.
Sicer bo šel pa tudi ta mesec še bolj hitro mimo kot vsi prejšnji. Verjetno zaradi tega, ker se zdi, kot da je vsakega mesca manj in ko enkrat pride december smo v naslednjem koraku že spet v juniju.
Menim, da nisem edina, kateri čas tako hitro beži.
Ker zadnji dnevi so šli mimo, ko smo bili pridni in zaključevali naročila. Tako zelo, da noben niti ni imel časa, da bi kuhal kosilo. In potem smo jedli hrenovke. In hodili po koščke čokolade, ko je zmanjkalo energije. Ob koncu dneva se je najbolj prilegel tuš in odsotnost računalnika. Presedlala sem na knjige.
Predvsem takšne, ki niso kaj dosti zanimive, ampak obvezno branje. Nekaj o likovni teoriji, nekaj o slikarskem mišljenju. Skratka, nekaj za izpit.
Zgodilo se je to, da sem šla prejšnji teden v Nemčijo na strokovni izlet. Če komu kaj pove, sem šla na sejem FESPA Digital v München.
Zanimivo, da to sploh ni tako lahkotna stvar, kot bi se morda slišalo. V prvem dnevu z očetom nisva uspela pogledati celega sejma, ker sva se zadržala ne eni izmed stojnic precej dolgo in sem v naslednjem trenutku že kazala na uro, da nama zmanjkuje časa, ker naju bo avtobus čakal.
Ob koncu dneva sem bila tako vesela tiste postelje. In zanimivo smo bili nastanjeni v hotelu Motel One, ker v tej verigi že bila, ko sva šla s fantom na koncert na Dunaju.
Spoznala sem tudi kakšen napor je preklapljati med jeziki - v smislu prevajanja. Drug dan sem zato začela malo manj optimistično, ker sem imela občutek, da sploh ne bom zmogla več. Ampak nekaj sem še iz sebe spravila in v naslednjem trenutku, sva zamujala na avtobus. Ups. Ampak saj naju niso dolgo čakali, so pa na srečo še bili tam. In vožnja do doma. Pestra vožnja do doma, ko imaš na avtobusu Štajerce, ki zabavajo cel avtobus in vodiča, ki stresa šale iz rokava med strokovnim delom.
Veselila sem se že cele posode domačih jagod. Tudi gozdnih med njimi. Mislim, da počasi zmagujemo boj nad polži. Sedaj so naše orožje bezgovi listi in cvetovi. In jagode so skoraj nepogrižene.
Ampak jagode so takšne, da bi se jih lahko vikalo, sijoče, dišeče in sladke. Ni jih čez domače jagode.
Prejšnjo nedeljo sem dosegala svoj cilj in zaključila z vadbo Insanity. Presenečena sama nad seboj. Iz nič na polno. Ampak šlo je iz dneva v dan in potem sta bila tudi dva mesca naokoli. Zdi se mi, kot da nekaj pa je le bilo iz tega. Lahko posežem tudi po eni številki manj.
Predvsem pa je bilo vse skupaj tudi zagon, da sem se letos zopet udeležila DM teka.
In sem ga pretekla. Včeraj.
Tekli sva na 5 kilometrov in v družbi je lažje teči.
Dejansko sem šla pred tem enkrat teči, toliko da sem ugotovila, da bo šlo. No, saj je šlo. Po ravnem. V hrib smo malo hodili. Ampak saj se niti ni dalo teči, tudi če bi želel.
Ampak največje presenečenje je bilo to, da smo tekli na Rožnik. Čisto na Rožnik. Od tam pa je šlo na srečo samo še navzdol. In čeprav smo pretekli tablo z napisom 5km, je bilo še nekaj do cilja. In ko enkrat zaslišiš Čuke, veš da si tam. In samo še ciljna ravnina navzdol in veš, da si zopet presegla samo sebe.
DM tek je eno tako fino druženje. Včasih ugotoviš, da je tek čisto tako za zraven, slučajno.
Je ena velika zabava, polno energije, polno poplesavanja in prepevanja. Na štartu smo prav zvesto s Čuki prepevali in poplesavali, ko so vsako skupino pospremili na pot. Mi smo prišli na vrsto dvajset minut po uradnem štartu. Toliko žensk v modrih majčkah je bilo tam. Kul je bilo.
Oh, Ljubljana. Čudovita v sončnih dneh. Z gospodično Melisso, ki se vsako leto vrača ob tem času za dober mesec in pol ter gospodično Ireno, ki se pridno potepa po svetu, smo imele zanimivo izkušnjo na Nebotičniku. Morda ste že slišali, da naj bi imeli tam dober sladoled, in smo to dejstvo želele preveriti iz prve roke. In tu je nastala komplikacija. Ko imaš na voljo pet okusov, se zazdi, da si še bolj v dilemi kot, če bi jih imel dvajset. Skratka med njimi smo izbrale vanilijo, melono in mandelj. Prinese vanilijo, mandelj in štrudelj. Ga opomnimo, da to ravno ni naše naročilo. Torej vzame mandelj in štrudelj, jaz sem se svoje vanilije lotila. Nekako je pri tem prišlo do zmede, ker sta bila sladoleda ravno obratno razporejena in je odnesel oba. Prinese melono in pove, da nima več mandlja. Nam nič jasno in na koncu potem prinese hruško.
Na koncu se je končalo tako, da smo vse njihove okus sprobale, povzročile zmedo, a vseeno do konca zmazale sladolede, ker so bili res odlični. Izjemno izraziti okusi, ker so bili sladoledi domači.
Potem je bilo veliko narejenega in pretečenih pet kilometrov in danes smo že pri koncu tedna. Saj pravim, da se stvari tako hitro obračajo naokoli.
Danes sem si dala duška in Nino Pušlar na glas in sem bila pridna zraven. Tako, da se sedaj vse sveti.
Saj sem zadnjič dala skozi zadnja predavanja, čakata me še dva izpita tekom tega mesca in potem diploma, ampak kljub temu komaj verjamem, da je šlo že pol leta mimo. Pa še številka se mi v prihodnjih dneh poveča za eno več.
Sicer bo šel pa tudi ta mesec še bolj hitro mimo kot vsi prejšnji. Verjetno zaradi tega, ker se zdi, kot da je vsakega mesca manj in ko enkrat pride december smo v naslednjem koraku že spet v juniju.
Menim, da nisem edina, kateri čas tako hitro beži.
Ker zadnji dnevi so šli mimo, ko smo bili pridni in zaključevali naročila. Tako zelo, da noben niti ni imel časa, da bi kuhal kosilo. In potem smo jedli hrenovke. In hodili po koščke čokolade, ko je zmanjkalo energije. Ob koncu dneva se je najbolj prilegel tuš in odsotnost računalnika. Presedlala sem na knjige.
Predvsem takšne, ki niso kaj dosti zanimive, ampak obvezno branje. Nekaj o likovni teoriji, nekaj o slikarskem mišljenju. Skratka, nekaj za izpit.
 |
| Pavza po 6h urah sejma. |
Zgodilo se je to, da sem šla prejšnji teden v Nemčijo na strokovni izlet. Če komu kaj pove, sem šla na sejem FESPA Digital v München.
Zanimivo, da to sploh ni tako lahkotna stvar, kot bi se morda slišalo. V prvem dnevu z očetom nisva uspela pogledati celega sejma, ker sva se zadržala ne eni izmed stojnic precej dolgo in sem v naslednjem trenutku že kazala na uro, da nama zmanjkuje časa, ker naju bo avtobus čakal.
Ob koncu dneva sem bila tako vesela tiste postelje. In zanimivo smo bili nastanjeni v hotelu Motel One, ker v tej verigi že bila, ko sva šla s fantom na koncert na Dunaju.
Spoznala sem tudi kakšen napor je preklapljati med jeziki - v smislu prevajanja. Drug dan sem zato začela malo manj optimistično, ker sem imela občutek, da sploh ne bom zmogla več. Ampak nekaj sem še iz sebe spravila in v naslednjem trenutku, sva zamujala na avtobus. Ups. Ampak saj naju niso dolgo čakali, so pa na srečo še bili tam. In vožnja do doma. Pestra vožnja do doma, ko imaš na avtobusu Štajerce, ki zabavajo cel avtobus in vodiča, ki stresa šale iz rokava med strokovnim delom.
 |
| Ravnokar z domačega vrta. |
Veselila sem se že cele posode domačih jagod. Tudi gozdnih med njimi. Mislim, da počasi zmagujemo boj nad polži. Sedaj so naše orožje bezgovi listi in cvetovi. In jagode so skoraj nepogrižene.
Ampak jagode so takšne, da bi se jih lahko vikalo, sijoče, dišeče in sladke. Ni jih čez domače jagode.
Prejšnjo nedeljo sem dosegala svoj cilj in zaključila z vadbo Insanity. Presenečena sama nad seboj. Iz nič na polno. Ampak šlo je iz dneva v dan in potem sta bila tudi dva mesca naokoli. Zdi se mi, kot da nekaj pa je le bilo iz tega. Lahko posežem tudi po eni številki manj.
Predvsem pa je bilo vse skupaj tudi zagon, da sem se letos zopet udeležila DM teka.
 |
| Končano, dva meseca Insanity. |
In sem ga pretekla. Včeraj.
Tekli sva na 5 kilometrov in v družbi je lažje teči.
Dejansko sem šla pred tem enkrat teči, toliko da sem ugotovila, da bo šlo. No, saj je šlo. Po ravnem. V hrib smo malo hodili. Ampak saj se niti ni dalo teči, tudi če bi želel.
Ampak največje presenečenje je bilo to, da smo tekli na Rožnik. Čisto na Rožnik. Od tam pa je šlo na srečo samo še navzdol. In čeprav smo pretekli tablo z napisom 5km, je bilo še nekaj do cilja. In ko enkrat zaslišiš Čuke, veš da si tam. In samo še ciljna ravnina navzdol in veš, da si zopet presegla samo sebe.
DM tek je eno tako fino druženje. Včasih ugotoviš, da je tek čisto tako za zraven, slučajno.
Je ena velika zabava, polno energije, polno poplesavanja in prepevanja. Na štartu smo prav zvesto s Čuki prepevali in poplesavali, ko so vsako skupino pospremili na pot. Mi smo prišli na vrsto dvajset minut po uradnem štartu. Toliko žensk v modrih majčkah je bilo tam. Kul je bilo.
 |
| Ljubljana po dolgem času, z razgledom. |
Oh, Ljubljana. Čudovita v sončnih dneh. Z gospodično Melisso, ki se vsako leto vrača ob tem času za dober mesec in pol ter gospodično Ireno, ki se pridno potepa po svetu, smo imele zanimivo izkušnjo na Nebotičniku. Morda ste že slišali, da naj bi imeli tam dober sladoled, in smo to dejstvo želele preveriti iz prve roke. In tu je nastala komplikacija. Ko imaš na voljo pet okusov, se zazdi, da si še bolj v dilemi kot, če bi jih imel dvajset. Skratka med njimi smo izbrale vanilijo, melono in mandelj. Prinese vanilijo, mandelj in štrudelj. Ga opomnimo, da to ravno ni naše naročilo. Torej vzame mandelj in štrudelj, jaz sem se svoje vanilije lotila. Nekako je pri tem prišlo do zmede, ker sta bila sladoleda ravno obratno razporejena in je odnesel oba. Prinese melono in pove, da nima več mandlja. Nam nič jasno in na koncu potem prinese hruško.
Na koncu se je končalo tako, da smo vse njihove okus sprobale, povzročile zmedo, a vseeno do konca zmazale sladolede, ker so bili res odlični. Izjemno izraziti okusi, ker so bili sladoledi domači.
 |
| Modre majčke na startu. |
Potem je bilo veliko narejenega in pretečenih pet kilometrov in danes smo že pri koncu tedna. Saj pravim, da se stvari tako hitro obračajo naokoli.
Danes sem si dala duška in Nino Pušlar na glas in sem bila pridna zraven. Tako, da se sedaj vse sveti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar